Sinočnja zelo napovedovana predstava sodobnega plesa v koprodukciji ljubljanskega EN KNAP Group in Zagrebškega plesnega ansambla v koreografiji Jesúsa Rubia Gama na 71. Ljubljana Festivalu je napolnila Križanke, kar je lepo, še posebej v teh dneh, ko so Slovenijo prizadele naravne nesreče in so tisoči ostali brez vsega, turisti odpotovali ali se umaknili na bolj varno, mnogi domačini, šolarji, dijaki in študenti pa so na poletnih počitnicah kdo ve kje povsod. Vsi obiskovalci pa so vedeli, kaj je Bolero, čigava glasba je to, bolj zvedavi so bili glede same plesne predstave: kaj nam bo povedala in kako.
Gran Bolero v Križankah, fotografije Festival Ljubljana/ Darja Štravs Tisu
V Ljubljani smo na poletnem festivalu že videli nekaj izvedb Boléra, tako celo letos na gostovanju Zvezd iz Rima v solistični izvedbi plesalca Sergia Bernala (nekdanjega člana Državnega baleta Španije) v koreografiji Rolanda Petita, pred leti pa je v Gallusovi dvorani navdušila izvedba Boléra s slavnim Béjart Balletom iz Lausanne, in sicer po obnovljeni koreografiji samega velemojstra Mauricea Béjarta, ki je bil poprej napravil legendarno koreografijo z Ballet de l’Opéra National de Paris. V glavni plesni vlogi ali solistično je nastopil Nicolas La Riche.
Naj spomnim, da je sam Bejart na začetku sedemdesetih let obiskal Festival Ljubljana s predstavo v Poletnem gledališču v Križankah (Cankarjevega doma tedaj še ni bilo), za TV Ljubljana pa je z njim imel intervju Sandi Čolnik.
Predstava Gran Bolero je v prvem delu, to je nekako do tridesetih minut precej krožna, korakajoča v krogu, le s posameznimi plesnimi figurami na sredini, a z bolj skromnim plesnim efektom, koreografsko nezahtevno in za same plesalce precej enostavno. Uvodoma je nekaj štetja v hrvaščini in francoščini; številke izgovarjajo plesalci.
Na sredini odra in med krožečimi plesalci v hoji, kasneje še v rahlem teku, na koncu pa v kričanju in petju Bolera, torej vendarle v precejšnjem crescendu, nastopa, kot rečeno nekaj parov, največ do trije, a se to število spreminja, tako kot nastopajoči sami, saj gre za šest parov.
Problem krožne hoje je povezan s samim uvodom ali prologom v sklepni melodični del, ko se počasi začenja v poudarjanju bobna v elektronski izvedbi in nakazuje ali zaukazuje ritem in tempo predstave. Ta osrednji koreografov prestop bo veljal do konca 50 minutne predstave, in čeprav upošteva Ravelov Bolero kot višek ali orgastični ter orgijski (kolikor niso bili plesalci še malce sramežljivi, vsaj glede le polovičnega slačenja) sklepni efekt, je zelo razviden manjko celostne plesne podobe tako, da bi bili nastopajoči ves čas bolje izkoriščeni in ne bi toliko krogov, kot jih spremljamo, spominjalo bolj na oni prizor ovc, ki na cesti krožijo okrog avtomobila in ne kaže, da se bo to kdaj spremenilo. Dramatičnosti ni, seveda pa gledalec, ki glasbo Ravela pozna, in ti so bili v veliki večini, če ne ravno vsi, vendarle pričakuje temeljno spremembo.
Sprememba začenja prihajati v trenutku, ko se iz monotonega udarjanja enega bobna, začenja zvočno uveljavljati tamburin, ki je bližje izvirniku Ravelove partiture.
Naslednja sprememba nastane, ko se pojavijo prvi inštrumenti, zlasti oboa in klarinet, potem pozavna in je melodija že vsaj nakazana, čeprav še ne čisto poudarjena. Tu dobiva predstava več plesnih akcentov, pari so že bolj razgibani, plesne figure zahtevnejše, nastajajo mini prizori, skratka koreografija postaja bolj razgibana. A to se začenja dogajati okrog petintridesete minute.
Do naslednje transformacije pride nekako na 38. minuti, ko se prvi plesalci in plesalke začenjano slačiti, nekateri do golega, drugi do spodnjih hlač ali plesalke do hlačk. Tu je glasba Bolera že jasna, avtentična, čeprav še vedno elektronska, se pravi, da ni neka posebna za to priložnost posneta živa izvedba simfoničnega orkestra, kot se to dogaja na koncertih, in smo to videli nekoč izjemno efektno, ko je Slovenski filharmoniji v Gallusovi dvorani dirigiral še Milan Horvat.
Z naraščanjem glasbene podobe Bolera postaja predstava lučno svetlejša, bolj odprta, gledljiva, plesno zanimivejša, polna določenih vertikalnih podob, dvigov tako moških kot žensk, a bolj v smislu kolektiva, nekaj pa individualno, celo moški moškega, kar se zdi rahlo ironično, da ne rečem gejevsko.
Gledalec ve, kako se bo Bolero končal, a pomembna je pot do cilja ali konca. Najbolj zanimivio je bilo opazovanje “dramaturgije slačenja”, ko je postalo jasno, da gre v sklopu dveh različnih plesnih skupin, ljubljanske in zagrebške, za določene razlike. O podrobnostih bi tu težko kaj bolj določnega rekel, saj dejansko nimam podatkov, kdo ali od kod si je upal sleči do golega, kdo pa ne.
Problem vendarle ostaja svoboda izražanja, golote in morale. Tu predstava ni dosegla pričakovanega vrhunca, čeprav se je dinamika same glasbe stopnjevala in jo je ff dvigoval z zvočno močjo in vseobsegajočo prezenco, ki pa je ni v celovitosti spremljala sama plesna ekstaza, čeprav so se trudili in je bil efekt velik, a se v bistvu konča v hipni temi. Ni pa bil izjemen, totalno odkrit in sproščen. V zadnjih minutah predstave se je slutilo zadrego: Kaj bodo rekli ljudje, če me bodo na odru prepoznali in rekli, da so me videli nagega. Tu spolno razkrite enakosti ni bilo. Žal.
Po predstavi sem slišal nekaj komentarjev, češ da je sam koreograf, ki je sicer prišel na predstavo v Križanke, ne pa na oder, povedal, da so se na predstavah v Španiji vsi slekli. V Križankah pa naj bi bili v celoti sramežljivi bolj katoliški Hrvati. Ne vem.
Avtor idejne zasnove in koreograf je bil Jesús Rubio Gamo, njegova asistentka Alicia Cabrero, asistentka v Sloveniji in na Hrvaškem pa Clara Pampyn. Prva polovica predstave je precej monotona, pogojno rečeno pripravljalna ali ogrevalna, tako da zaživi šele zadnjih dvajsetih minutah.
Kostumografinja je bila Katarina Markov; precej dinamična, mladostniška, nič kaj posebnega, bolj preprosta in s tem avtentična.
Glasbo je po motivih skladbe Bolero pripravil José Pablo Polo; vlekel in vlekel je, kolikor se je dalo, nas držal v ritmu, da ne bi ravno zakinkali ob nenehnem kroženju plesalcev na odru. Kot oblikovalec zvoka je podpisan Gal Škrjanec Skaberne.
Oblikovalca luči sta bila Leon Curk in David Picaza. Ves prvi del je precej v mraku, na sredini se luč sproti in skladno s predstavo dramatizira, nekaj je diagonalne ali kontra luči proti avditoriju, v času golote se spet malo stemni, a ne ravno veliko, sam konec pa je v temi in ne želi narediti gole ekstaze, kaj šele spolne orgije.
Nastopajoči so v koncertnem programu natisnjeni v oklepaju in ne polkrepko, tako kot ostali soavtorji. Vseeno se da razbrati, da je bilo šest članov EN – KNAP Group večinoma tujega porekla: Nuria Capella Florensa, Mattia Cason, Tina Habun, Davide Lafabiana, Tamas Tuza in Carolina Alessandra Valentini. Ti so bili domnevno slovensko bolj nagi.
Iz Zagrebškega plesnega ansambla so nastopili: Luna Linek, Nika Lilek, Silvija Musić, Endi Schrötter, Linda Tarnovski in Karlo Topolovec. Če je bil kdo med njimi na odru nag, to lahko še pove.
Občinstvo je nastopajoče nagradilo z burnimi aplavzi in ovacijami, plesalci pa so kazali v avditorij, kjer je očitno bil sam avtor, koreograf Jesús Rubio Gamo, vsekakor pa je bil tam tudi umetniški vodja EN KNAP Group Iztok Kovač.
Vse tu objavljene fotografije so bile predhodno pregledane in za objavo odobrene. Podobno cenzuro je imela Festivalova video snemalna ekipa, ki ji je bilo menda do sekunde natančno rečeno, do kje sme imeti kamere prižgane.
Sam sem na stališču, da vse, kar je uprizorjeno in vsem vidno kot avtentični del predstave, je ali mora biti javnosti dostopno.
Marijan Zlobec