Vlado Kreslin: “Da, da, da, da, da, da, da, da, da, vse se da !”


Kantavtor Vlado Kreslin je sinoči spet tako napolnil Poletno gledališče Križanke, kot nihče na letošnjem 71. Ljubljana Festivalu. Že več kot tridesetkrat zapored, kar pomeni, da njegova leta naznanjajo, glede na izgled in celotni vtis ter razpoloženje na odru, večno mladost.

Vlado Kreslin v Poletnem gledališču Križanke, vse fotografije Marijan Zlobec

Nastopanje ga pomlajuje, ne bi pa rekel, da je manj ali bolj samozavesten, kot je bil že na začetku svojega nastopanja v Križankah. Ima svoj stil in izraz, svoj pogum in avtentičnost, posebnost pa je privlačnost za širše občinstvo samega programa, tako melodij kot tekstovnih ali pesemskih vsebin, pri katerih na odru vselej sodelujejo izbrani glasbeniki, nekateri sodelavci kar nekaj desetletij.

Vlado Kreslin je na odru povsem avtoritaren; na prvi pogled nežna, občutljiva, izpovedna, razdajajoča se prekmurska duša, v kateri pa se skriva glasbeni diktator in v tem smislu ni nič drugačen od onih pevcev, ki so napolnjevali londonski Wembley, kot kakšen Jimi Hendrix ali Freddie Mercury, ki sta morda celo bolj aktualna kot nesrečno končana svetovna kariera Michaela Jacksona.

Kreslin ima prav gotovo naravni instinkt in samozavedanje; kdo sem, kaj sem, kaj znam, kaj lahko dajem, kje je moje notranje ravnovesje, kateri so odtenki mojega nastopanja, ki so najbolj prepričljivi…In še bi lahko našteval.

Tažko bi rekel ali se odločil, ali je to dosegel s samoopazovanjem, diskusijo v svojem najožjem glasbenem krogu, ali sploh sprejema kakšno zunanjo kritiko, kot na primer mojo, češ da poje premalo razločno in da vseh tekstov ne razumem, nikakor ne. Momljanje besedil pesmi vsekakor ni najbolj vljudno do poslušalcev, ki njegovega pesemskega opusa ne poznajo tako do podrobnosti, kot misli pevec z odra.

Naš glasbenik vedno najde kakšen bolj prozaični element, da se lahko izkaže kot pripovedovalec zgodb, vsebin, zgodovine, družinskih doživljajev, kot je bila sinoči pripoved o očetovi črni kitari, ki jo je bil dal v očiščenje ali remont v Mengeš, kjer jo je mojster povsem razstavil, v njeni notranjosti pa odkril cigareto – Morava, (nekoč priljubljena tako kot sicer za kmete bolj cenovno dosegljiva Drava, o čemer pa Vlado ni govoril, pozabil pa je na oni znani rek: Zeta ni za kmeta, Drava je taprava). Povedal pa je, po pričevanju očeta, ki še živi, kot je omenil, da so nekoč špilali za cigarete, ker denarja ni bilo: ena glasbena runda za štiri cigarete Morava.

Vlado Kreslin iz leta v leto, bi se dalo ugotoviti, reducira svoj program na raven antologije vsega, kar je doslej ustvaril.

Zdi se, kot da je svoj opus vsebinsko, tekstovno in glasbeno ter pevsko že zaokrožil, ali pa spoznal, da je najbolje nastopati le s tistim, kar poslušalci in gledalci najbolj poznajo, lahko pevsko sodelujejo in pričakujejo. Koncert je postal celota, povezana z avditorijem.

Ta princip nastopanja je splošen, velja praktično za vse nastopajoče glasbenike teh zvrsti, računa na uspeh in ne tveganje.

Kreslin je zmanjšal svoj koncertni repertoar z igranjem na orglice, kot da jih postavlja na stranski tir. Kitara mu je bolj spremljava in v virtuoznosti igranja nanjo ne napreduje, ostaja še najboljši v svojem vokalnem smislu, ob še enkrat omenjenem premalo izrazitem izražanju ali petju teksta, ki mora biti brezpogojno v celoti in vsem razumljiv. (To smo v celoti videli npr. pri nastopih Ute Lemper pred kratkim na istem odru). Kreslin prave artikulacije nima (in je ne bo imel nekoli, ker mu je vseeno).

Kreslin je z odrra opravičil sicer napovedanega gosta koncerta, a se je vseeno bolj zdelo, da kogarkoli na odru ne potrebuje več, razen če se neposredno in seveda vsebinsko pridružuje njegovemu programu, kot smo to doživljali lani in letos z isto mlado pevko.

Nina Gvardjančič je prava izbira in vokalno sopransko uspešno dopolnjuje Kreslinov glas, pa tudi njegovega ansambla, ki pa vokalno ne pretirava ali sili v ospredje. Ansambel je bil morda letos bogatejši s tremi klaviaturami, sicer pa so opazne kitare, pa klarinet, trobenta, violina, boben in nasploh še nekatera manjša tolkala. Cimbale so prišle na vrsto zgolj proti koncu in bile premalo opazne. Mali bogovi in Beltinška banda v tradicionalni zasedbi in izvedbi.

Izbor pesmi, kot rečeno, je stremel k prepoznavnosti, antološkosti, vsebinskosti in spevnosti, ki se ji lahko pridruži avditorij. To se je zgodilo povsod, kjer ali ko je Vlado k petju povabil občinstvo, ali pa kar samo od sebe, spontano in osebnem čutenju.

Čutenje skupaj z nastopajočimi, seveda najprej in predvsem z Vladom Kreslinom, je bilo sinoči v avditoriju močno, emotivno, ganljivo, medgeneracijsko, saj sem opazil tako petje petletne punčke kot njene mame ali še babice. Ali pa skupno petje in objemanje ter pozibavanje dveh mladenk…

Iz antologije bi lahko izločili še nekaj najboljših, pri čemer se pokaže, da so najbolj “udarne” pesmi tiste, ki imajo globlje pesemsko ali besedilno sporočilo in hkrati avtonomno kompozicijsko osnovo.

Če bi midva se kdaj srečala, Namesto koga roža cveti, Z Goričkega v Piran, Dan neskončnih sanj, Vse se da, Tisoč let, Tista črna kitara, Od višine se zvrti, Pustite nam ta svet, Ena pesem, Vsi so venci vejli, Dekle moje, pojdi z menoj !, Tista zakartana ura, Reka, Oj, žena, žena, Lahko bi zletela…, v dodatku najprej običajni venček Poj mi pesem o življenju in še Prešernova O, Vrba.

Prognoza: Vlado Kreslin v Križankah obhaja štiridesetletnico nastopanja v enaki formi, petdesetletnico malo starejši, šestdesetletnico kot nekoč njegov oče, pri sedemdesetletnici pa bo vseeno še prišel, da se vidimo.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja