Bila je prav taka svetla pomlad, ki se je prevešala v toplo poletje, ko smo leta 2018 začeli na Slovenski matici intenzivneje zbirati elektronske naslove svojih članov in ko smo zasnovali pošiljanje novic po elektronski pošti. Iz teh mimobežnih kratkih obvestil je kmalu vzniknila zamisel, da bi bilo dobro člane mesečno obveščati o prireditvah in drugih dogodkih na Slovenski matici.
Dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Wikipedija
V septembru 2018 smo tako začeli pošiljati Matičine novice in novosti, v katerih smo širšo javnost obveščali o dogajanju v najstarejšem slovenskem kulturnem in znanstvenem društvu. Ti prvi začetki Matičinega elektronskega časnika so vsebovali le okrog pet notičk, ki so govorile o tem, da so se vrata našega kulturnega središča počasi začela odpirati občinstvu, in že leto pozneje so naša elektronska obvestila v novembru 2019 vabila na več kot dvajset prireditev.
Razvoj Matičinega prireditvenega in založniškega programa je bil torej izredno hiter in le s težavo smo sledili temu toku, ki sta ga gnali tako predanost slovenskemu jeziku, knjigi, kulturi in znanosti kot tudi pripadnost Slovenski matici in globoko spoštovanje tega drevesa slovenstva, ki svoje sokove črpa iz najglobljih korenin naše duhovne preteklosti.
Ta živahni tok pa je nenadoma presekala pandemija koronavirusne bolezni, ki je onemogočala neposredne žive človeške stike. Po drugi strani pa je Slovensko matico pognala na nova pota komuniciranja z javnostjo, ki jih je utirala predvsem takratna tajnica-urednica mag. Miljana Cunta. Naše Matičine novice in novosti so se preimenovale v Matičin novičnik, uvodniki so postali daljši in se dotaknili tudi bolj vsebinskih vprašanj, za pošiljanje pa smo začeli uporabljati tudi novo programsko opremo, ki je omogočala dostopnost večjemu številu bralstva. Danes se lahko pohvalimo, da je naš mesečni elektronski časnik dostopen skoraj tisoč bralcem, prek objav na naši spletni strani pa še številnim naključnim obiskovalcem naše ponudbe.
Morda se zdi nenavadno tolikšno pozornost posvečati novičarstvu, ki ga v sodobnem času kar najpogosteje reduciramo s splošno tujejezično oznako promocija. Toda priznati moramo, da smo danes slišani toliko, kolikor smo glasni in kolikor uspemo prodreti za opno vsakdanje brezbrižnosti, potrošniškega hitenja, materialne površinskosti in intelektualne površnosti.
»Slišati, biti slišan, poslušati, prisluškovati. Drobni odtenki, ki ločujejo različice ene in iste besede. Slišimo jih, razumemo, kar pa še ne pomeni, da smo jim res tudi prisluhnili. Slišati, biti slišan, poslušati, prisluškovati, uslišati, preslišati, prisluhniti. Ljudje smo namreč zelo nenavadna bitja. Najpogosteje sami zase želimo, da bi bili slišani, kar pa nikakor ne pomeni, da vračamo svojo pozornost sogovorniku s tisto mero, za katero menimo, da bi morala pripadati nam. Večkrat preslišimo, kot prisluhnemo. Ali pa se pretvarjamo, da slišimo, slišimo pa predvsem tisto, kar želimo slišati. Po potrebi in navadah občasno priostrimo ušesa, se umirimo, odmislimo, kar nam govorijo drugi čuti, in prisluškujemo. Tedaj smo v stanju čiste zatopljenosti v dejanje, za trenutek se zlijemo z vsem, kar nas obdaja na nenavaden način, namreč tako, da je v nas. V naših ušesih, v naši glavi.« Tako svojo zbirko esejev Biti uho, ki bo kmalu izšla v Matičini zbirki Knezova knjižnica, začenja Aleš Šteger.
Kako se naučiti prisluhniti drug drugemu, kako ne preslišati želje drugega, kako ga uslišati, so temeljna vprašanja diktature individualizma, v kateri se je izgubil sodobni človek. A prav postavljanje tovrstnih vprašanj pričuje, da neizmerna osamljenost naših govoric, ki tečejo druga mimo druge po vzporednih, večkrat presušenih strugah, ne da bi se prelivale in zlivale v nove tokove, v nas prebuja željo po skupnosti, po sobivanju, po tistem, kar nas kot skupna nit veže med seboj. Ena takih zlatih niti slovenstva je zagotovo naš jezik, ki je na prav poseben način oblikoval naš narodni obraz, našo identiteto. Naša zgodovina se ne začenja z voljo do moči, ampak z ljubeznijo in s spoštovanjem do naše skupne besede. Našo narodno zavest je najprej oblikovala naša kultura, preden se je ta zavest preoblikovala v politično in državotvorno silo.
Kdo še prisluhne tem zgodbam preteklosti, pravijo nekateri, kakor da ni prav kultura tista, ki nas uči preseči čas in prostor in nas usmerja v prostranstva večnosti in prostor skupnostnega sobivanja. Taki glasovi tudi Slovensko matico poskušajo obsoditi na relikt minulosti in zatreti njen klic po intelektualnem iskateljstvu smisla, kritičnem vrednotenju našega družbenega bitja in priklicevanju platonske lepote in dobrega med nas. Ni vseeno, ali prisluškujemo krikom Siren ali odzvenu sočutnega sočloveka.
Iz takega premišljevanja se je pred osmimi leti porodila misel, da z mesečnimi novicami nagovorimo slovensko kulturno občestvo. Koliko besed je v teh letih seglo do srca in koliko jih je izginilo v neslišnost, lahko le ugibamo. A če jih je bilo vsaj nekaj, ki so zmogle usmeriti posameznikovo pot k spoznanju smotrnosti, smo dosegli namen.
Čez poletje se naše novice poslavljajo, da boste lahko v miru prisluškovali drugačnim zvokom sveta. In za nekaj časa bo utihnil tudi moj glas na Slovenski matici, zato je prav, da se zahvalim sodelavkama za skupno plutje čez čeri birokracije, vodstvu za podporo ter obiskovalkam in obiskovalcem za tisoče spodbudnih besed, ki so me vedno znova ganile. Prav pa je tudi, da se opravičim vsem, ki jim v tem obdobju, ko sem vodila Matičine strokovne službe, nisem znala prisluhniti ali uslišati njihovih želja. Ne dvomim, da bo Slovenska matica še naprej varno plula mimo zapeljivih glasov Siren in nas vedno znova vodila v varen pristan naše domače, slovenske Itake.
Dr. Ignacija Fridl Jarc