Gala baletni večer z Državno opero in baletom iz Astane


Sinočnji prvi nastop na gala baletnem večeru Državnega  opernega in baletnega gledališča Astana opera na 71. Ljubljana Festivalu v Poletnem gledališču v Križankah je izpolnil visoka pričakovanja, čeprav so bile informacije o tej daljni srednjeazijski kulturi ali državi Kazahstan in glavnem mestu Astana bolj skope  in tu ne vemo kaj dosti, razen da gre za bogato državo in lepo moderno mesto.

Gusar, vse fotografije Marijan Zlobec

V bistvu jo še najbolje pozna sam direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek, ki je tam bil že nekajkrat in podrobno spremljal njihov predvsem baletni in operni program, in to v novi, sodobni in tehnično odlično opremljeni dvorani, ki lahko uresniči najzahtevnejše scenske projekte.

Klic stepe

V tem smislu je njihova delegacija že obiskala Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, da bi ugotovila primernost ali tehnično opremljenost za morebitno gostovanje s kakim celovečernim baletom, ki bi šele v celoti pokazal umetniške razmere v nam zelo oddaljeni državi. Kot je sinoči namignil Darko Brlek, so bili z videnim zadovoljni in bodo po vsej verjetnosti gostovali že prihodnje leto z dvema predstavama slavnega baleta Spartak Arama Hačaturjana v koreografiji Jurija Grigoroviča.

Altinaj Asilmuratova

Balet je v Astani na sedanji mednarodni nivo dvignila umetniška voditeljica baleta Državnega opernega in baletnega gledališča Astana opera Altinaj Asilmuratova. Rojena v Almatiju v Kazahstanu leta 1961 v gledališki družini je otroštvo preživela v gledališkem zakulisju, izobraževati pa se je začela na Akademiji Vaganove v Sankt Peterburgu na pobudo starih staršev, ki so se ukvarjali z baletom. Diplomirala je že leta 1978, nato je bila sprejeta v Marijino gledališče iz Sankt Peterburga, kjer je bila od leta 1980 do 1990 solistka, od leta 1987 do 1999 pa primabalerina.

Šest nemških plesov

Asimuratova je zaradi pogostih gostovanj v tujini, med drugim v družbi Rolanda Petita, postala bolj priljubljena v zahodnih gledališčih kot v domovini. Njen repertoar je vključeval vse vidnejše klasične baletne vloge v baletih, kot so Labodje jezero, Trnuljčica, Giselle, Don Kihot, Bajadera, Ognjeni ptič in drugi, kot tudi vrsto sodobnih del. Leta 2015 je postala umetniška voditeljica baleta Državnega opernega in baletnega gledališča Astana opera.

Altinaj Asilmuratova

Te njene bogate izkušnje, o katerih je spregovorila na tiskovni konferenci, so bile pogoj in spodbuda, da se je balet v Astani dvignil na tako visok umetniški nivo.

Talisman

Ob koncu sinočnjega prvega večera, ki ga bodo drevi še ponovili, se sama ni pojavila na odru, kar morda ni bila dobra poteza, saj je njena prisotnost pri nas ključna in dejanska.

Žal so se spet pokazale nevšečne vremenske razmere, saj se je tik ob začetku predstave oziroma nastopa baletnih solistov vlilo, potem se je dež zelo stopnjeval in je streha kar bobnela, na srečo pa ni bilo hudega vetra (tako kot ob nastopu rimskih Zvezd) in se je tik do odmora dež umiril in ponehal. Deževalo je le v prvem delu baletnega gala večera. Za nocoj je napovedano boljše vreme in lahko pričakujemo še boljši nastop.

Aplavz za Šest nemških plesov

Program gala baletnega večera, kot so ga sami poimenovali, je bil sestavljen iz dveh programsko različnih delov. V prvem smo gledali osem nastopov iz različnih baletov in koreografij, v drugem delu pa Šest nemških plesov na Mozartovo glasbo KV 571 v koreografiji slavnega češkega koreografa Jiříja Kyliána.

Šest nemških plesov

Skupaj je v prvem delu večera nastopilo trinajst baletnih solistov različnih karakterjev ali osebnih profilov, ki so najbolj ustrezali samim baletom ter njihovim vsebinam. V Mozartovem drugem delu pa je bilo na odru deset solistov.

Gusar

Začeli so z odlomkom iz Gusarja Adolpha Adama v koreografiji Mariusa Petipaja. Takoj se je pokazhala vrhunskost plesalcev, njihova vseskozi prezentna in izdelana detajlnost, skladnost giba, mimike, drža, ples, ritem, poskok, figuralnost, lahkotnost in lepota dviga plesalke, solistična samozavest, ki lahko temelji samo na vrhunskem znanju in bogatih odrskih izkušnjah.

Gusar

V Gusarju so nastopili Anel Rustemova, Olžas Tarlanov in Dias Kurmangazi. Vsi trije so bili odlični in so nakazali visoko kvaliteto, ki se je v nadaljevanju, kot rečeno, samo še nadaljevala.

Gusar

Sledil je duet iz Klica stepe na glasbo Renata Gaisina v koreografiji Patricka de Bana. V programu je balet predstavljen kot prispodoba o navdihujočih sanjah pogumnega mojstra, povedana v jeziku sodobne koreografije. Njen cilj ni pripovedovati zgodbo, temveč prikazati fragmente, okoli katerih lahko gledalec gradi svoj zaplet, medtem ko se koreograf obrne na posplošene podobe Šamana, Očeta, Matere in Sina. Posebno rafinirana in pogojno rečeno stepska je bila glasba, obogatena s šumi vetra oziroma zvočnosti narave, kot jo je začutil skladatelj Gaisin.

Klic stepe

V Klicu stepe sta nastopila baletnika Anastazija Zaklinska in Galimžan Nurmukamet, ki ga bo drevi v drugem večeru zamenjal Bekzat Orinbajev.

Anastazija Zaklinska in Galimžan Nurmukamet

Prav tako kot Gaisin je pri nas manj znan skladatelj Riccardo Drigo, ki je napisal glasbo Talisman, po kateri je koreografijo prispeval Marius Petipa, v pax de deuxu pa sta nastopila Šugila Adepkan in Jerkin Rakmatulajev. Talisman je nastal v sodelovanju skladatelja Driga in koreografa Petipaja. Zgodba pripoveduje o hindujski boginji, ki se spusti z neba, da bi preizkusila svoje srce pred skušnjavami zemeljske ljubezni.

Klic stepe

Tretji pri nas manj znani skladatelj baletne glasbe je Max Richter, ki je za gala baletni večer prispeval duet Kako dolgo je zdaj ? Koreografijo je prispeval Raimondo Rebeck. Predstavljena je kot folozofska refleksija časa in posebnih trenutkov, saj preizprašuje, kako dolgo lahko traja “zdaj” v različnih trenutkih življenja. V Rebeckovi koreografiji različni pari plesalcev prikazujejo različne stopnje življenja posameznika, v duetu pa smo gledali plesalko Ajgerim Beketajevo, ki se je kot edina predstavnica solistov predstavila na tiskovni konferenci, in pesalca Olžasa Tarlanova.

Talisman

Talisman

Posebno redka je bila korepografija Rolanda Petita na glasbo Johanna Sebastiana Bacha z naslovom Leda in labod. To je zgodba iz grške mitologije, v kateri Zevs v podobi laboda zapelje Ledo. Motiv je navdihnil številna umetniška dela na vseh področjih in kontinuirano vse do sodobnosti. Za slovensko umetnost bi bila vsekakor najbolj zanimiva najdba nekdanjih slik na temo laboda Antona Ažbeta, o katerih so ohtanjena samo pričevanja ljudi, ki so slike videli v njegovem ateljeju v Münchnu in jih je Ažbe pokomentiral s “to ni za Ljubljano”, s čimer je hotel reči, da je slovenska kultura preveč konservativna. V baletu taki prizori seveda niso možni, so pa lahko nakazani kot plemenit ljubezenski stik, kar smo videli na odru. Odlično sta nastopila Anastazija Zaklinska in Žanibek Akmedijev.

Talisman s Šugilo Adepkan

Kily Zaman je koreografija Patricka de Bana na glasbo etno folk ansambla Turan in je bil ali predstavljal velik odmik od drugega izvedenega programa. Solistično je nastopil Sultanbek Gumar. Ansambel Turan na nastopih običajno igra na priljubljena ljudska glasbila in pogosto nosi tradicionalno kazahstansko narodno nošo, da bi priklical povezave s starodavno turško preteklostjo. Sinoči smo samo poslušali posneto glasbo.

Aram Hačaturjan – Adagio iz Spartaka

Hačaturjanov Spartak sledi podvigom naslovnega junaka, vodje najbolj znanega upora sužnjev proti Rimljanom, čeprav si zgodba baleta dopušča veliko svobode glede na zgodovinski zapis (tako kot film režiserja Stanleya Kubricka iz leta 1960 z znamenitim Kirkom Douglasom, kot smo ga ponovno videli pred kratkim na RTV SLO). Balet je dosegel več uprizoritev, toda produkcija in koreografija Jurija Grigoroviča iz leta 1968 ostajata najbolj priznani in izvajani. Nastopila sta Šugila Adepkan in Serik Nakispekov, glasba Adagia pa je ne le vrhunska, lirsko občutena, ampak po melodiji večna in se je to v Križankah prepričljivo slišalo.

Don Kihot

Za konec prvega dela večera smo gledali pas de deux iz Don Kihota Ludwiga Minkusa v prvotni koreografiji in libretu Mariusa Petipaja in njegovi in razširjeni oživitvi Aleksandra Aleksejeviča Gorskija, ki je delu dodal španske plese.

Ludwig Minkus Don Kihot

Balet temelji na istoimenskem svetovno znanem romanu Miguela de Cervantesa, ki pripoveduje zgodbo o starem plemiču, ki bere številne viteške romane in se nekega dne odpravi na pustolovščino skupaj s Sančom Panso, da bi sledila lepi Delcineji in njenemu povabilu. Iz pas de deuxa je od te zgodbe razvidno bolj malo. Nastopili so Ajgerim Beketajeva, Arman Urazov in Sofija Adilkanova.

Šest nemških plesov

Šest nemških plesov je nastalo na istoimensako kompozicijo Wolfganga Amadeusa Mozarta in v korepografiji Jiříja Kyliána. Spadajo v Kyliánovo serijo šestih predstav z naslovom Črni in beli baleti, v kateri obravnava temeljne bivanjske teme. Šest nemških plesov, ki je prva iz tega sklopa, je duhovita alegorija na dvorni ples 17. stoletja, polna absurdizma in podkrepljena s simboli gledališkega, ki opozarja, da je naše življenje samo kostumska vaja za nekaj pomembnejšega.

Šest nemških plesov

Delo za osem plesalcev in Mozartovo glasbo ločujeta dve stoletji, zgodovinsko obdobje, ki so ga v veliki meri oblikovale vojne, revolucije in vse vrste prevratov. Koreografu se je s to mislijo zdelo nemogoče preprosto ustvariti različne plesne točke, ki izražajo zgolj humor in glasbeno briljantnost skladatelja, čigar sposobnost, da se v težkih okoliščinah odzove s samoohranitvenim izbruhom nesmiselne poezije, je dobro znana. Namesto tega je postavil šest na videz nesmiselnih dejanj, ki očitno ignorirajo svojo okolico, in humor uporabil kot sredstvo za usmerjanje k razmisleku o naših relativnih vrednotah. Tako ima delo pravzaprav temačen in zlovešč podton, Kyliánovo delo pa nikoli ni povsem takšno, kot se zdi na prvi pogled. (Iz koncertnega lista Jana Prepadnika).

Šest nemških plesov

Zasedba je bila v bistvu gledališka:

Karin: Adelina Tulepova
Paul: Olžas Tarlanov
Caroline: Baktigul Ispanova
Johan: Danijar Žumatajev
Lisa: Moldir Šakimova
Patrick: Sultanbek Gumar
Nancy: Madina Kužamžarova
Urzl: Ajbar Toktar

Šest nemških plesov

Sam sem v baletnih točkah, ki so povsem povezane in potekajo zelo hitro ter dinamično, skoraj figuralno (premik dveh kot šahovskih figur) ali nadčloveško (velikan), večprostorno (oder in odprtina v globini odra, ki predstavlja nekaj kot prehod za pretok figur), ugledal nekakšno verzijo sodobnega baleta absurda. Ne gre več za identiteto med bistvom in bivanjem, ampak za zanikanje ali umik od tega. Vse je hkrati res in laž, igra in karikatura. Seveda ta absord ni beckettovsko počasen, ampak nadvse hiter, ker mora upoštevati sijajen tok Mozartove glasbe, tako da gledalec težko sledi posameznim prizorom ali plesom, da bi jih “kronološko” lahko preštel do šest, ker cezur med njimi ni.

Šest nemških plesov

Svetovno priznani češki koreograf Jiří Kylián se je rodil na Češkoslovaškem leta 1947. Plesno kariero je začel pri devetih letih na baletni šoli Narodnega gledališča v Pragi, leta 1962 pa je nadaljeval študij na Praškem konservatoriju. Prago je zapustil leta 1967, ko je prejel štipendijo za Kraljevo baletno šolo v Londonu, nato je odšel v Stuttgartski balet, kjer je pod vodstvom Johna Cranka debitiral kot koreograf.

Priklon ob aplavzih in ovacijah po prvem delu gala baletnega večera

Potem ko je ustvaril tri balete za Nizozemsko plesno gledališče, je leta 1975 skupaj s Hansom Knillom postal umetniški vodja družbe, ki jo je med festivalom v Charlestonu leta 1978 v Združenih državah Amerike postavil na mednarodni zemljevid. Po izjemnih dosežkih je leta 1999 predal umetniško vodstvo, vendar je do leta 2009 ostal povezan s plesno skupino kot hišni koreograf. Kyliánove koreografske stvaritve so že zgodaj nakazale odmik od klasičnih baletnih form tako na vsebinski kot gibalni ravni in ga postavile v ospredje sodobnega baletnega izraza. Njegov opus je filozofski in zajema več kot sto del, v katerih se zrcali občutljiv opazovalec življenja.

Aplavz

Gostovanje državnega baleta iz Astane je kljub slabemu vremenu napolnilo Križanke, čeprav ne čisto nabito, ker smo žal v hudo turbolentnih dnevih, kot jih doslej še ni bilo, a tega gosti iz Kazahstana ne vedo, mi pa smo vsak dan znova presenečeni, kaj vremenskega se nam dogaja, čeprav živimo tu.

Gostom iz Astane želimo uspešen še drugi večer ter skorajšnjo vrnitev s celovečerno predstavo oziroma kar dvema Hačaturjanovega Spartaka.

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja