36. Mednarodni festival Imago Sloveniae – Podoba Slovenije, ki ga organizira in vodi Staroljubljanski zavod za kulturo, se je namesto na Kongresnem trgu sinoči začel v polni Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije z gostujočim Simfoničnim orkestrom SNG Maribor.
Jan Kern, fotografije Marijan Zlobec
Iz nagovora umetniškega direktorja festivala Jana Kerna ni bil razviden kakšen optimizem, še posebej glede financiranja, tako javnega kot sponzorskega. Na tiskovni konferenci pred dnevi smo slišali, da je ves proračun festivala, ki se bo dogajal, kot je z odra povedal Kern, na 27 lokacijah v štirih državah in bo izvedel čez 60 glasbenih dogodkov, zelo skromnih 250.000 evrov.
Gaja Sorč
Od tega so dobili od države le 100.000, od MOL pa 30.000 evrov. Sponzorjev skorajda ni; slišali smo le za Press Clipping. Glede na vseslovenskost bi pričakovali bistveno večji posluh za kulturno dogajanje, kot se kaže v samostojni državi ali kot so sanjali prvi ustanovitelji in organizatorji Imago Sloveniae – Podoba Slovenije. Kern je vseeno izrazil upanje na boljše razmere, kot so nekoč že bile. Ni pa bilo neopazno, da v prvi vrsti balkona ni bilo videti nikogar ne iz MK in ne MOL. Je pa bila dvorana nabito polna.
Skladateljica in pevka
Že po zelo intenzivno in samozavestno izvedeni uverturi k Smetanovi operi Prodana nevesta pod dirigentskim vodstvom mladega Jakoba Barba je bilo jasno, da lahko pričakujemo pravi koncertni večer in s posebnim poudarkom na večinoma mladih gostujočih solistih ter z odra omenjenih treh glasbenih jubilejih in dveh slovenskih novitetah.
Če začnemo z obema novitetama pianistke in skladateljice Aleksandre Naumovski Potisk, se pravi pesmima za sopran in orkeser, kot ju je izvedla Gaja Sorč, se je avtorica slogovno vrnila nekako v čas mladostnega Lucijana Marije Škerjanca, se pravi žlahtne slovenske intimistične tradicije, ne avantgarde ali modernizma. Napisala je pesem Moje hrepenenje na besedilo Dore Gruden in Izgubljen pesnice Ljudmile Prunk, se pravi dveh pesnic, ki sta s svojo poezijo ostali v senci drugih pesnikov vse do danes. Njuna poezija govori, kot piše v programu, o “izgubljeni ljubezni in trpljenju, ki se včasih izraža kot zaprt in tih glas v notranjosti, spet drugič pa izbruhne v krik nemoči in zapostavljenosti.” Skladateljica je najprej napisala pesmi za glas, za koncert pa jih orkestrirala. Sopranistka Gaja Sorč jih je interpretirala doživljajsko mirno, bolj pripovedno kot izpovedno emotivno, orkestracija pa ostaja bolj ali manj konvencionalna, brez preboja v močan osebni stil.
Pia Novak
Med pevci in pevkami je bilo glede na Puccinijev jubilej, stoletnico skladateljeve smrti, pravzaprav precej zaobjeto v tem, kdo bo pel katero vlogo in arijo, nekako ujeto v program, bolj kot v iskanju najboljšega, kot bi si morda izbrali sami in bolj v samem zgodbenem kontekstu ali doživeto v sami operi kot celoti.
Vsi so bili doživljajsko preveč togi, neoperni, nedramski, nerazčustvovani, nepretresljivi, glasovno odprti… Arije, četudi koncertno izvedene, pripadajo istemu celovitemu glasbenemu in pevskemu vzdušju, kot če bi opero gledal. Pevke in pevci, ki pojejo dramske vloge, jih morajo podajati operno resnično.
Gregor Ravnik
Za tak nastop pa se morajo tako pripraviti, pa ne le z dirigentom, ampak že s pravilnim opernim šolanjem, ki pa ga večinoma ni, ker na akademijah večinoma poučujejo pedagogi brez svetovnih opernih karier, pri nas pa sploh brez izkušenj nastopanja na odrskih deskah.
V vseh nastopajočih; sopranistkah Gaji Sorč (Si, mi chiamano Mimi) ali Pii Novak (O mio babbino caro, Quando m’en vo’) je bilo takoj opazno, da je študijski poudarek na tehnični in vokalno besedilni čistosti, manj ali premalo pa na izrazni izpovedni identiteti karakterja ženske, ki ju interpretirata.
Gregor Jezeršek
Podobno je bilo pri moških, s tem da je imel tenorist Gregor Ravnik (Kuda, kuda vi udalilis, Vse moje srce je tvoje) s Čajkovskim in Leharjem nekoliko več izpovednih celovitosti, a vendarle še ne polnokrvno doživeto in povsem sproščeno, medtem ko je Gregor Jezeršek v bistvu le vskočil namesto odpovedanega Matica Zakonjška in po svojih najboljših močeh zapel zelo težko arijo De’ miei bollenti spiriti Alfreda iz Verdijeve Traviate, kar se je sicer oddaljilo od jubilejev, in arijo Tra voi belle, brune e bionde Des Grieuxa iz Manon Lescaut. Zelo težko za vskok, a se vseeno opazi ne izenačen in ne čist glas, kot da ne bi vsega pel isti tenorist.
Rok Zaletel Černoš
Najboljši je bil mladi violinist Rok Zaletel Černoš z Valse Scherzo, op. 34 Petra Iljiča Čajkovskega. Takoj sem pomislil na kakšnega Fritza Kreislerja ali Itzhaka Perlmana. Igra zelo tehnično čisto, kar se sliši v množici dvojemk, in ima občutek za interpretacijo. Upam, da bo napravil bogato solistično kariero.
Dirigent Jakob Barbo je ob odpovedi nastopa Daše Černe, prevzel nase odgovornost za ves večer. Izkazal se je s študioznostjo in sugestivnostjo, z željo po doseganju izraznosti orkestra, kar se je pokazalo še v Faurejevi Pavani, op. 50 in še bolj izrazitem Intermezzu iz opere Manon Lescaut, kjer pa je možna še večja dramatičnost, ker gre za klic usodne odločitve. Orkester je pokazal veliko koncertno voljo.
Konec je bil v znamenju slavne napitnice iz Verdijeve Traviate, ki so si jo vsi štirje pevci primerno ali pravilno dialoško porazdelili.
Na koncu so bile ovacije in stoječi aplavzi občinstva na balkonu, v parter pa se ni videlo.
Vsi nastopajoči so dobili šopke, bolj ali manj vijoličaste ali modre barve, ne ravno mladostno.
Marijan Zlobec