Del bogatega programa 74. Ljubljana Festivala bo ponudil srečanje z vrhunsko italijansko glasbeno tradicijo in eno najbolj priljubljenih opernih stvaritev vseh časov. V Cankarjevem domu bo 15. in 16. julija ob 20. uri gostoval ansambel slovitega beneškega Gledališča La Fenice, svetovnega simbola prefinjenega italijanskega bel canta. Pod režiserskim vodstvom Bepija Morassija bodo beneški umetniki v izvirnem jeziku oživili brezčasno komično mojstrovino Gioachina Rossinija Seviljski brivec. Zgodba o preračunljivosti, prepleteni z iskrivo duhovitostjo, bo s prepoznavnimi melodijami, prefinjenim humorjem in dinamičnim tempom poskrbela za nepozaben operni večer.
Seviljski brivec, foto Teatro La Fenice
Zapuščina, rojena iz pepela
Gledališče La Fenice že stoletja kraljuje med najpomembnejšimi opernimi hišami na svetu. Njegovo preteklost zaznamuje izjemna dramatika, saj so stavbo skozi zgodovino uničili trije siloviti požari. Iz te ognjene usode izvira tudi simbolno ime gledališča, saj mitični ptič feniks predstavlja ponovno, veličastno rojstvo iz pepela. Danes ta beneški hram varuje žlahtno tradicijo bel canta ter njegove štiri osrednje stebre: Gioachina Rossinija, Vincenza Bellinija, Gaetana Donizettija in Giuseppeja Verdija. Čeprav Rossinijeva mojstrovina prvotno ni nastala za beneške odre, temveč za rimsko občinstvo, bo vrhunska zasedba v prestolnico v okviru 74. Ljubljana Festivala prinesla avtentično iskrivost in eleganco pristne italijanske komične opere.
Mojster iskrive ukane in glasbena dediščina, zapisana v večnost
Zgodbo poganja klasični operni zaplet: mladi grof Almaviva želi osvojiti srce prebrisane Rosine, a jima načrte križa njen strogi, oblastni in pohlepni skrbnik dr. Bartolo. Ker so ovire na videz nepremostljive, vajeti v roke vzame Figaro – priljubljeni, iznajdljivi in nadvse zviti seviljski brivec. Njegova kultna uvodna arija Largo al factotum z bliskovito vokalno virtuoznostjo že več kot dve stoletji velja za zaščitni znak celotne operne literature. Figaro pa svojega vzdevka factotum oziroma mojster za vse ne nosi zaman; v 18. stoletju so brivci v družbi namreč uživali prav poseben ugled, saj so poleg urejanja pričesk opravljali tudi manjše medicinske in kirurške posege. Ta zgodovinski detajl daje liku brivca povsem realistično podlago za njegovo vlogo nepogrešljivega mestnega zaupnika, ki z izjemno pronicljivostjo, lahkotnostjo in humorjem suvereno razbira ter usmerja usode vseh vpletenih.
Od odrskega odpora do svetovne slave
Nastanek Seviljskega brivca ostaja eno najbolj izjemnih poglavij v operni zgodovini, saj priča o izjemni ustvarjalni sili Gioachina Rossinija. Skladatelj je celotno partituro, po libretu Cesareja Sterbinija, dokončal v slabih treh tednih popolne osredotočenosti. Legendarna gledališka anekdota pripoveduje, da je Rossini ves ta čas preživel zaprt pred svetom, odet le v kopalni plašč in povsem predan delu. Pri tem se sploh ni menil za britje – detajl, v katerem se skriva prefinjena ironija glede na vsebino same opere. Rimska premiera leta 1816 pod prvotnim naslovom Almaviva je bila zamišljena kot izkaz spoštovanja do starejšega skladatelja Giovannija Paisiella, avtorja prejšnje uspešne operne različice z istim naslovom. Rossini se je s spremembo imena sicer želel izogniti zameram, a se je prva uprizoritev zaradi zakulisnih intrig Paisiellovih privržencev vseeno sprevrgla v buren odrski polom. Vendar začetno negodovanje občinstva ni moglo utišati izjemne privlačnosti Rossinijeve glasbe; njene spevne melodije so kmalu zatem osvojile svet in operi zagotovile brezčasnost.
Rossini je bil neverjetno produktiven; Seviljskega brivca naj bi skomponiral v manj kot treh tednih. Gledališka legenda pravi, da je ves ta čas preživel zaprt v hiši in oblečen le v kopalni plašč, pri tem pa se sploh ni menil za britje.
Ob premieri leta 1816 se opera ni imenovala Seviljski brivec, temveč Almaviva ali nepotrebna previdnost. S tem se je Rossini želel izogniti zameri starejšega kolega Paisiella, ki je imel takrat na odrih svojo različico zgodbe z istim naslovom.
Figarova arija Largo al factotum je postala splošno prepoznavna tudi zunaj opernih dvoran, saj so jo v nepozabnih komičnih prizorih uporabili v kultnih risankah o zajčku Dolgouščku ter Tomu in Jerryju.
Avtorji predstave
Marijan Zlobec