Na Salzburških slavnostnih igrah je vsako leto ena operna predstava, ki jo ponavljajo z Binkoštnega festivala, njen izbor pa je v rokah umetniške voditeljice festivala Cecilie Bartoli, ki redno nastopa v operni produkciji. Letos je bila to slavna Gluckova opera Orfej in Evridika.
SF/Monika Rittershaus
“Lani smo se med številnimi nepomembnimi stvarmi, a navdahnjeni z Descartesom, drzno odločili, da program letošnjega Salzburškega festivala poimenujemo ‘Les passions de l’âme’ – takrat se nam niti najmanj ni sanjalo, kako močne so različice mita o Orfeju, s svojimi spoji plesa, instrumentalne glasbe, vokalizma in filigranskega lutkarstva, ki bi vplivali na naše skupno muziciranje z ljubljenimi prijatelji in sopotniki – resnično ganljivini, navdušujočimi in navdihujočimi. V veliko čast si štejemo in hvaležni smo, da nas na naši poti z nezmanjšanim zanimanjem spremlja zelo široko občinstvo ob razprodanih predstavah. Zame je to še en dokaz, da glasba in umetnost nasploh nudita bogato hrano za naše duše, tako v težkih kot v veselih časih. Te vibracije čutimo na odru, kot jih čuti občinstvo v avditoriju, ko skupaj doživimo predstave, predvsem pa v živo,« je po letošnjem salzburškem Binkoštnem festivalu povedala njegova umetniška direktorica Cecilia Bartoli.
Orfej in Evridika 2023
»Cecilia Bartoli je znova postavila standarde za najvišjo umetniško kakovost. Njen modro zasnovan program je tudi tokrat mojstrsko uspel predstaviti slogovno raznolikost znotraj prefinjeno teksturirane celostne teme. Njen edinstveni rokopis je že vrsto let neizbrisno vpisan v binkoštni raznik in menimo, da smo zelo srečni, da jo imamo ob strani,« je Binkoštni festival ocenil Markus Hinterhäuser, umetniški vodja Salzburškega festivala.
Prizor iz Orfeja in Evridike
»Neizmerno navdušenje našega občinstva iz 48 držav dokazuje izjemno spoštovanje, ki ga uživa Cecilia Bartoli v svetu umetnosti. To je samo še dodatno poudarjeno s tem, da je prejela poklicni in častni naziv avstrijske »Kammersängerin« (Komorna pevka). Veseli smo, da je prejela to priznanje, in hvaležni za številne ganljive trenutke, ki nam jih je ponovno podarila. Binkoštni festival je pomemben steber našega uspeha, tako v umetniškem kot komercialnem smislu,« je takrat povedala predsednica Salzburškega festivala Kristina Hammer.
Cecilia Bartoli kot Orfej
Poletni festival se je nadaljeval s slavno novo produkcijo Orfeja in Evridike Christopha Willibalda Glucka v režiji Christofa Loya. Po uspešni uprizoritvi Ariodante leta 2017 je bilo to njegovo drugo sodelovanje s Cecilio Bartoli in Gianluco Capuanom na Binkoštnem festivalu. Pri uprizoritvi parmske različice iz leta 1769 je združil elemente plesa z opernim dogajanjem; njegove režijske poteze so navdihnile reminiscence iz zgodovine festivala. V predstavi so nastopile Cecilia Bartoli kot Orfej, Mélissa Petit v vlogi Evridike in Madison Nonoa kot Amor; vse tri so bile odlične solistke. Plesalci, ki so v koncertni knjižici oziroma v gledališkem listu omenjeni poimensko, ne pa kot kak določen ansambel, so slavili skupaj z Les Musiciens du Prince – Monaco in zborom Il Canto di Orfeo, ki je bil razmeščen sede na robu odra, tako da je z nogami bingljal nad glavami orkestrašev, vsem pa je dirigiral Gianluca Capuano.
Prizor iz Orfeja in Evridike
V parmski različici Gluckove opere, kot je bila uprizorjena na festivalu, kjer Evridika za vedno umre, Amor ne poje v tretjem dejanju in s tem pevka nastopa manj.
Velika posebnost pa se je izkazala ob Evridikini smrti, ko Orfej reagira že povsem panično in posledično Orfej zapoje slavno arijo Che faro senza Euridice prvič v izjemno hitrem tempu in s koloraturami, kot so bile značilne za vso kariero Cecilie Bartoli. Ta ekstaza gledalca v Hiši za Mozarta skoraj šokira spričo svoje izrazne moči in nepričakovane eksplozije vokalne tehnike, emocij in nasploh sunkovitih karakternih reakcij same pevke, ki se v trenutku zave, kakšno napako je kljub svarilom naredila, ko se je ozrla in Evridiko pogledala v oči. Pogled pa pomeni njeno smrt.
Plesalci v Gluckovem Orfeju in Evridiki
Po predstavi mi je Cecilia Bartoli povedala, da je raziskovala različne rokopise in verzije opere (dunajska leta 1762, parmska 1769, londonska 1770, firenška 1771, neapeljska 1774, pariška 1774, londonska 1785) in prišla v pariški knjižnici do rokopisa, ki ji je z oznako tempa Vivace con disperazione dal usmeritev, da je nastopila tako kot smo jo slišali v Salzburgu. To je prvi nastop s to arijo, sledi pa pričakovani bolj umirjeni, označen kot Andante con moto ali pa Andante espressivo, torej poje isto arijo dvakrat in zelo različno. Omenjeno pariško verzijo je Gluck sam zapustil v rokopisu, ki ga je Bartoli podrobno pregledala in se odločila za hiter tempo omenjene arije.
Madison Nonoa kot Amor
Orfej in Evridika je za pevko takih sposobnosti, kot jih ima Cecilia Bartoli pravzaprav lahka izbira. Je pa opazna njena avtobiografskost, bi se dalo reči; vedno bolj nastopa kot avtoportretna pevka, ne le da se identificira z opernim likom, tu moškim Orfejem, ampak se išče v svojih vedno bolj duhovnih, poglobljenih odtenkih. Tu pa nastopi konflikt, ker je ona kot Orfej starejša in bi morala s svojimi ogromnimi izkušnjami izbrati nekaj drugačnega, ne pa tako viharniškega, kar pa skuša na odru nadgraditi s posebnim igralskim pristopom režijsko – koreografskega značaja. To pomeni, da je njen gib, še posebej z rokami, telesom, glavo bistven. Toliko gest, kot jih je pokazala v tej operi, drugje ni imela, čeprav ni brez njih nikjer.
Mélissa Petit kot Evridika
In čeprav se zdi pomirjevalen, se kasneje, v duetu z Evridiko, pokaže kot odsotnost umiritve, saj Orfej, ki ga obsede razdražena Evridika, stori, kar ne bi smel: se ozre in znova ter za vedno izgubi svojo ljubezen. Režiserjeva poteza je sicer morala biti ves čas zelo natančna, saj se gledalcu hitro zdi, da Orfej Evridiki ne kaže čisto hrbta, torej ni njen ignorant, ampak deluje nekako diagonalno, otepajoče ali nenaravnost, kar napotuje njegovo ljubljeno k vztrajnosti in razkritju skrivnosti. Črnina in belina v kostumih pa vendarle pove, kdo je tu kriv ali celo izdajalec.
Na to se navezuje ples v Orfeju in Evridiki, ki je bistvenega pomena. Ni več mitološki, ampak sodoben, skoraj bi lahko rekli aktualno družaben, fin, aristokratski, v nekem smislu družbeno določljiv, strukturiran v višji razred ali družbeni sloj, a morda celo psihoanalitičen. Odličnih je bilo vseh dvanajst plesalcev (v programu jih je navedenih štirinajst).
To bi pomenilo, da Orfeja in Evridiko jemlje v svoje zavetje ali ju poenakovrednoti, ustvari podobo istosti, ne kontrasta ali celo razhajanja. To naredi predstavo dinamično in hkrati istodobno, tu jo gledamo kot izrazito sodobno, a ne konfliktno.
Usoda Evridike se prenese na plesne pare
Režiser in koreograf Christof Loy je te dimenzije odlično spoznal in udejanil na rafiniran, a izrazno vseeno zelo močan način; prvič vidimo ali doživljamo Orfeja in Evridiko kot nekakšno opero visokega družbenega razreda.
Evridika izgublja potrpljenje
Scenografija Johannesa Leiackerja je po svoje zelo zaprta, prostorsko zamejena, a z odprtino na končni ali zadnji steni, ki simbolno odpiralno daje nove ali drugačne možnosti izhoda. Do njega pa seveda vodi stopnišče, kar aludira na kakšna italijanska okolja, da jih nekaj ne naštejem. Barvni kontrast belo – črno je seveda najbolj aristokratski, a ga je scenograf otoplil z rjavim lesom (stopnic, delom sten) kot simbolom narave in njene moči.
Aplavz za nastopajoče, fotografije Marijan Zlobec
Pomembna je uporaba luči Olafa Winterja kot prostorsko – dogajalna komponenta predstave, pri kostumografiji Ursule Renzenbrink pa je bila evidentna polarizacija na črbo in belo, pri čemer je Orfej v črnem izdajalec, Evridika v belem čista, Amor v črnem pa spet kot prevarant, bi se dalo pomisliti. Redke plesalke so imele rdeče, rumene ali modre obleke kot rožnati ali naravni kontrast.
Gianluca Capuano
Cecilia Bartoli poje kot jo poznamo že desetletja; te njene identitete ne bo nikoli in nihče omajal, res pa je, da se počasi tudi ona in njen glas stara. O vsem pa bo tako kot doslej odločala le ona sama.
Poleg odlične Bartoli sta bili prav tako odlični še francoska sopranistka Mélissa Petit kot Evridika in novozelandska sopranistka Madison Nonoa kot Amor. Evridika je bila nasploh zelo vztrajna, napadalna, vse bolj razburjerna, sumnjičava, skratka ženska, ki ne trpi nejasnosti, skrivnosti in seveda laži, kot jih sluti v molčečem ali izogibajočem se Orfeju. Kako moderno.
Dvanajst plesalcev in dvajset zboristov
Kot vedno je bil sijajen dvajsetčlanski pevski zbor Il Canto di Orfeo s svojim mirnim, pripovednim ali izpovednim glasovnim melosom in odlično dikcijo, kar pa je še bolj evidentno, ker prihajajo večinoma iz Italije. Še enkrat pa je prav tako briljiral orkester na starih inštrumentih Les Musiciens du Prince – Monaco, kar jih določa, saj prihajajo iz Opere v Monte Carlu. Tudi tu igra precej Italijanov. Vsi pa imajo srečo s svojim dirigentom predstave Gianluco Capuanom iz glasbenega Milana. Vedno igrajo z navdihom in izjemnim angažmajem, z lahkoto in dinamiko, ki je vedno vzklajena ter ustvarja enovit ter poglobljen zvočni vtis. Pri nekaterih menjavah scen se je zdelo, kot da je bilo nekaj glasbe, zlasti solistično improvizatorske, dodane.
Cecilia Bartoli razdaja svoje rože
Poleti je, kot rečeno, bila ponovno oživljena uprizoritev Orfeja in Evridike: premiera je bila 4. avgust, nadaljnje uprizoritve pa 7., 9., 12. in 14. avgusta v Hiši za Mozarta.
Naslednji salzburški Binkoštni festival 2024 bo potekal od 17. do 20. maja. Program bo objavljen na letošnjem Salzburškem festivalu.
Marijan Zlobec