Goran Bertok je zvečer nastopil na festivalu Maska v Stari Elektrarni s performansom o svoji smrti. Pravzaprav smo videli samo žaro in pogreb z nagovorom in žalno trobento. Pred tem je sam razložil, od kod izvira njegov projekt.
Goran Bertok pozno popoldan na Kongresnem trgu, ko je bil še živ, fotografije Marijan Zlobec
O projektu 2016 – 2023
Le kaj bom ustvaril čez sedemnajst let, sem se vprašal leta 2016, če že zdaj nimam nobene ideje? Najlažje je reči: Umrl bom (za smrt je potrebno najmanj napora, seveda, če se ti kar zgodi, sama od sebe). To me je spomnilo na tisto vprašanje, ki smo ga včasih radi postavljali drug drugemu: Kaj bi storil, če bi ugotovil, da živiš zadnji dan svojega življenja (tako daleč se mi je zdelo to leto 2023, kot da obstaja zgolj hipotetično…).
Navadno smo v odgovoru na to vprašanje pustili domišljiji prosto pot in naštevali vsa mogoča – velika in nora – dejanja, ki jih sicer v naših realnih življenjih nismo mogli in zmogli izvesti, moj brat pa je kratko odgovoril, da bi šel spat. Kar koli drugega bi storil, bi bilo po njegovem mnenju odveč, tako ali tako je vsega konec. Tako nekako, v njegovem slogu, sem se jaz znotraj tega sedemnajstletnega projekta odločil za smrt (Potrdilo o smrti).
Pogrebni govor igralca Uroša Potočnika
Sedemnajst let je minilo kot bi mignil in znašli smo se v letu 2023. Uh, kako lepo je po vseh teh letih slišati vse te umetnike, ne več tako zelo mlade in še posebno tiste nič več mlade – kar pokajo od idej, vsi poskočni in polni moči! Čez en mesec ali jutri, leta 2023 ali čez 45 let – v hipu ti izstrelijo iz ust načrt, projekt, potegnejo iz rokava odlično idejo, ki je tako zelo dobra, fascinantna, da se lahko zgolj vprašamo, kako to, da so šele zdaj prišli z njo na dan! Le kako smo lahko do zdaj živeli brez teh genialnih idej, ki bodo obogatila lepoto sveta?! Vsi ti umetniki s podpisom večjim od svojega dela… v glavnem. In jaz med njimi, prav tak (in nič boljši).
Ko sem se o svojem izdelku (»projektu«) pogovarjal z znancem na pogrebnem zavodu, je le-ta najprej povedal, da ni vraževeren, nato pa me je opozoril, da se s smrtjo ni pametno šaliti. In mi izrečeno podkrepil s konkretnim primerom, ki se je končal z nenadno smrtjo. Tudi sam nisem vraževeren, vendar sem ga vseeno vzel resno, on že ve, sem pomislil, smrt je njegov poklic, na smrt se spozna.
Konec, prva vaja. Se vidimo v naslednji vaji !
Marijan Zlobec