Praznovanje novega leta na Baliju je povezano s tradicijo zbiranja ljudi ob morju, na kilometrskih plažah med Kuto in Legianom. Podobno kot v Rio de Janeiru se na Baliju zbere ogromno ljudi in zasedejo vse položaje na sami plaži in posedejo na vse kotičke tik do morja in njegovih valov. Ni jih sicer nekaj milijonov kot v Braziliji, a kakih sto tisoč, ki se tam začenjajo zbirati ob sončnem zahodu ob sedmih zvečer.
Silvestrovanje na Baliju, vse fotografije Marijan Zlobec
Pri nas ni tradicije niti na Obali, da bi za silvestrovo zrli v morje, res pa je, da je na Baliju zvečer okrog 28 stopinj, doma pa le kaka stopinja in so ljudje raje v zaprtih prostorih.
Na Baliju nekatere restavracije nudijo večerjo po izbiri; pojej kolikor moreš za 200 – 250 tisoč rupij, kar je manj kot dvajset dolarjev (300.000). Najbolj obiskane so tiste, ki imajo še živo glasbo in plesišče. A z večerjo nekako končajo še pred polnočjo, ostajata pa glasba in ples.
Mnogi tujci pa imajo radi manjše lokale z živo glasbo, družbo domačih deklet, manj urejeno ali slavnostno, saj se tu za silvestrovo nihče ne obleče kako drugače, slavnostno. Niti nima za kaj.
Na plažo pride ogrmno družin z vsemi člani, tudi otroki in dojenčki, tako da je v neizmerni množici in gužvi že kar nevarno, še posebej, ko hočejo kmalu po polnoči vsi hkrati domov.
Tu pa nastane še bolj vroče, saj so cesto do plaže zasedli parkirani skuterji in ljudje ne morejo mimo oziroma le na ozkem prostoru na enem pločniku, kar je desetkrat premalo prostora glede na množico ljudi, ki pritiskajo z vseh strani.
Skuterji odvažajo cele družine, a se tudi sami ne morejo premikati, saj jih množica ovira.
Bogatejših ljudi, čeprav so cene večerje, kot smo videli, za tujce precej nizke, ni čisto polno.
Zelo veliko je posameznih ponudnikov raznih jedi, kot pečene koruze.
Trgovine ostajajo odprte in ljudje prihajajo po hrano in pijačo, največkrat pivo, saj je vino predrago, prav tako kot žgane pijače. Penine nima nihče.
Najraje imajo selfije.
So brezplačni.
Večbarvnost ognjemetov je posebej privlačna, saj ni nekega vodenega scenarija, tako kot v Ljubljani z gradu.
So trenutki, ko poka kot da bi bili na fronti.
Precej smrdi in se kadi.
A kakšne ognjemetne estetike ni.
Vsakdo prižiga in poka po svoje.
In neodgovorno.
Vzdušje pa nastaja zelo dolgo, nekaj ur, a zadostuje, če prideš po enajsti uri, saj veš, da je že vse polno.
Kakšno stojišče v gneči pa le najdeš; za spomin.
Marijan Zlobec