Sovretova nagrada Društva slovenskih književnih prevajalcev je najstarejša in najvidnejša stanovska nagrada, ki se podeljuje že od leta 1963 za vrhunske prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino.
Polona Glavan, Domen Kavčič, Maja Ropret, Namita Subiotto, Lara Unuk (od leve)
Nominirane prevajalke in prevajalec za Sovretovo nagrado 2026, ki jih je izbrala petčlanska strokovna komisija Društva slovenskih književnih prevajalcev v sestavi Jernej Županič (predsednik), Živa Borak, Niko Jež, Mojca Kranjc in Katarina Marinčič, so:
Polona Glavan za prevod romana Lolita rusko-ameriškega pisatelja Vladimirja Nabokova (Mladinska knjiga, 2025),
Domen Kavčič za prevod romana Razkropljeni po zemlji japonske pisateljice Yoko Tawada (Beletrina, 2025),
Maja Ropret za prevod romana Demon Copperhead ameriške pisateljice Barbare Kingsolver (Morfemplus, 2025),
Namita Subiotto za prevod kratkoprozne zbirke Freske in groteske makedonskega pisatelja Venka Andonovskega (LUD Literatura, 2025),
Lara Unuk za prevod kratkoprozne zbirke Užitek v sencih grške avtorice Zyranne Zateli (LUD Literatura, 2025).
Znameniti roman Vladimirja Nabokova je v slovenščini prvič izšel leta 1971 v prevodu Janka Modra, ki pa Lolite ni prevedel po izvirniku, temveč po ruski izdaji, tako da je prevod Polone Glavan pravzaprav prvi prenos angleškega izvirnika v slovenščino. Pomenljivo je, da Nabokov z lastnim prevodom Lolite ni bil zadovoljen, kar je bilo verjetno v precejšnji meri posledica njegovega specifičnega odnosa do priučene angleščine, iz katere je ustvaril novo, lastno govorico. Lolito poleg specifičnega sloga odlikuje – in obtežuje – tudi množica medbesedilnih in drugih učenih namigov. Polona Glavan se je prevoda lotila v nabokovskem duhu: spoštljivo, a brez strahospoštovanja. Spoštljiv je tudi njen odnos do slovenskega bralca, ki mu namesto razlag in poenostavitev ponuja možnost samostojnega soočenja s kompleksnim besedilom. Njen prevod je eruditsko natančen, duhovit in umetniško drzen ter priča o jezikovnem čutu, ki ni le čut za angleščino in slovenščino, ampak ima širši, splošnejši domet.
Roman Razkropljeni po zemlji je prvo v slovenščino prevedeno leposlovno delo sodobne pisateljice Yoko Tawada, ki piše tako v materni japonščini kot v nemščini, jeziku dežel, v katerih je študirala in doktorirala. Slovensko bralstvo jo je lahko opazilo že ob izidu njene zbirke esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki jo je iz japonščine prav tako prevedel Domen Kavčič. Deset poglavij romana sestavi zgodbo o iskanju t. i. rojenega govorca domnevno izginjajočega jezika. Zvrsti se šest prvoosebnih pripovedovalcev različnih kulturnih in jezikovnih identitet, ki se pred bralčevimi očmi spajajo, spreminjajo in osmišljajo. Njihovo medsebojno potujevanje se manifestira v duhovitih neologizmih, arhaizmih in pogovorščini, z vidika sintakse pa v ritmih ter vizualnem in avditivnem igranju tako z besedami kot s povedmi. Ta avtoričina avtopoetika je za prevajalca izjemno zahtevna naloga in Kavčič jo je ne le odlično opravil, temveč je segel še čez, saj je s prevodom, v katerem se kaže tudi njegov filozofski razmislek o jeziku, na metaravni vzpostavil dialog z avtorico.
Maja Ropret se v prevodu nezanemarljivo dolgega romana Demon Copperhead uspešno sooči s svojsko govorico, ki jo na eni strani določa prvoosebni pripovedovalec z izrazito idiomatično, humorno, (samo)ironično dikcijo, na drugi pa njegov milje – revno apalaško podeželje v primežu opioidne krize –, ki v Sloveniji in slovenščini nima očitne ustreznice. Jezik romana je zato redko nevtralen – tu ni preprostega pripovedovanja v stilu »sem šel, sem videl, sem rekel« –, temveč vseskozi vztraja v zaznamovanih legah in je poln stalnih ter manj stalnih besednih zvez, besednih iger ipd., ki jih Ropret prevaja s pretanjenim občutkom za slovenščino in za to, kaj v njej zveni verodostojno (tako imamo denimo posrečena vzdevka Škripson in Rikverc ter prevod »mala malca za poznavalca« za »ain’t no hill for a climber«), ob tem pa s spretnim prenašanjem subtilnih pomenskih odtenkov tako posameznih besed kot daljših segmentov dosledno ohranja kljub težki tematiki nenavadno lahkotni ton izvirnika.
Inovativna pripovedna strategija sodobne makedonske kratke proze Freske in groteske na mističnem ozadju pravoslavne tradicije jugozahodnega Balkana oblikuje simbolično-parabolične podobe fresk in jih projicira na imaginarij sodobnega subjekta, ki ne zmore več zaobjeti kozmosa kot celote. Jezikovni izraz je temeljni nosilec likovne ikonografije na »freskah« upodobljenih likov in dogodkov, rekonstrukcije zbledelih znakov in simbolov pa jih postavljajo v zgodovinsko-mitološki kontekst. V takem literarnem diskurzu je poseben prevajalski izziv iskanje slogovno ustreznih označevalcev, ki v slovenskem kulturnem prostoru omogočajo navezavo na jezikovni kod grško-makedonske kulturne tradicije. Namita Subiotto z občutkom poustvarja slogovno večplastnost izvirnika, v duhu časa in žanra subtilno arhaizira govor, jezikovno zaznamuje replike ter kompozicijsko in akustično poustvarja citate, sledi medbesedilnim navezavam in uspešno išče leksikalne podstave za besedne igre. Pri tem ob njenem jezikovno-estetskem občutku do izraza pride tudi njeno globoko poznavanje sodobne makedonske književnosti in kulturne tradicije, segajoče v srednji vek in antiko.
V zbirki kratke proze Užitek v sencih ene najbolj priljubljenih grških avtoric Zyranna Zateli v devetih avtofikcijskih in avtopoetičnih pripovedih z izrazitim, samosvojim pisateljskim glasom mitologizira svoje življenje, gradi svoj mit umetnice ter bralca vodi skozi zgodbe, ki jih povezujejo njene (ne)zdrave strasti – cigarete, moški, razne obsesije, strast do branja in ubesedovanja … Lara Unuk se je uspešno spopadla z različnimi slogovnimi zvrstmi, številnimi nižjepogovornimi izrazi, besednimi igrami in obrati, pa tudi s terminologijo. Prevod slogovno zahtevnega izvirnika odlikujejo izvirne rešitve ter naravna raba slovenskih frazemov, obenem pa izjemna natančnost ter pomenska in tonska ustreznost, s katerimi je prevajalka ne le poustvarila avtoričin prepoznavni glas, temveč poskrbela za navdušujočo berljivost prevoda. Z enako natančnostjo je Lara Unuk prevedla drugi del zbranih pesmi Konstandina Kavafisa Zleknil sem se in legel na njihova ležišča (2025), kjer ji je uspelo, pogosto občudovanja vredno, ohraniti estetsko vrednost izvirnika, ob čemer je pokazala tudi poglobljeno poznavanje različnih zgodovinskih obdobij in zvrsti grškega jezika.
Marijan Zlobec