V središču malezijskega glavnega mesta Kuala Lumpur Bukit Bitang se nahaja posebna ulica, dolga nekaj sto metrov, kjer so z obeh strani neprometne ceste razporejeni sami lokali, zunanje kuhinje, prodajalne sadja, sokov, sladic, sladoleda, pa še izbrane trgovine z živili, še posebej slaščicami vseh vrst in sestavin.
Med kulinaričnimi dobrotami v Kuala Lumpurju, vse fotografije Marijan Zlobec
Že na prvi pogled je jasno, da je ponudba hrane večnacionalna; malezijska, indonezijska, kitajska, indijska…
Veliki jedilni listi predstavljajo fotografije vsega, kar je na jedilni ponudbi oziroma vso kulinarično pestrost.
Cene se začenjajo nekaki pri treh dolarjih za razne oblike ali še raje vsebine juh, bogate z rezanci ali nudelni, sicer pa obogatene z govejim mesom, piščanci ali morsko hrano, najraje z repki škampov.
Posebnost nekaterih restavracij, ki so večinoma razporejene na zelo širokih pločnikih kot nadaljevanje notranjega dela, a ne povsod, saj so v notranjosti kuhinje, posameznik ali turist lahko pokuka v sam kuharski proces.
Delajo brez pavze, saj je naročil proti večeru vedno več. Načeloma začenjajo streči ob tretji popoldanski uri pa vse do dveh zjutraj, a se zdi, kot da je največ ljudi okrog devetih, desetih zvečer.
Za nas, ki smo vajeni kosila ob normalni uri, začenja obratovati dovolj restavracij, da izbiraš in izbereš po želji, čeprav bi si želel preizkusiti več kot bi zmogel pojesti. En krožnik je skoraj dovolj.
Če sta pri mizi dva, je pestrost izbire lahko večja, zlasti morskih sadežev, pa posebej bogat izbor školjk, velikih škampov, rakovic, jastogov, ki pa dosežejo ceno okrog dvajset dolarjev.
Ribe na žaru so različnih vrst in stanejo okrog dvanajst, trinajst dolarjev za polkilsko.
Večja omizja, družine, skupine, prijatelji…si privoščijo razne kombinacije hrane z osrednjim gorilnikom na mizi in na njem veliko posodo, polno vsakršnih dobrot v juhi, tako da si vsakdo sam izbere, kaj b0 dal na svoj krožnik.
Poleg tega prinesejo še razne druge krožnike z rižem, zelenjavo, curryji… Vse omake so zelo okusne in iz bogatih, različnih sestavin.
Pri školjkah poznajo tri velikosti porcij, tako da se lahko odločiš, koliko bi jih želel pojesti, prav tako pa izbiraš med nepikantno ali žgočo verzijo začimb.
Kruha nimajo, razen v čisto muslimanskih restavracijah, kjer npr. ob jegnjetini s curryjem namesto riža raje naročiš nekakšno krušno pito kot česnovo pico, ki jo pomakaš v bogat in zelo okusen sok. Taka porcija pride okrog devet dolarjev.
Če zagledaš velike škampe, jih izbereš še v bogati in precej pikantni omaki, poleg pa naročiš še riž, skupaj za kakih pet dolarjev.
Turisti pijejo pivo, ki pa je kar drago; velika steklenica, večja od pol litra, kot so naše, stane več kot omenjeno kosilo.
Vina ne pije nihče, ker je predrago, imajo pa seveda uvožene žgane pijače, ki so prav tako zelo drage.
Najraje pijejo sok iz kokosa, ki ga pravkar odprejo. Pripravljajo pa še druge sveže sokove, najraje iz manga.
Na jedilnih listih so poleg piva bolj v ospredju različni sokovi, a so tudi ti v trgovinah dražji kot pri nas, podobno mleko; blizu dva dolarja, pivo, skoraj tri dolarje piksna.
Sadje je kar drago, najdražji sadeži so dvokilski duriani, primerni za dve osebi, a stanejo nekako od osem, deset do dvanajst dolarjev za kilogram, kar pomeni za dva kakih 24 dolarjev.
Prodajajo zelo lepa granatna jabolka, še raje pa sok iz njih.
A najraje jedo durian, še posebej oni sveži, ki ga razsekajo pred gosti, potem si ti nadenejo posebne rokavice, kot pri nas v supermarketih za kruh ter sladice, in pojedo bogate rumenooranžne velike notraje sadeže.
Sadje zelo radi prodajajo kot narezke, na primer manga ali duriana, ki pa ga ne režejo, ampak pustijo v naravni velikosti.
Na vprašanje, zakaj je durian tako drago sadje, so mi odgovorili, da zori najmanj štiri mesece. Sami pa vedo, kateri sadeži so najboljši in s tem najdražji.
Kokos prodajajo tudi posušen, a zanj nisem opazil kakšnega zanimanja.
Paradižnika skorajda nimajo, liste zelene solate včasih pomakajo v juhe. Nekaj je kuhane zelenjave različnih vrst, na primer brokoli, stročnice, fižol imajo kot prikuho h kakšni mesni izbiri.
Krompirja je malo, pomfrija tu nisem videl, prav tako ne pohanega mesa oziroma cvrtega.
Testenin v smislu naših pašt imajo kar nekaj, a je njihov pogled na omake v primerjavi z našim precej drugačen; veliko je nam tuje sladkobnosti, ki ne temelji na naravni paradižnikovi omaki, ampak je vse skupaj prirejeno drugačnim, azijskim okusom. Vse vleče bolj proti kečapu.
Podobno je s pico, ki pa se ne zdi ne vem kako popularna.
Njokov še nisem opazil.
V restavracijah, slaščičarnah in kavarnah v sklopu velikih nakupovalnih centrov je velika izbira rogljičkov, ki pa so dražji kot pri nas, podobno kapučino. Od kruha sem tu videl le navadne bagete, dva dolarja, in obogatene s česnom; tri dolarje.
Priprave na popoldansko in večerno gostijo trajajo več ur. Vse škampe je treba najprej očistiti.
Pregledati in narezati vso zelenjavo.
Posebej še papriko.
Brez čebule ne gre; moški naj kar jočejo.
Za sokove je treba olupiti pomaranče.
V dobri kuhinji je treba obvladati vsak detajl.
Posebnost so piščanci na različne načine pečeni.
Dobi pa se tudi gosi.
Za italijansko kuhinjo bi morali imeti njihove kuharje in vse iz uvoza. A je italijanskih turistov tu zelo malo, nasploh se mi kaže, da so Italijani vsak dan večji reveži; več je Špancev, Nemcev, Francozov, pa Rusov.
Največji pohajači so Španci, kar se vidi po obisku tudi v Ljubljani. To je pravzaprav čudno, saj je Španija velika in zelo zanimiva celo za domačine. A oni hočejo ven, v svet. To imajo v osvajalskih genih.
Tako kot kava na Baliju je dobra ali odlična tudi indonezijska, ki si jo sam lahko pripraviš kot turško, se pravi ne zamešano z vročo vodo, ampak jo moraš dvakrat zavreti.
Kakšne bogate čajne ponudbe v Maleziji še nisem odkril, pa tudi pitje čaja ni kaj prida popularno. Tu ni indijskega čaja, pomešanega in skuhanega skupaj z mlekom.
Prav tako ni kakih čajev v trgovinah, tako kot ni masla, margarine, malo je marmelad, danes sem naletel na marmelado iz borovnic, ki pa je domačini niti niso poznali, skromni so z medom. To velja za manjše trgovine, v največjih supermarketih še nisem bil.
Pri jedeh na žaru je treba biti precej previden; nimajo naših čevapčičev, pleskavice ali ražnjičev, ampak bolj njihove klobase, hrenovke, dele piščanca.
Ni me kaj posebno pritegnilo.
Vse se zdi preveč suho in prežgano.
Za dekoracijo se počasi pripelje še kakšna limuzija.
Jedilni listi povedo dovolj.
Lahko pa se še kaj vpraša.
Kakšne čokoladne dobrote na koncu niso odveč.
Veliko je izvirnosti in iznajdljivosti, ki jo je pri nas premalo.
Čudno je, zakaj se mi vsega bojimo.
Posebnost so ščipalke za račune oziroma naročila pri oštevilčenih mizah.
Lepo je tudi prazno.
In celo led še čaka na sveže ribe.
Vsak dan isto, a je treba delati več kot dvanajst ur.
Marijan Zlobec