Po Don Giovanniju leta 2002 in La clemenza di Tito leta 2003 je slovenski režiser, sicer rojen v Avstriji, Martin Kušej zdaj nadaljeval svoje radikalno raziskovanje Mozartovih oper na Salzburških slavnostnih igrah s Figarovo svatbo. Ali je s tem že dosegel vrh svojega zanimanja za režijo Mozartovih oper, bo verjetno kmalu znano; veliko možnosti nima več, saj bi bilo težko iznajti kaj novega po nekaterih drugih salzburških uprizoritvah Mozarta že od poprej. Morda bi prišel v poštev Idomeneo ?
Adriana González (Grofica Almaviva), Sabine Devieilhe (Suzana), Lea Desandre (Cherubino), fotografije SF/Matthias Horn
Martin Kušej pa ni bil sam. Svojo kostumografijo za vseh enajst opernih solistov ter še sicer manjši operni in plesni zbor je zasnoval odlični slovenski kostumograf Alan Hranitelj, ki je v Mozartovem mestu s tem projektom dočakal svoj zelo opazen in s pohvalami sprejet debi.
Sabine Devieilhe (Suzana) in Andrè Schuen (Grof Almaviva)
Francoski dirigent Raphaël Pichon, ki je leta 2018 debitiral na festivalu na koncertni ravni, je tokrat vodil svojo prvo operno produkcijo v Salzburgu. Dobitirati kar s slavno Figarovo svatbo z največjim številom solistov, kar pomeni ogromno vaj in individualnega študija, lahko dirigenta čez noč povzdigne v širši mednarodni dirigentski imenik. Četrti pomembni soustvarjalec predstave je bil scenograf Raimund Orfeo Voigt, ki je operni ambient posodobil, postavil v naš čas. K temu pa sta svoje dodala še avtor luči Friedrich Rom in oblikovalec zvoka Max Pappenheim. Dramaturg predstave je bil Olaf A. Schmitt.
Ansambel
Celovit scensko režijski vtis je predstavi dal Martin Kušej, umetniški vodja in direktor dunajskega Burgtheatra. Kušej je pokazal nekaj potez, ki hočejo Mozarta ne le modernizirati v smislu časovne aktualnosti, z vsemi možnimi podtoni razlag zapletenih in nenehno spreminjajočih se razmerij, ko razlike med lažjo in resnico na odru nenehno krožijo in hkrati relativizirajo. Pokazal je moč tako imenovanih služabnikov, podložnikov, uslužbencev, skratka povsem podrejenega sloja, ki mu z lahkoto meščanskega ustroja sveta ukazuje in določa normativnost ne le družbeni okvir, ampak njegovi nosilci sami.
Sabine Devieilhe (Suzana) in Krzysztof Bączyk (Figaro)
Ali vse to temelji na spolni morali, zvestobi, varanju, širši odprtosti za vsakršni možni flirt ali neobveznost ljubezenskih razmerij ? Ali pa je vse to hkrati pospremljeno z revolucionarnim duhom po francoski revoluciji leta 1789, ko je bilo za njeno izvedbo treba pokazati še bistveno več, do dunajskega dvora pa je segla bolj varianta, ki pa ji je Kušej dal nekakšni mafijsko prepoznavni efekt. Kušejeva pištolizacija Figarove svatbe, ko si med sabo ne le stojijo vsi nastopajoči v totalni konfrontaciji, ampak se izkaže, da imajo vsi svojo pištolo, s katero bodo pripravljeni streljati na vsakogar, ki bo na kakršen koli način želel poseči na njihovo pot, je najbolj šokanten prizor v vsej operi. To pa pomeni maksimalno odprtost in izenačitev družbenih slojev, kar pomeni pravi revolucionarni dosežek in uspeh. Gospodarjev ni več, ker bodo služabniki potegnili svoje pištole in lastnoročno opravili svoj umazan posel, ampak v imenu pravičnosti življenja samega. Zanimivo, da vodstvo festivala teh posnetkov ni dovolilo ali dalo medijem za objavo. Tako kot še nekaj drugih (spolnih).
Zadnji ples je zelo sodoben
Še več, Kušej je posegel tudi po Cerkvi in njenem vedenju, bi lahko še dodal, saj je jasno, da je učitelj petja, don Bazilio, ki nosi na odru duhovniški talar, prav tako pripravljen na spolni razvrat, le da pod pultom in očem gledalca opere še skrit, kot se pokaže sicer v različnih stopnjah namer ali dospelosti pri mislih, besedah in dejanjih (kako svetopisemsko) pri drugih.
Zakaj je šel Martin Kušej že na začetku, namesto z merjenjem centimetrov dolžine zakonske postelje v lokalnem bifeju v naštevanje števila popitih kozarčkov alkohola in zakaj so proti koncu pri istem šanku ugotavlja starševstvo samega Figara, kot da je to v resnici najbolj gostilniško opravljanje, ne pa krvava biološka in hkrati moralna ali družbena zadeva slehernih staršev na svetu ?
Andrè Schuen (Grof Almaviva) in Adriana González (Grofica Almaviva)
Martin Kušej je zaznal pravi trenutek v spoznavanju resničnih, to je dvoličnih karakterjev ljudi na odru. Že na začetku je jasno, da bo gospodovalni grof Almaviva poizkušal doseči več, kot bi pričakovali, a se v Kušejevi razlagi pokaže, da vendarle ni niti tako pameten, kot misli, še manj pa moralno čist, saj tokrat prvič konkretno vidimo prizor spolnega varanja, kar pa se morda niti ne zdi bog ve kako statusno prisiljeno, ampak zaželjeno za oba udeleženca. Naga ženska najbrž ni postala taka, če se ni slekla kar sama. Spala bo z grofom, če pomislimo, kako se razni oblastniki hvalijo s tisoči svojih ljubic in je najvišja znana številka (bivšega španskega kralja Juana Carlosa I. 6000 – a ni zgnil ?)
Uvodno štetje kozarčkov se po libretu konča pri 43
Vprašanje je, ali sprejmem grofa Almavivo kot mafijskega šefa, ki bi z lahkoto ubil kogarkoli, Figara pa zgolj kot enega njegovih pristašev, članov klana ? Mar grof ne ve, da je Figaro močnejši od njega ? V predstavi se je to pokazalo celo fizično v izboru interpretov. In ali grof ne ve, da so domala vsi proti njemu, celo lastna žena, ki si čustveno stisko blaži z opazovanjem ljubezenskih, čustvenih in čutnih razmerij drugih?
Andrè Schuen (Grof Almaviva) in Sabine Devieilhe (Suzana)
Martin Kušej je slabši v manj preglednem četrtem dejanju, z očitno divjimi lovci, ki hodijo po goščavju z uplenjeno divjadjo, medtem ko se pripravlja spletka in razkrije grofova pripravljenost na varanje oziroma razvrat.
Adriana González (Grofica Almaviva), Krzysztof Bączyk (Figaro), Sabine Devieilhe (Suzana), Andrè Schuen (Grof Almaviva)
Poroko si vsakdo lahko razlaga po svojih občutkih ali celo izkušnjah. Kušej jo je postavil v moderni rockovsko diskovski kontekst.
Opazovanje dogajanja od zunaj
Alan Hranitelj je pri oblikovanju kostumov imel veliko dela in prijetno nalogo. Njegovi kostumi so moderni, ne pa avantgardni, morda so taki le nekateri (Cherubino, Barbarina), sicer pa je opazen kontrast med modro in rjavo barvo, različnost oblačilnih stilov, ki jih z usnjeno jakno nakaže Suzana že na začetku opere. Bele obleke zbora nakazujejo oddaljenost nekega skritega razvrata ali pripravljenost nanj ? A vendarle prevladujejo odtenki modrine in Hraniteljev pogled na vsako figuro posebej.
Vzporedni prostori
Scenograf Raimund Orfeo Voigt je imel veliko nalog, a jih je znal zelo efektno izpeljati in narediti predstavo, ki traja zelo dolgo, privlačno, čeprav je sam glasbeno-dramatičen vrhunec dosežen že po tretjem dejanju.
Adriana González (Grofica Almaviva), Lea Desandre (Cherubino), Sabine Devieilhe (Suzana)
Pevska podoba salzburške Figarove svatbe je izjemna; toliko odličnega petja celo v Salzburgu težko slišiš. Dirigent Raphaël Pichon je že na vajah postavil očitni kriterij petja čim bolj čisto, z odlično dikcijo, jasno artikulacijo v vseh zapletenih odnosih, popolno dodelanostjo vseh arij, kot jih imajo vsi glavni pevci in pevke. Kar pa je najbolj razveselilo poslušalce, je bila sijajna slišnost petja v pianissimu, pianu in mezzoforte, tako da je seglo povsod v Hiši za Mozarta kot dih glasbenih in človeških duš. So bili vsi vseeno dobri ljudje ? O, to pa ne.
Aplavz za nastopajoče, fotografije Marijan Zlobec
Nastopili so baritonist Andres Schuen kot Grof Almavina z vso sodobno oblastniško mafijsko prezenco, a kot moški zelo atraktiven in mikaven, tako da njegovo zapeljevanje žensk, hkrati pa ljubosumnost, ne bi mogel biti kak problem.
Sopranistka Adriana Gonzalez je bila Grofica Almaviva, po svoje še največja žrtev v operi, a ji vsaj ni bilo dolgčas, bi se reklo tolažilno.
Sopranistka Sabine Devielhe je bila moderna Suzana, ki ve več, kot bi v normalnih mozartovskih razmerah lahko ali smela.
Basist Krzysztof Baczyk je imel kot Figaro najbolj markantno fizično pojavnost in je potemtakem od začetka do konca dal vedeti, da se nikogar ne bo bal. Taki sta bili njegova igra in petje. Na koncu kajpada izvemo, da je v resnici Marcellinin in Bartolov sin.
V Figarovi svatbi je vedno zanimiv paž Cherubino, nekakšna pesniška figura, živahna, spontana, odprta, malo lezbična. Interpretirala ga je mezzosopranistka Lea Desandre.
Sopranistka Kristina Hammarström je bila gospodinja Marcellina, tenorist Manuel Günther je bil Bazilio, basist Peter Kalman zdravnik Bartolo, tenorist Andrew Mortstein sodnik Don Curzio, sopranistka Serafina Strong precej razvratna, skoraj punckovska Barbarina, basist Rafal Pawnuk pa vrtnar Antonio.
Niso želeli velikih zvezdniških imen, ampak one pevke in pevce, ki bodo to šele postali.
Raphaël Pichon je Dunajske filharmonike vodil z vso dinamično rafiniranostjo, tako da smo najbolj slišali pevce same, to pa je dosežek posebne vrste. Dunajčani Mozarta igrajo radi in v polni formi. Prispevajo k njegovemu bistvu, kar pa se zdi samo po sebi umevno in pričakovano.
Marijan Zlobec