Uroš Perić ima najraje petje v angleščini

Na 71. Ljubljana Festivalu je pred dnevi v polnem Poletnem gledališču Križank nastopil pevec, pisec besedil in pianist Uroš Perić. Čeprav je bilo sprva napovedano, da bo nastopil z nekaterimi še neidentificiranimi gosti, se je vendarle izvedelo, da bo na odru nekaj zelo znanih slovenskih glasbenikov, čeprav sam organizator koncerta Festival Ljubljana ni izvedel, niti ne objavil v svojem koncertnem programu, ki je izrazito neprogramski, saj ne pove nič o samem izvedenem programu in občinstvo pusti neinformirano, razen onih napovedi, kolikor jih je bilo sproti z odra.

Uroš Perić v Poletnem gledališču Križanke, vse fotografije Marijan Zlobec

Uroš Perić je povsem drugačen tip glasbenika, kot smo sinoči na istem odru videli slovenskega kantavtorja Vlada Kreslina. Predvsem nima nič skupnega s slovensko glasbeno kulturo, njenim  pestrim in bogatim izročilom, kaj šele sloveskim jezikom ali petjem v slovenščini.

Koga nagovarja, kdo v avditioriju mu je blizi ali njegovo petje v angleščini kot očitno vesoljnim nadjezikom, ve le sam. Vsekakor nima tistega stika in izpovedne identitete, kot bi jo pričakoval ali celo zahteval. Ves koncert bolj ali manj pačenje v tujem jeziku, oponašanje tujega glasbenega izročila, ko je zastarelo in papagajsko celo za same ZDA ali Anglijo, od koder so vsi nastopajoči, razen Neishe, z veseljem črpali in izdajali svojo rodno identiteto, tako da se lahko samo čudiš, da sami sebi verjamjo in se s takim programom ponašajo.

Če Uroš Perić z odra pove, da je nastopil marsikje po Evropi, a da tako dobrega Big Banda kot je ljubljanski, ni nikjer in je Big Band RTV Slovenija najboljši v Evropi, kot je izrecno dejal, bi se zdelo, kot da je omenjeni ansambel nastal šele z njim ali ga je kot takega uvidel šele on, ne pa ustanovitelji in glasbeniki, ki so v njem igrali desetletja in so bili bistveno večji in zgodovinsko pomembni.

Oto Pestner je tako sam kot s svojimi sopevci v pred leti na novo oživljenem New Swing Quartetu, kot so Dare Hering, Tomaž Kozlevčar in Marjan Petan začel nastop z When the Saints Go Marching In, kar je Golden Gate Quartet pred davnimi desetletji pel na svojem gostovanju v polni Hali Tivoli. Potem se je našim pevcem in glasbenikom zdelo primerno, da se identificirajo s črnsko duhovno pesmijo, soulom in še drugimi ameriškimi stili, ki so na samem začetku še dajali vtis sočasnosti, danes pa kot program, ki bi ga ob izvajanju v ZDA sprejemali kot “zastarelo čudo božje iz Slovenije.”

Biti bolj ameriški od Američanov samih je nekaj, kar se zdi mentalno problematično, a to očitno nikogar (na odru) ne moti.

Uroš Perić ni slovenski glasbenik, bi se dalo ugotoviti; ne poje slovensko, ne sklada slovenskih pesmi, ne čuti in misli slovensko, govori celjsko in se najraje spakuje v angleščini, z odra pa posebej predstavlja predstavnika ameriške ambasade, ki sta prišla v avditorij kot zadnja in se vsedla na sredo prve vrste.

Perić je soliden pianist, ki pa se tako premetava po stolu, da vsakokrat pomisliš, da bo padel dol, kar za poslušalca ni ravno prijetno, kako se počuti pianist, pa sam najbolje ve.

Perića so pri nekaterih pesmih spremljale tri pevke predstavljene pod imenom The Pearlettes. S pevcem sodelujejo že petnajst let in so medtem postale mame, smo slišali iz Perićevih ust.

Kot gostja je bila posebej omenjena Tjaša Fajdiga, ki študira v Angliji oziroma kar Londonu in se potemtakem spodobi, da poje v angleščini.

Povsem drugačen vtis je zapustila Neisha s petjem v slovenščini in hkrati odlično samospreljavo na klavirju, tako da takoj pomisliš, kje pa je njen celovečerni koncert ? Neisha je s premiero svoje opere lani in ponovitvijo pred dnevi v sijajnem vzponu, ki ga lahko nadaljuje še zelo dolgo. Na odru je bila zelo atraktivna, spogledljiva, lahko bi dodal erotična ali vsaj všečna, skratka prijetna. Je večja glasbenica od Uroša Perića.

Njeno petje je veliko bolj privlačno kot Perićevo, ki se je že doslej preveč zaznamoval z vplivom sicer izjemnega Raya Charlesa, a to bi bilo sprejemljivo prva leta njegove kariere, ne pa še po devetnajstih letih. Res pa je, da Perić ni zapel dveh najslavnejših Charlesovih (I Can’t Stop Lovin’ You ali Georgia in My Mind), a vseeno.

Pomanjkljiv program je prikrajšal poslušalca za natančnejšo opredelitev in spoznavanje Perićevih avtentičnih pesmi, tako po vsebini, naslovu, kot potrebnih podatkih, ki bi pevcu dajala skladateljski poudarek in identiteto, ki bi bila bolj zadovoljiva in za nastopajočega vsekakor pozitivna.

Lojze Krajnčan je dokazal odlično pripravljenost vseh članov Big Band ter posameznih solistov v njem (saksofoni, kitara, klavir…). Če je on vedel, kaj bodo igrali, bi bilo logično, da bi to sporočil Festivalu Ljubljana in natisnil v programu.

Pri nadaljevanju kariere Uroša Perića v smislu individualizacije in prepoznavnosti njega kot glasbenega avtorja s samostojnim, ne povzetim glasbenim profilom, bo morda težje, a je vse odvisno od mentalnega in glasbenega razvoja ter spremembe ustvarjalne in poustvarjalne mentalitete. In notranje osvoboditve od vseh kompleksov, za katere misli, da jih uspešno skriva. A jih ne.

Druge poti ni.

Marijan Zlobec