Zadnji koncert 74. Ljubljana Festivala je izvedel Filharmonični orkester Baltskega morja pod dirigentskim vodstvom ameriškega dirigenta Roberta Trevina, solistka pa je bila slovenska violinistka Lana Trotovšek, ki v glavnem živi in deluje v Londonu, pol pa še v Ljubljani in s koncerti po svetu. Ves večer je bil izjemno poseben, pravi praznik mladega simfonizma in klasične glasbe, ki so jo glasbeniki iz najmanj devetih različnih držav izvedli na pamet, celo Simfonijo št. 5 Jeana Sibeliusa v drugem delu koncerta. Ta navdušujoči, skorajda koreografski nastop glasbenikov, ki so se mešali med sabo, poplesavali, bili bolj sproščeni in svobodni, je občinstvo naravnost očaral. Dvorano je napolnil s posebno pozitivno energijo in radostjo pravega uživanja v vrhunski glasbi. Kako da drugi tega še niso poprej “pogruntali”. Odgovor bi bil, ker je treba ogromno študirati in znati.
Darko Brlek, vse fotografije Marijan Zlobec
Žal pa ni bilo dovolj mladega občinstva, ki je v zadnjih dnevih večino svojega denarja porabila za koncerte z Yujo Wang, Brucem Liujem in Katja Buniatišvili, potem so bili še Londončani z Brucknerjem in Dresdenčani z Mahlerjem. Pa je za družino hitro šlo tisoč evrov in jih je zmanjkalo prav za zadnji izjemni poslovilni koncert.
Darko Brlek
Kot je bilo videti po vzdušju v Gallusovi dvorani, ki sicer ni bila nabito polna kot na zadnji seriji koncertov, je bila velikih ovacij najprej deležna naša violinistka Lana Trotovšek, potem pa vsi nastopajoči z dirigentom, prav tako je bilo zadovoljstvo nad tako toplim sprejemom med samimi glasbeniki, ki so se nekajkrat postavili v vrsto ob robu odra, kot da bi bili zbor solistov v kakšni operi. To je bilo kajpada možno, ker so igrali stoje, brez not in na odru ni bilo obvezne opreme, razen stolov za štiri violončeliste.
Rok Žnidaršič in Darko Brlek
Filharmonični orkester Baltskega morja je v celoti napovedal sodobni in celo futuristični pogled na izvajanje klasične glasbe, kot ga drugi orkestri še niso dojeli.
Pred koncertom je najprej spregovoril direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in se še enkrat zahvalil vsem; od ustanov, zlasti MOL, vsem sponzorjem, nastopajočim, svoji ekipi sodelavcev na Festivalu Ljubljana ter občinstvu.
Nastop podžupana Žnidaršiča
Poseben aplavz je izzvala njegova ugotovitev, da si je letošnjih 110 prireditev med 21. junijam in 8. septembrom ogledalo kar 64.000 obiskovalcev iz 64 držav, kar je menda rekord. Prav tako je navdušil podatek, da je bilo kar blizu 6000 nastopajočih iz 55 držav. Po njegovem prepričanju, je Ljubljana Festival vtisnil pečat letošnjemu poletju v Ljubljani. Izrazil pa je upanje, da bo v prihodnje še več sponzorjev, ki bistveno prispevajo h kvaliteti programa in gostovanj vrhunskih svetovnih glasbenikov.
Einojuhani Rautavaara z uvodnima flavtistkama, ki prideta vsaka skozi svoja vrata
Brlek ni omenil, da je bilo nekaj koncertov hitro razprodanih in da mnogi ljubitelji niso več mogli priti na koncert. O tem sta mi sinoči pred koncertov povedala dva gosta iz Kanade, ki sta si na vse načine, preko vseh platform prizadevala priti na koncert Katje Buniatišvili, a nista uspela priti do vstopnic. Brlek ni povedal, da imajo vsi tuji nastopajoči svoje spletne strani, kjer sami in potem preko Festivala Ljubljana prodajajo vstopnice. Zato je možno dobiti toliko obiskovalcev iz tujine. Vsega tega bo v prihodnje kvečjemu še več.
Einojuhani Rautavaara s posnetim ptičjim petjem
V imenu MOL kot ustanovitelja Festivala Ljubljana je spregovoril podžupan Rok Žnidaršič in se prav tako zahvalil vsem, posebej pa je poudaril, da je 74. Ljubljana Festival napolnil mesto z izjemnimi kulturnimi in umetniškimi dogodki. Še posebej je omenil, da festival ni samo prostor kulture, ampak mnogih srečevanj, pogovorov, sklepanja znanstev in prijateljstev. Omenil je tudi druge dogodke Festivala Ljubljana, ki trajajo vse leto. Najprej se bo začel cikel 16 koncertov Mladi virtuozi. Izrazil je spoštljiv poklon vsem nastopajočim in njihovemu programu ter se tudi sam zahvalil ekipi Festivala Ljubljana. Sklenil je z ugotovitvijo, da je dejavnost Festivala Ljubljana neizmerna in da je letošnji festival presegel pričakovanja.
Einojuhani Rautavaara s prvimi solisti
Program:
Einojuhani Rautavaara: Cantus Arcticus, koncert za ptičje petje in orkester, op. 61
I. Suo
II. Melankolia
III. Joutsenet muuttavat
Slog finskega skladatelja Einojuhanija Rautavaare (1928–2016) se je razvijal od neoklasicizma in serializma do izrazito osebnega jezika, v katerem se prepletajo modernistični postopki, bogata
orkestrska barvitost, melodičnost in mistična občutljivost. Prav povezovanje različnih, na videz nasprotujočih si estetik je ena ključnih značilnosti njegovega zrelega opusa.
Formiranje stoječega orkestra
Cantus Arcticus, op. 61, iz leta 1972, je nastal na pobudo Univerze v Ouluju, za katero je Rautavaara namesto običajne slavnostne skladbe ustvaril nenavaden »koncert za ptice in orkester«. V delo je vključil posnetke ptičjega petja, ki jih je naredil v močvirjih severne Finske, ter jih povezal z orkestrskim stavkom. V treh stavkih – Suo (Močvirje), Melankolia in Joutsenet muuttavat (Labodi se selijo) – posneti zvoki niso zgolj zvočna ilustracija narave, temveč postanejo enakovreden kompozicijski material.
Prihod dirigenta
Orkester jih posnema, dopolnjuje in preoblikuje; v sklepnem stavku se posamezne orkestrske skupine celo gibljejo dokaj neodvisno druga od druge, kar ustvarja vtis gibanja jate labodov. Delo zato ni toliko glasbena upodobitev arktične pokrajine kot preplet naravnega in umetno ustvarjenega zvoka, v katerem Rautavaara iz konkretnega ptičjega petja oblikuje samostojen glasbeni svet. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Dirigiranje
Skladatelj Einojuhani Rautavara je v svetu veliko bolj poznan in priznan kot pri nas, zato je bila odlična izbira gostujočega orkestra, da je izbral njegovo nam še neznano delo. Nedvomno je odlično napisano, smiselno, po svoje celo družbeno kritično, ekološko osveščeno, spominja na klic k varovanju narave, še posebej pa nedolžnih ptic s svojo neizmerno svobodo, ki jo je bil tako občudoval Olivier Messiaen. Sama omemba Artike je sicer geografsko lociran dogajalni zvočni ali ptičji prostor, s tem pa je skladatelj še bolj v skrbeh, saj Artika izginja.
Koncert izpade kot zelo zahteven
Koreografsko ali režijsko zasnovana izvedba je v pokazala preglednost celote, od skrivnostnih prihodov dveh flavtistk skozi dvojna vrata na povsem oddaljenih straneh odra, kar je morda v Cankarjevem domu še posebej uspešno. Niti malo ne vemo, pa tudi slutimo ne, kaj vse se bo dogajalo in na koncu zgodilo.
Koncert
Prazen oder, brez sedežev in notnih stojal se zdi kot prolog v nekaj, česar ne vemo in prav tako ne slutimo. Tu je Rautavaara morda mislil na takšno izvedbo, ali pa je to baltska iznajdba ? Na koncu, v sklepni postavitvi orkestra, se vendar vse zdi pravilno, čeprav ne enostavno. Vsakdo mora poleg igranja na pamet misliti tudi na to, kako se bo premikal, kje stal, s kom povezoval, kakšen bo njegov solo, solo v sekciji…
Zahvala nastopajočim
To je en vidik, drugo je sama skladba, ki se je izkazala za zelo prepričljivo, avtorsko, posebno, inventivno, ne sicer orkestrsko virtuozno, ampak polno pastenja, motivov, kombinacij orkestrskega zvoka s posnetim ptičjim petjem, ki ga je vodil poseben glasbenik s pomočjo prenosnika. Ali je Rautavaara napovedal pohod računalnikov v klasični glasbi, pa ne vem. Možno je še vse. Doslej smo imeli nekaj skladb, kjer so bili v uporabi pametni telefoni. To sem videl na Dunaju na Wien Modern, pa tudi v Ljubljani. Rautavaara je že spoznal dobo računalnikov, čeprav je njegova skladba že iz leta 1972, a jo je verjetno kasneje še dopolnjeval, saj na prenosnik posnetega ptičjega petja takrat še ni bilo. Bili pa so njegovi posnetki na magnetofonski trak. Zadnja redakcija je kasnejša.
Dirigent Robert Trevino je občinstvo nagovoril
Leta 1971 je Univerza v Ouluju naročila Rautavaari, naj napiše kantato za izvedbo na prvi podelitvi doktorata naslednje leto. Univerzitetna knjižnica je skladatelju poslala literaturo o regiji Oulu, vendar ga nobeno besedilo ni pritegnilo, in zbor, ki naj bi sodeloval, je bil “preobremenjen in ni bil v dobri vokalni pripravljenosti”: zaradi tega je namesto človeških glasov uporabil posnetke ptičjega petja. Rautavaara je nekatere ptičje zvoke, slišane v Cantus Arcticus, kopiral iz zbirke zvočnih efektov finskega radia. Obiskal je tudi mokrišča zaliva Liminka na severu Finske, da bi neposredno posnel zvoke žerjavov in drugih ptic. Posnetek izvedbe je bil sestavljen iz teh virov na skladateljevem domu z dvema magnetofonoma, Cantus Arcticus pa je bil dokončan 13. marca 1972. (Iz Wikipedije)
Uvodni takt prvega stavka Suo (Močvirje) je označen s “Pomisli na jesen in na Čajkovskega”. Vzbuditi vzdušje na ta način, namesto da bi se nanašalo na pripoved, je značilnost mnogih Rautavaarinih del. Stavek se začne s solom za dve flavti, ki se igrata v zmernem andante tempu. Flavti si sledita v melodiji, podobni ptičjemu petju, tema pa temelji na kromatični lestvici… Počasi začenjajo na oder prihajati še drugi izvajalci, najprej pihalci. Ves čas izvedbe bolj misliš na uspelo kombinacijo sodobne glasbe z ekološko problematiko, ki se v zadnjih petih letih izjemno krepi in Rautavaara leta 1972 ni mogel niti sanjati, da bo njegovo glasbeno sporočilo dobilo drugačne konotacije, pa tudi funkcije. V drugem stavku Melanholija naj bi bil posnet zvok ptičjega petja obalnega škrjanca, v tretjem Labodi se selijo se orkester razdeli v štiri skupine: I na violine in viole; pihala so II; rogovi, violončela in kontrabasi III; in IV vsebuje harfo in celesto.
Dirigent Robert Trevino je poskrbel za sinhronizacijo vseh nastopajočih, med njimi se pojavita še harfa in celesta. Kot rečeno, je aktualnost skladbe danes večja, kot je bila kdajkoli doslej. Njen pomen se je spremenil. Izvedba je bila toplo sprejeta, a se je čutilo, da obnčinstvo še razmišlja, kakšen je bil skladateljev končni cilj.
Prvi del koncerta je sklenil močno pričakovani Max Bruch z Lano Trotovšek.
Max Bruch: Koncert za violino in orkester št. 1 v g-molu, op. 26
I. Vorspiel. Allegro moderato
II. Adagio
III. Finale. Allegro energico
Max Bruch (1838–1920) ni bil med najbolj inovativnimi skladatelji 19. stoletja, vendar je ustvaril glasbo izrazite melodične in čustvene privlačnosti. Njegov slog temelji na jasni oblikovni
zasnovi, bogati melodiki in romantični izraznosti, pri čemer se izogiba radikalnejšim harmonskim in formalnim novostim svojega časa. Njegova glasba je zato prepoznavna predvsem po toplini, neposrednosti in občutku za široko, spevno melodijo. Posebno pomemben del njegovega opusa je zborovska glasba, ki jo je ustvarjal vse življenje.
Čeprav je Bruch prve osnutke svojega priljubljenega Koncerta za violino in orkester št. 1 v g-molu, op. 26 pripravil že leta 1857, ga je dokončal šele leta 1866, ko je bil tudi prvič izveden. Pozneje ga je še predelal s tehnično pomočjo slovitega violinista Josepha Joachima, čigar nasveti so pomembno prispevali k dokončni različici dela. Koncert je resnoben od začetka do konca, vendar se njegova izraznost stopnjuje vse do skoraj tragično silovitih izbruhov strasti.
Med violinskimi koncerti je hitro dobil poseben pomen, predvsem zaradi izrazite melodike in učinkovitega ravnovesja med solistom in orkestrom. Bruch je v njem razvil bolj poglobljen in plemenit melodični jezik kot v svojih zgodnejših delih. Delo je zasnovano v treh stavkih, ki so povezani v dramaturško celoto. Poseben je drugi stavek, Adagio, v katerem se najbolj neposredno pokaže Bruchov dar za oblikovanje dolgih, izrazno bogatih melodij. (Iz programa).
Lana Trotovšek z Bruchom
Lana Trotovšek je nastopila odlično pripravljena, z njej znano samozavestjo, v kateri je poleg brezhibnega znanja in izdelanosti interpretacije koncerta kot celote, vedno prisotna intimna ali globoka glasbena občutljivost, ki jo je podedovala tako po očetu kot po materi, obeh glasbenikih z znano in priznano glasbeno kariero, iz katere se morda ni tako lahko iztrgati, kot se zdi. Morala je na študij v London, da se je osvobodila pritiskov in se tam leta dolgo utaborila, uveljavila, začela nastopati na mednarodnih odrih…
Ko se dvigaš proti vrhu in ko misliš, da so ti vsa vrata odprta, spoznaš, da ni čisto tako ali za slovenskega glasbenika v tujini še posebej težko. Slovenska politika misli, da ves svet vsak dan ali nenehno misli samo nanjo, ker da je svetovno pomembna država. Ta samoprevara je več kot strahotna.
Današnja programska politika velikih orkestrov in dirigentov je določena z delom agencij, posameznih agentov, sponzorjev, donatorjev, pokroviteljev, nacionalnih kulturnih politik, preračunljivostjo in iskanjem efektov. Žal je vse več dirigentov, ki na odru poleg sebe nočejo videti solistov; kakšnega izjemnega pianista še še, violinista skoraj ne več, kakšen npr. flavtist pa takoj odpade, kar sam vidim na koncertih npr. na Salzburških slavnostnih igrah. Že slavni Gidon Kremer je hitro odpadel, lani je nastopila Anne – Sophie Mutter s Koncertom za violino Johna Williamsa, ki je sam prišel kljub visokim letom na njen koncert.
V Salzburgu je bilo nekaj komornih nastopov violinistov in pianistov v duetih, kot Renaud Capuson – Martha Argerich, Isabelle Faust – Kristian Bezuidenhout (čembalo), Faust je nastopila še z Mozarteum orkestrom v dvorani Mozarteuma. Presenečenje je bil le koncert violinista Augustina Hadelicha z Dunajskimi filharmoniki, a pod dirigentskim vodstvom Chriatiana Thielemanna. (Kritike so bile zanj slabše kot za violinista). Ampak Hadelicha predstavljajo in tržijo kot italijansko – nemškega – ameriškega violinista. Z orkestrom Utopia in dirigentom Teodorom Currentzisom je nastopila norveška violinistka Vilde Frang, ki je nastopila na 72. Ljubljana Festivalu z Londonskim simfoničnim orkestrom.
Torej vse je odvisno od drugih, ki pa imajo svoje preference, ne nazadnje povsem nacionalne. Zato mora biti naša kulturna politika povsem drugačna, brezpogojno spodbujevalna, ne pa tako, da Ministrstvo za kulturo za 74. Ljubljana Festival ni prispevalo niti enega evra. Koliko davka na prodane vstopnice pa je moral plačati Festival Ljubljana, direktor Darko Brlek ni povedal.
Nekoč sem pisal o tem, koliko denarja da država Avstrija Salzburškemu festivalu, ko je bil tedaj znesek deset milijonov evrov. Odgovor festivala je bil: ja, dobili smo deset milijonov, a za davek od prodaje vstopnic plačali ali vrnili državi 11 milijonov. Tako Festival Ljubljana, ne le Salzburg, financira državo in bogati njen proračun.
Obžalujem, da Darko Brlek nima poguma to reči, čeprav je krvavo res. Kot tudi, da je kulturna ministrica prišla le na filmsko premiero Gajin svet 3. Janez Janša pa seveda nikoli. Bežimo stran od državne politike, ker tam ni lepote.
Aplavz in ovacije za Lano Trotovšek
Spomnimo, da je bil nastop violinistov na 74. Ljubljana Festivalu bistveno boljši in bogatejši kot v Salzburgu. Tam iščejo občinstvo, ki bo dalo za koncert 200 evrov. In kdo bi bil primeren solist za dosego tega cilja. Tam kalkulirajo, pri nas pa uživamo. Spomnimo se nastopov Vadima Repina, Kirilla Troussova, Sergeja Krilova, Pinchasa Zukermana, Lane Trotovšek.
Lana Trotovšek z rožami
Nastop Lane Trotovšek je bil zgleden, izrazno in melodično močan, njena posebna lirika nosi v sebi slovansko dušo in slovensko melanholičnost, občutljivo lepoto, ki noče biti ne dramatična ne pretirano dinamična, raje poglobljena, kar smo videli v kadencah, izvedenih s posebno senzibilnostjo, ob sijajni barvi in tonu njene odlične violine. Pred kakimi dvajsetimi in še več leti ji je pomagal pri nakupu londonski mecen, organizator in podpornik Jonathan Stone, ki je prišel na koncert iz Londona.
Jonathan Stone in Lana Trotovšek
Orkester je bil zelo senzibilen in je znal svojo dinamiko prilagoditi solom same violinistke. Zven orkestra, v katerem so sami mladi in občutljivi ter seveda izbrani glasbeniki, je bil perfekten. Malo sem se spomnil nekoč najboljšega komornega godalnega orkestra na svetu – Orpheus, ki pa je po nekaj letih razpadel. Filharmonični orkester Baltskega morja s svojim mednarodnim zaledjem ne bo.
Po burnih ovacijah, še večjih kot po nastopu z Zubinom Mehto in orkestrom Maggio Musicale Fiorentino, je dodala še Bacha – Chaconno iz Partite št. 2 v d – molu.
Ob tem se odpira vprašanje, zakaj ne predstavi solo Bacha na recitalu v Narodni galeriji, tako kot ga je pred dobrimi 35 leti Shlomo Mintz ? Tam Bach zveni božansko, ker je dvorana že sama po sebi baročna, bi laho rekli, čeprav je arhitekturno seveda kasnejša. So pa tam stare slike.
V drugem delu koncerta so izvedli Sibeliusovo Simfonijo št. 5.
Izrazita značilnost glasbe Jeana Sibeliusa (1865–1957) je njegov močni nacionalizem. Njegova dela – tako očitno narodnostne stvaritve, kot so Finska, Kalevala in Karelija – črpajo iz avtohtonih virov. Bili bi v zadregi, če bi hoteli našteti tehnične značilnosti v Sibeliusovi glasbi, ki so bistveno finske. Nikoli si namreč ni neposredno izposojal ljudskega gradiva, nikoli ni tesno posnemal melodičnih in ritmičnih vzorcev narodnih pesmi svoje dežele. In vendar imajo njegova dela nezgrešljivo severnjaško podobo.
Sibeliusova melodija je kot prostrana severna pokrajina, na katero le redko posije toplo sonce. Na trenutke ima njegova glasba moč in pogum junakov severnjaških sag, v drugih trenutkih je mirno obrnjena sama vase. Edina trajna značilnost, ki jo je Sibelius ohranil v večjih delih, zlasti simfonijah od četrte do sedme, je veličastnost. Njegova glasba se pogosto povzpne do vzvišenosti, ki se zdi onstranska. Kot kak verski obred dajejo najboljše strani Sibeliusovih poznejših simfonij poslušalcu občutek, da se je duhovno očistil.
S simfonijami je Sibelius pridobil pomembno vlogo v svetu glasbe. V tej obliki sicer ni raziskoval novih svetov, dokazal pa je, da nobena klasična oblika ne zastari, če ima skladatelj dovolj domišljije in ustvarjalnega daru. Glasbeni razvoj je nadaljeval od Brahmsa in šel po poti romantike – toda romantike, rahlo ohlajene s severnjaškim temperamentom.
Simfonijo št. 5 v Es-duru, op. 82 je med letoma 1915 in 1919 večkrat predelal, pri čemer je prvotne štiri stavke preoblikoval v tri in še tesneje povezal njihov tematski material. V sklepnem stavku se pojavi znamenita tema labodov, ki jo je navdihnil prizor šestnajstih labodov, ki jih je skladatelj videl leta 1915. Njihovo gibanje in klic sta postala izhodišče za eno najbolj prepoznavnih tem simfonije. (Iz programa).
Jean Sibelius: Simfonija št. 5 v Es-duru, op. 82
I. Tempo molto moderato – Allegro moderato
II. Andante mosso, quasi allegretto
III. Allegro molto – Un pochettino largamente
Izvedba Simfonije št. 5 je bila spričo postavitve orkestra, druženja v skupine, kombiniranja duetov, tercetov…, gibanja ali že skoraj poplesavanja nastopajočih glasbenikov, nekaj izjemnega, nepričakovanega in v celoti prepričljivega, da ne rečem navdušujočega.
Spet se je potrdila izjemna moč posameznih glasbenikov, ki so kajpada simfonijo izvedli brez not, a povsem angažirano, brez kakršnih koli zadreg, stoje, prostorsko svobodno, kar jim je povečevalo samozavest.
Orkester je bil izjemen, nad pričakovanji. Takoj slišiš, da so vsi odlični, maksimalno angažirani, mladi in s tem bolj sproščeni, ker so iz mnogih držav, vlada med njimi poseben glasbeni in družabni odnos. To ni običajna orkestrska služba, ampak so si izbrali posebno glasbeno in umetniško poslanstvo, s katerim se v celoti strinjajo.
V izvedbi prvega stavka Tempo molto moderato – Allegro moderato smo že v uvodu občudovali svetli zvok rogov s hornisti v stoječem položaju, ki jim je bolj osvobodil predpono in prsni koš, kot če bi igrali sede. Nadaljevalo se je vzvišeno, dramatično, ritmično, z dolgim solom fagota, potem tremi pozavnami na drugi strani… Vse je izpadlo čarobno, še posebej stiskanje in poplesavanje pihalcev, ki so valovali v skupnemn muziciranju, kot da bi se med sabo izzivali in tekmovali, kdo je boljši. Vsi so pod suknjiči imeli črne majice z enakim napisom. Zaključek je bil zelo dinamičen, a z manjšo zasedbo godal to ni zvenelo tako mogočno.
Drugi stavek Andante mosso, quasi allegretto je bil precej miren, z uvodnim solo klarinetom, potem pizzicatom godal, pa precej plesen, zlasti v pihalih, zelo počasi bolj razgiban, a nedramatičen. Izrazita je flavta z oboo. Odgovarjajo jim poudarjena odrezava godala. Godalni zvok je sicer manjši, a je bil tudi koncept izvedbe temu zvočno primeren in uravnotežen. Stavek je izvedbeno zelo zahteven, ker morajo biti vsi glasbeniki še posebej izvežbani, ker nimajo not. Pihalci pa še posebej, ker je njihova opora vezana na notranji sluh in absolutno znanje. Stavek je morda manj motivno znan.
Tretji stavek Allegro molto – Un pochettino largamente je najbolj znan in s svojo sijajno melodijo naravnost prevzame. Še prej je zelo bogat zvok v hitrem tempu vseh nastopajočih. Slavno temo napovedo vsi trobilci s čim bolj svečano igro, ki s ponavljanjem motiva postaja vedno bolj vzvišena, a jo členijo pihala s svojim tempom in izrazom. Nadaljujejo jo prav tako zelo razgibana godala. Veliko je prepletanja, prehajanja poudarkov, a še ne slutimo, kako bi se simfonija lahko končala, čeprav osrednji motiv povzamejo tiha pihala. Zatem malenkost močnejša trobila. Tu je Sibelius sijajen dramaturg, bi se lahko reklo. Nastopajoči glasbeniki so vse to stopnjevali in osmislili. Konec je bil svečan, polno zveneč, motivno poudarjen, s petimi odsekanimi zvočnimi udarci, z za vsakim pavzo, do šestega – končnega. Z eno besedo izjemno.
Priklon pozavnistov
Nekaj posebnega je bil dodatek, ki ga je napovedal odlični dirigent Robert Trevino. Izbrali so Kos Kos Kalike Arva Pärta, pri izvedbi pa so inštrumentalisti še zapeli, nekako razdeljeni na žensko zbor na levi in moški na desni.
Priklon hornistov
Petje pihalcev in trobilcev v dodatku
Priklon
Marijan Zlobec