Salzburške slavnostne igre so poskrbele za množično žvižganje premiernega občinstva na predstavi Verdijevega Falstaffa v Veliki festivalski dvorani, ki ima menda največji pokriti operni oder na svetu (več kot 1500 kvadratnih metrov, kar je približno trikrat več od odra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma). To jim omogoča monumentalne operne produkcije, med njimi smo letos videli izvedbo kar dveh Verdijevih oper: Macbeth in Falstaff. Po ogledu obeh oper se pokaže, da je razumevanje Verdijevih oper celo v Salzburgu preskromno in predvsem hudo samovoljno.
Prizor iz Verdijevega Falstaffa v Salzburgu, vse fotografije SF/ Ruth Walz
Veliko je vsakršnih razlag, pomoči od zunaj, na primer pri Macbethu s filmi Piera Paola Pasolinija, pri Falstaffu pa Orsona Wellesa, kot da imata onadva kakšno pomembno vlogo pri programiranju in še bolj izvedbi Verdija na najslavnejšem festivalu na svetu. Ob koncu premiere, ko so prišli na oder glavni avtorji predstave, je vsa dvorana besno vpila buuuu, kar je več kot jasen dokaz, da gledalci s predstavo niso bili zadovoljni.
Če se sedaj vrnem k objavi same napovedi premiere Falstaffa po tiskovni konferenci, in jo malo osvežim, potem je režiser Christoph Marthaler na vprašanje o navdihu, ki ga je pobudila filmska različica zgodbe Orsona Wellesa, dejal: “Mislim, da je v tej operi glasba najbolj zanimiv vidik. Predstava, posneta po Shakespearovih Veselih ženah iz Windsorja, pravzaprav ni komedija, sploh ne z današnje perspektive, je dodal: »Vendar glasba razkrije neverjetno veliko. Če pogledamo film Orsona Wellesa, v katerem je sam igral Falstaffa, bo v naši različici na odru še dodaten režiser.«
Glede na to »dvojno« igro režiserjev, ki nihajo med filmsko kuliso in realnostjo, ter kostume, s katerimi ustvarja »prave« figure tudi za nastopajoče, ko ti izstopijo iz svojih vlog, je scenografka in kostumografka Anna Viebrock dejala: “Če gledate druge filme Orsona Wellesa, se na primer srečate z The Other Side of the Wind, ki ima podobno konstelacijo.”
Gerald Finley (Sir John Falstaff), Elena Stikhina (Mrs. Alice Ford)
Občinstvu ni treba videti obeh filmov Orsona Wellesa, da bi razumeli uprizoritev, je pojasnila dramaturginja Malte Ubenauf : »Mislim, da bo gledalec to razumel naravno. The Other Side of the Wind je film o režiserju, nekakšna ‘zakulisna zgodba’. Zanima nas delo in večplastnost uprizarjanja dela. V libretu vsi usmerjajo druge in to je dejstvo, ki ga želimo poudariti.”
Christoph Marthaler je dodal: »V zgodbi ljudje nenehno uprizarjajo sebe in druge – to je pomembna značilnost. Všeč mi je, kako pevci to izvajajo, saj je ta medsebojna uprizoritev bistvena za njihovo ansambelsko interakcijo. Veselimo se, da bomo izvedeli, kako se bo to odrazilo pri festivalskem občinstvu.”
Giulia Semenzato (Nannetta), Elena Stikhina (Mrs. Alice Ford), Marc Bodnar (Orson W.), Cecilia Molinari (Mrs. Meg Page)
Prizorišče prevladuje filmska ekipa, ki jo igrajo presežni člani, ki spominjajo na legendarno Cinecittà. »Filmska ekipa morda rokuje s kamerami, a resnica je, da se nič ne snema. Nihče ne bo nikoli videl tega filma, zato lahko vsak gledalec razvije svojo lastno različico,« je pojasnila Anna Viebrock. Christoph Marthaler je dodal: »V tej zgodbi je veliko zmede; vse vleče skupaj.”
Ingo Metzmacher, foto SF/Jan Friese
Za dirigenta predstave Inga Metzmacherja je ta vidik očiten tudi na glasbeni ravni:»Znani nonet na koncu I. dejanja z različnimi besedili, ki jih pojejo posamezne figure, je zasnovan kot za glasbila. Ni zgrajen z mislijo na razumljivost; jezik je tu zgolj sredstvo artikulacije. Na koncu se figure raztopijo v kontekstu – to velja tudi za konstrukcijo končne fuge – in glasba je še posebej jasna. Sama fuga ostaja skrivnost. Ne morete je primerjati z Bachovo fugo, a Verdi daje svojo zadnjo glasbeno izjavo, in to zavestno.«
Na vprašanje, ali Falstaff , v katerem Verdi citira tudi številne motive iz prejšnjih oper, pomeni nov slog v njegovem poznem opusu, je Ingo Metzmacher odgovoril: »Verdi pravzaprav ni nameraval napisati še ene opere. Navdihnila sta ga le ideja Arriga Boita in njegov libreto. Prepričan sem, da je Verdi začel skladati od konca, torej s fugo, saj je vedel, da se bo opera tako končala. To je razvidno tudi iz kakršne koli formalne primerjave začetka in konca opere.”
Christoph Marthaler je rekel:»Fuga je genialen konec. Osebno ne verjamem v srečne konce komedij. Zdi se mi primerno, da fuga pušča vse odprto, onstran navidezne razrešitve, ki je označena v besedilu: potem ko se vse umakne, se konča s fugo.«
Joaquin Abella (prvi asistent režiserja), Marc Bodnar (Orson W.), Gerald Finley (Sir John Falstaff), Jens Larsen (Pistola), Michael Colvin (Bardolfo)
Ingo Metzmacher je spomnil na besedo umetniškega vodje salzburškega festivala Markusa Hinterhäuserja: za to osrednjo izjavo je Verdi uporabil »najbolj zapleteno in strogo obliko v zgodovini glasbe. Če združimo nemško besedo za ‘fuga’, Flucht (pobeg), s svetom, ki je zunaj skupnega [nemško: aus den Fugen], pridemo do Weltflucht [pobeg ali umik iz sveta].«
Marc Bodnar (Orson W.), Gerald Finley (Sir John Falstaff), Joaquin Abella (prvi asistent režiserja)
Dramaturg predstave Malte Ubenauf je zatrdil, da ni ene temeljne izjave v operi, niti ene figure, ki bi držala vse niti: »Zaradi množice igralcev in skoraj nenehnega pospeševanja v tej operi to tukaj ni mogoče. Vse skupaj je kot implozija. Počivališč in postajališč skorajda ni in – kljub oznaki commedia lirica – skorajda ni liričnih elementov. Človek ima vedno občutek, da stoji za dejanjem. Temu se zoperstavljamo tako, da na oder uvajamo posamezne like – npr. režiserja, »figuro Orsona Wellesa«. To daje Falstaffu neke vrste dvojnika. Zanimivo bo videti, kako sta ti dve številki povezani ena z drugo.«
Simon Keenlyside (Ford), Joaquin Abella (First Assistant Director), Extras of the Salzburg Festival
Ingo Metzmacher se je strinjal: »Edini mirni trenutek je pravzaprav na začetku tretjega dejanja, v drugem prizoru, ko Fenton poje svojo arijo. Skupaj z naslednjim prizorom in Nannettino arijo so to edini trenutki miru v operi. Nimamo pravih menjav prizorov, tako da lahko uporabimo položaj odprtega odra filmskega studia, da se brez težav premikamo od enega prizora do drugega, tudi med dejanji.” O tonaliteti opere, ki se začne v C-duru in na koncu konča s fugo tudi v tej tonaliteti, je dejal: »Verdi uporablja C-dur za Falstaffa, tonaliteto, ki pomeni jasnost.«
Anna Viebrock je razpravljala o izzivu uporabe celotne širine odra v Veliki festivalski dvorani, o vprašanju, kaj jo je pripeljalo do oblikovanja neke vrste triptiha. Ob tem je poudarila, da je bilo zabavno uporabiti celoten oder za postavitev kalifornijskega studia na prostem in tudi bara, ki ga je navdihnil film Orsona Wellesa.
Christoph Marthaler je o zlivanju in dvoumnosti različnih ravni dodal tole: “Nihče ne ve, ali se vse to dogaja v Falstaffovem filmskem studiu ali pa morda tam sočasno nastajajo drugi filmi.” Pojasnil je, da besedilo zadnje fuge jemlje dobesedno: “Ves svet je šala.” (»Tutto nel mondo è burla.«) Glasbeno ima ta odlomek poseben pomen tudi za Inga Metzmacherja:“Ko se fuga konča, gledamo v brezno.” Za Metzmacherja je to tudi trenutek posebne umetniške svobode za Geralda Finleyja kot Falstaffa.
V nadaljevanju je poudaril, da ima Verdijeva glasba veliko teatralno očitnost, občasno deluje kot improvizirana, izmišljena na hitro. Zanj se Falstaff upira stilistični kategorizaciji: “To je osamljen dosežek, brez primere in brez dedičev.”
Tanja Ariane Baumgartner (Mrs. Quickly), Gerald Finley (Sir John Falstaff)
Christoph Marthaler je poudaril resnost lika: »V našem primeru Falstaff ni samo pompozen klovn, za kakršnega ga mnogi imajo. To nas ne zanima. Je precej drugačen lik, nekdo, ki natančno ve, kakšne posledice so povzročila njegova dejanja.” Na vprašanje o trenutnih vajah je dejal: »Dobro napredujemo. Za nas je veliko veselje, ko vidimo, da vsi sprejemajo te prostore in sodelujejo pri skupnem razvoju.«
Simon Keenlyside (Ford), Thomas Ebenstein (Dr. Cajus), Elena Stikhina (Mrs. Alice Ford)
Povzetek razlage s tiskovne konference pred premiero Verdijevega Falstaffa prepričljivo govori o zunanjih uprizoritvenih vzorih, ki nikakor niso izhajali iz Verdijeve partiture, ampak iz nekega že doseženega videnja Falstaffa, in sicer tako v filmski verziji kot dokumentarnem filmu o njej. Orson Welles je že leta 1965 posnel film Chimesat Midnight, kar je predstavljalo njegovo adaptacijo Falstaffa, a Shakespearovega. Sledil je film The Other Side of the Wind (1970 – 1976) ter zatem še njegovoi delanje dokumengarnega filma They’ll Love Me When I am Dead. Welles sam igra Falstaffa, drugje je režiser.
Simon Keenlyside (Ford), Gerald Finley (Sir John Falstaff)
Christoph Marthaler več kot očitno ni imel nekega svojega režijskega pristopa, ampak se je v celoti naslonil na svojo razlago Orsona Wellesa in si s pomočjo scenografke in kostumografke Anne Viebrock izmislil veliki filmski studio in v bistvu vendarle triplastno scenografijo z možnimi tremi sočasnimi dogajalnimi prostori; sredino, kjer domnevno snemajo film o Falstaffu, kot režiser pa seveda nastopa sam Orson Welles, smešno skrit v Orson W. Filma v resnici ne snemajo, ampak samo blefirajo, se delajo, pripravljajo scene, imajo asistenta in tajnico režije, zlorabljajo Verdijevo glasbo in tekst libreta za manipulatorske filmske namene. Na desni strani odra je kompleks z bazenom in nizko, a dolgo pravokotno na oder kopališko zgradbo, v kateri se zbirajo vse ženske solistke v operi. Bazen je “razred zase”. Prav tako mrežasta košara za perilo, v katero naj bi se skril Falstaff, potem pa naj bi ga vrgli z njo ali v njej v Temzo. Tu ni nič od tega, razen nenehna, desetkrat ponavljajoča se figuralika z različnimi variantami (žensk in moških v bazenu, skoki “v vodo”, mlatenje prazne slame okrog omenjene košare, ki jo asistent režiserja preizkuša na sto načinov, dokler je ne uniči.
Joaquin Abella (prvi asistent režiserja), Marc Bodnar (Orson W.), Gerald Finley (Sir John Falstaff)
Na levi strani odra je nekakšen salon s telefonom, ki se z žico razteza do onemoglosti v sam prostor, ko je v sicer pogosti uporabi, kot vidimo. Na sredini je razkošna sedežna garnitura tako za ženske kot moške, ki očitno čakajo na svoj snemalni termin, v ozadju z barom… Visoka stena služi za razmejitev studia od omenjene stanovanjske intime interiera, pa še za nekaj pevskih nastopov z vrha, spreminjanje zadnjih sten pa kaže na to, da se vse dogaja v zelo konkretnem hollywoodskem filmskem svetu. O njem Verdi kajpada nikoli ni sanjal. Še manj Shakespeare. Ampak ker je Orson Welles, je sedaj čas, da ga v salzburški operi naredijo za Falstaffovega režiserja. Zakaj pa on, a ne bi bilo bolje, če bi nastopila režiser opere Christoph Marthaler in scenografka ter kostumografka Anna Viebrock kar sama ? Bi se vsaj še bolj smejali !
Joaquin Abella (prvi asistent režiserja), Marc Bodnar (Orson W.), Gerald Finley (Sir John Falstaff)
Celotna salzburška predstava Falstaffa temelji na napačni predpostavki, da je glavni operni lik v bistvu nadčasovni, sodobni manipulator, skorajda anarhist, človek trenutka, uživač, blefer, nastopač, bon vivant, čeprav bi spričo njegovih let prej rekli, da je razvajen in dolgočasen upokojenec z vsakršnimi možnimi popadki. Za to ugotovitev ne rabiš niti Orsona Wellesa niti Hollywooda. Zadoščata Verdijeva partitura in sam tekst. Če hočeš spoznati Hollywood ni treba, da greš tja; zadoščajo filmi, ki od tam prihajajo. Višek potegavščine je sam lik, se pravi dodaten, imenovan Orson W., upodobljen kot režiser snemanja Falstaffa, kar pomeni grdo manipulacijo (vredno kazenskega pregona). Dodan je še prvi asistent režiserja.
Michael Colvin (Bardolfo), Jens Larsen (Pistola), Marc Bodnar (Orson W.), Gerald Finley (Sir John Falstaff)
Koga v dvorani briga, kaj je mislil in delal Orson Welles, ko pride na premiero Falstaffa ? Avtorji so naredili predstavo s svojimi različnimi ujemajočimi predpostavkami in sklepom: bomo videli, kako bo reagiralo občinstvo. Se pravi, da je odgovornost preložena nanje in reakcije, ne pa na lastno prepričanje, kaj so v Falstaffu kot Verdijevi zadnji operi znali odkriti glede na njega samega.
Aplavz za Geralda Finleya kot Falstaffa, foto SF/ Marco Borelli
Nobenega dvoma ni, da je salzburška predstava Falstaffa precejšen plagiat delovanja Orsona Wellesa v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na svojem filmskem področju uprizarjanja – filmskega igranja in dokumentarno razlagalnega pristopa k Falstaffu kot Shakespearove komedije, ne pa zadnje Verdijeve opere.
Vzkliki buuu za avtorje postavitve na sredini med solisti
Predstava Falstaffa je kar se da panoramska, scensko razgibana, a je veliko “praznega teka”, kar pomeni, da se dogajajo vsakršna mašila in nepotrebni prizori, pa ne le povezani s snemanjem filma, ampak zaradi zaposlitve ljudi na odru in pritegovanja pogledov ljudi v dvorani. Samo pri “filmski proizvodnji” sodeluje okrog dvajset ljudi.
Anna Viebrock, foto SF/Jan Friese
Dirigent Ingo Metzmacher je v gledališkem listu sicer podrobno analitično predstavil svoje videnje Falstaffa in se je kot novinec v interpretaciji oper iz železnega repertoarja v Salzburgu kar dobro znašel, vedarle ni imel kakšne posebne priložnosti, ampak je bolj ali manj pazil, da so se interpretacijska razmerja med solisti na različnih mestih ali položajih na odru ujemala s samo igro orkestra. Nekaj napak ali razhajanj smo vendarle slišali. Tudi Dunajski filharmoniki ne igrajo brez napak.
Christoph Marthaler, foto SF/Jan Friese
Med pevskimi solisti so pred predstavo z odra posebej povedali, da je glavni junak, bas baritonist Gerald Finley kot Falstaff prebolel laringitis in da ne bo mogel peti v polni formi. Nanj se je navezoval baritonist Simon Keenlyside kot Ford. Njuna operna solistična naveza je bila na odru še najbolj opazna, če dodam, da je bil ruski tenorist Bogdan Volkov kot Fenton s sijajnim lirskim glasom s svojo ljubeznijo do Nannette že povsem v drugih odrskih dimenzijah. Zelo solidne so bile vse pevke, a nekako raztresene v razne scenske položaje in prizore.
SF/Jan Friese
Iz sklepne fuge dirigent postavlja v jukstapozicijo dva kompletna kvarteta: Mrs. Alice Ford (Elena Stikhina), Mrs. Quickly (Tanja ArianeBaumgartner), Fenton (Bogdan Volkov) in Falstaff (Gerald Finley) proti Nannetti (Giulia Semenzato), Mrs. Meg Page (Cecilia Molinari), dr. Cujusu (Thomas Ebenstein) in Fordu (Simon Keenlyside), medtem ko Bardolfo (Michael Colvin) ter Pistola (Jens Larsen) iz obeh vokalni kvartetov izpadeta.
Fuga, tako kot smo jo videli na salzburškem odru, ni odigrala kakšne posebne vloge ali ni naredila pričakovanega vtisa, saj režiser ni vedel, kaj naj naredi. Predstava je bila zavožena že veliko prej. Če opazuješ Orsona Wellesa in misliš na njegovo interpretacijo Shakespearea, hkrati pa pozabiš na Verdija, je poraz pričakovan.
Orson Welles v filmu Chimes at Midnight iz leta 1966, foto Wikipedija
Zelo bi se čudil, če ne bi dočakal tako bučnih krikov buuuuu. Publika je bila boljša od operne predstave Verdijevega Falstaffa.
Marijan Zlobec