V Kuala Lumpurja je bilo treba najprej naročiti taksi, da me je zapeljal na enega izmed avtobusnih terminalov v velemestu; ločijo med potovanjem na jug in na sever. Iz juga, natančneje iz Malake, kamor sem bil namenjen, vozi vsako uro avtobus v bogati Singapur. A sem se raje zaustavil v mestu, ki ima isto ime kot država.
Malaka zvečer, vse fotografije Marijan Zlobec
Malaka je zgodovinska država, uradno kot Melaka Negeri Bersejarah, in hkrati mesto, oboje pišejo v malajščini kot uvodoma omenjeno, a je splošno razširjena še verzija Malacca oziroma Melaka, tako da ni čisto jasno, kdo kako izgovarja.
Mesto Malaka je 148 kilometrov jugovzhodno od glavnega mesta Malezije Kuala Lumpurja. Z avtobusom je vožnja kaki dve uri, odvisno od gostote prometa, čeprav vodi do tja tripasovna avtocesta, a je vseeno prometa veliko.
Bistveno za Malako je, da jo je 7. julija 2008 Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine.
Malaka kot država ima raznolik tropski deževni gozd in ekvatorialno podnebje. Država leži južno od gorovja Titiwangsa in je večinoma ravna ter posejana z osamljenimi monoliti, s tujko angleškega izvora, a izvirajoč iz nemščine kot inselberg (Insel – otok plus Berg – hrib), z Bukit Gapis kot najvišjo točko. Inselbergi ali po naše osamelci so priljubljene plezalne točke, a zelo nevarni, ker so kamni zelo gladki ter spolzki in so se že mnogi planinci smrtno ponesrečili.
Čeprav je bila to lokacija enega najzgodnejših malajskih sultanatov, in sicer sultanata Malaka, so ji neodvisnost odvzeli osvajalski Portugalci že leta 1511.
Malaka je v bistvu obmorsko mesto, čeprav se iz samega položaja zdi, kot da je mesto ob reki in dostop do morja ni izoblikovan, ampak se gre k obali le kot do kakšne divjine.
Sem so prihajali mnogi trgovci iz Indije in Kitajske, predvsem pa iz arabskega sveta. Tu so trgovali, se družili, ustanavljali družine, dobivali potomce in tako se je prebivalstvo pomešalo in kot tako ostalo vse do danes v nekem kot pravijo kar zglednem sožitju. Skupaj so izoblikovali nekakšna plemena z različnimi nacionalnimi, etničnimi in verskimi koreninami.
Čeprav je mesto, kot rečeno, neposredno povezano z morjem, kamor se zliva reka Malaka, ki nekako deli mesto podobno kot v Ljubljani Ljubljanica in vozijo turistične ladje, nekakšni manjši katamarani, se v morju nihče ne kopa, ker je voda preveč umazana in obala neurejena.
Reka je čistejša, a je v celoti namenjena turizmu, saj so na obeh bregovih nešteti lokali drug zraven drugega; bolj na gosto kot v središču Ljubljane.
Morda se bo Ljubljana turistično še razvijala in bo treba najti nove gostinske prostore, verjetno proti Centru Rog in Cukrarni, ali pa v nasprotno smer, kar sicer deloma že poteka.
Malaka je znana po svoji edinstveni zgodovini in je ena glavnih turističnih destinacij v Maleziji. Z zelo strateškim državnim položajem za mednarodne trgovske poti je bila Malaka nekoč znano mednarodno trgovsko središče na vzhodu.
Številni trgovci so se zasidrali v Malaki; koliko je na to vplivala sama politična zgodovina, še posebej tuja osvajanja in številne omenjene imigracije, je bolj podrobna tema.
Med lokalno skupnostjo že dolgo obstaja velika raznolikost ras in narodnosti, kar odraža njeno zgodovino. Malajci, Kitajci, Indijci, Arabci in Evrazijci ter razne etnične skupnosti, kot so Kristangi, Tamilci, Peranakansi, Čitiji ali Četiji predstavljajo še danes pestro mešanico prebivalcev v malaški državi. Čitija imajo v Malaki svoj muzej in tempelj. Podobno pripadniki islama.
Podrobne analize so zahtevnejše, saj so se stoletja tu križale razne poti in naseljevanja, tuja osvajanja, zlasti po padcu Malaškega sultanata leta 1511, ki so ga strmoglavili portugalski osvajalci in s tem začeli zgodovino tuje oblasti; portugalske, angleške in nizozemske.
Zgodovina Malake kaže, da so imeli v 15. stoletju Malaški sultanat. Portugalski osvajalci so ga 24. avgusta 1511 ukinili in sami zavladali več kot sto let, vse do 14. januarja 1641, ko so oblast prevzeli Nizozemci in vladali kar do 17. marca 1824.
Za njimi so oblast v Malaki prevzeli Angleži in tam vladali do 11. januarja 1942, ko so oblast prevzeli japonski okupatorji. 1. aprila 1946 je Malaka prišla v Malezijsko zvezo, 1. februarja 1948 se vključila v Malezijsko federacijo in 31. avgusta 1957 postala samostojna država v okviru Malajske (Malezijske) federacije.
Malezija je bila uradno razglašena kot neodvisna država (neodvisna od Združenega kraljestva) 16. septembra 1963.
Malezija je federacija, sestavljena iz trinajstih držav in treh zveznih ozemelj.
Malezija je zvezna, ustavna, parlamentarna, volilna monarhija. Ustava je bila sprejeta 27. avgusta 1957 kot ustava Malajske federacije. Ustava je imela do danes 42 sprememb.
Kralj je izbran izmed devetih dednih sultanov, ki so na čelu sultanatov na Malajskem polotoku, ostale države, ki jih vodijo guvernerji, pa pri volitvah ne sodelujejo.
Kralj je izvoljen za dobo petih let. Malezija je ena redkih držav z volilnim kraljem. Vrhovni vladar po malajsko Yang di-Pertuan Agong ima predvsem obredno, mi bi rekli častno funkcijo ali vlogo.
Ustava določa izvršno oblast, ki jo predstavlja vlada s svojim predsednikom. Predsednik vlade je odgovoren parlamentu. Malezijska ustava določa, da mora biti predsednik vlade (Malay Perdana Menteri) po rodu Malezijec.
Trenutni šestnajsti Yang di-Pertuan Agong je sultan Tengku Abdulah, rojen leta 1959. Izvoljen je bil kot sultan Pahanga, federalne države. Njegova vladavina se je začela 20. julija 2019.
Predsednik vlade pa je 24. novembra 2022 postal Anwar Ibrahim.
Najštevilnejša etnična skupina so Malezijci ali Malajci, ki so po veri muslimani. Skupaj z avtohtonimi ljudstvi vzhodne Malezije tvorijo večino prebivalstva. Sledijo Kitajci, ki jih je približno 25 % in imajo še vedno pomembno vlogo v gospodarskem življenju. Indijcev je približno 7 %.
Državna vera je islam; 60% prebivalstva je muslimanov. V skladu z malezijsko ustavo so vsi etnični Malezijci samodejno muslimani po rojstvu, spreobrnitev v drugo vero pa se kaznuje z zaporno kaznijo.
Večina Kitajcev je budistov in predstavljajo skupaj 20 % prebivalstva. Približno 2,6 % prebivalstva je taoistov in konfucijcev. Kristjani (9 %) so zastopani pri vseh narodih, na vzhodu Malezije je manjšina krščanskih Malezijcev, ki so v 16. stoletju pod vplivom (ali zahtevo) Špancev prestopili v krščanstvo in ostali zvesti svoji veri. Kristjani so tako Kitajci kot Indijci.
V zadnjih treh desetletjih je Malezija doživela gospodarsko preobrazbo zaradi velikih tujih naložb (na primer v proizvodnjo elektronskih naprav) in spričo naftnih zalog. Danes spada v skupino srednje razvitih držav z BDP 13.268 USD na prebivalca (2022).
Položaj Malezije je pravzaprav precej nenavaden. Sestavljata jo dva ločena dela, med katerima je Južno kitajsko morje. Polotoška Malezija, o kateri sedaj govorim, na severu meji na Tajsko, na jugu pa na Singapur.
Drugi del Malezije predstavlja severni del otoka Borneo in jo imenujejo Vzhodna Malezija. Na jugu meji na Indonezijo, na severu pa obkroža majhno enklavo, sultanat Brunej.
Ta kratek skok iz Malake v nekaj osnovnih informacij o Maleziji, ki ima okrog triintrideset milijonov prebivalcev, se zdi nujen, za raziskavo pa seveda preskromen.
Za tujega obiskovalca Malake je najboljša kombinacija vsega tistega, kar običajno počnejo tuji turisti v mestu, v katerem bodo preživeli nekaj dni, se pravi, da bodo lahko ugotavljal in obiskovali njegove znamenitosti ob vseh urah.
Malaka je precej različna dopoldan, popoldan ali zvečer. Tako kot Ljubljana, le da se zdi nočno ali poznovečerno življene pri nas nekoliko pestrejše, a ne prav veliko. Ob desetih se nekako vse konča.
Najbolj preprosto se je sprehajati ob reki Malaka, pa čez nekaj mostov zamenjati breg in potem še ulice, ki so bogate s trgovinicami ali večjimi trgovinami in vmes še z lokali.
Veliko je vsakršnih ponudb, od portretiranja do masaž kar na prostem, tam najraje nog.
Masaže si privoščijo starejši turisti, pa tudi domačini, ki postopke bolj poznajo in vedo, kaj je za njihovo zdravje boljše.
Moj vtis je bil bolj mešan, izkušnja z masažo hrbta pa bolj slaba, kot da kar nekaj počno, ne da bi vedeli zakaj ali kako.
Malako je najbolje obiskati ob koncu tedna, ko ob petkih, sobotah in nedeljah zvečer pripravijo v starem mestnem jedru na nekaj daljših osrednjih ulicah odprto tržnico in kuhinjo.
Promet zaprejo in preusmerijo, a to ne traja ves dan kot naša Odprta kuhinja ob petkih na Pogačarjevem trgu, ampak le nekako med sedmo in deseto uro, kar pa je za sprehajanje in večerjo kar dovolj.
Pri hrani je treba najprej gledati z očmi, potem spremljati sprotno pripravo, sestavine, higieno, kaj konkretnega ponujajo, na primer na žaru, kot piščančje in goveje ražnjiče, pa razne klobase, ribe, školjke, kalamare…
Alkohol je v Maleziji dražji kot pri nas, celo pivo, bodisi v trgovini ali v restavraciji. Najbolje je piti vodo ali sokove, če se poprej pozanimaš, s kakšno vodo so pripravjeni, sicer je bolje sokove kupiti v trgovinah, čeprav so tudi sokovi nekoliko dražji kot pri nas, a ne veliko.
Vino je celo petkrat dražje, podobno žgane pijače, seveda oboje uvoženo.
V spomin na nizozemsko osvajanje Malake so postavili več pobarvanih krav.
Ne izgleda prav resno.
Bolj kot da bi se radi ponorčevali, tako kot so precej pocukrana kolesa, s katerimi ob izbrani glasbi iz baterijskega kasetofona vozijo turiste naokrog.
Pri hrani je najbolje izbrati tisto, kar se zdi sveže pripravljeno in dobro. Lahko pa se ljudi ob mizah tudi nagovori in vpraša, če je dobro.
Pri pecivih je veliko izbire, celo več slanih, kot je poseben kruh, v katerem so koščki piščančjega mesa in omake.
Med trgovinami so zanimivejše one z jestvinami, da lahko primerjamo, kaj oni imajo in ponujajo.
Tu so zanimive razne kombinacije čokolad, na primer obogatene s sadežem durian, ki je nasploh najdražji tako v Idoneziji kot v Maleziji.
Manj je medu, pa tudi marmelad.
Turisti se zelo radi slikajo pred napisom mesta, česar Ljubljana nima.
Nima niti prevoznih koles kot kakšnih tuktukov na nožni pogon. Včasih so v Ljubljani imeli tricikle, s katerimi so razvažali mleko.
Župan bo prav gotovo premislil, kaj najlepšemu mestu na svetu še manjka – vpis v svetovno kulturno dediščino Unesca.
Potem si bo mogoče speči kavo,
ali izbrati kakih pet, šest vrst školjk, a ne klapavic, ki jih v Indoneziji in Maleziji še nisem videl.
Marijan Zlobec