María Pagés je slovenskemu občinstvu, še posebej obiskovalcem prireditev Ljubljana Festivala in kot svetovno uveljavljena umetnica in plesalka iz Seville, znana že vrsto let. Na odru Križank je plesala že večkrat, a tokratna predstava Šeherezade je bila najbolj izpiljena, izčiščena, programsko zaokrožena, enovita, sklenjena v poldrugourni spektakel v enajstih scenah.
María Pagés, vse fotografije Marijan Zlobec
María Pagés je znana po svojevrstnem konceptu estetike flamenka, ki pa ga nenehno nadgrajuje, kombinira, vsebinsko širi, vsebinsko – pesniško ali prozaično – poglablja. Upravičeno velja za najpomembnejšo predstavnico avantgarde flamenka, umetnosti, ki se nenehno razvija in je vselej sodobna ter živa. Kot umetnica si upa in doseže vedno več; njena samozavest je občudovanja vredna.
Kritiki jo opisujejo kot izjemno umetnico, ki v vsakem gledalcu pusti neizbrisen spomin in globok umetniški vtis. V dolgoletni karieri je nastopila na vseh prestižnejših odrih na svetu, za svoje delo pa je prejela številne nagrade doma in v tujini. Po predstavi v Križankah sem v pogovoru s protagonisti izvedel, da se iz Ljubljane sicer vračajo v Madrid, a takoj nato odpotujejo v Mehiko, kjer se med drugim veselijo nastopa v Guadalajari, od tam pa že imajo organiziran poseben obisk mesteca Tequila, kjer destilirajo svetovno znano alkoholno pojačo (istega imena, ki se jo da kupiti tudi v Ljubljani). Za obisk Kube, kamor si zelo želijo, pa jim bo tokrat zmanjkalo časa.
Na nikogaršnji zemlji
Po predstavi se je zelo razveselila obiska v zaodrju in čestitk slovenske predsednice Nataše Pirc Musar in ji v znak zahvale podarila monografijo o svojih nastopih po svetu. Med drugim je predsednici rekla, da je prava oseba na predsedniškem položaju, s čimer je nemara želela sporočiti, da je nekaj iz programa malo pred tem videnega na odru razvidno, da prihajamo v čas, ko bodo ženske skoraj povsem obvladale svet, prostor, družbo, hkrati pa ohranile globok smisel za kulturo, umetnost, ena scena pa pokaže, da se hkrati ob teh oblastniških funkcijah ne bodo odpovedale še materinstvu. (To sem bolj sam dodal oziroma pokomentiral).
V Slovenijo se je vrnila z najnovejšo koreografijo Šeherezade, ki dramaturško izhaja iz sodobnega branja bistva čudovitih ženskih likov, ki so zaznamovale svet univerzalne kulture.
“V tem delu zrelosti in organskega prevzemanja umetnosti ter koreografije flamenka se María Pagés in El Arbi El Harti poglabljata v empatijo žensk, pri čemer sestrstvo postavljata kot temelj ženskega glasu, ki izraža in zagovarja resničnost ženskega vsakdana. Zgodba se začne tam, kjer se konča Tisoč in ena noč. Šeherezada v dvanajstih prizorih pripoveduje o izkušnjah ženske, ki želi v svetu utrditi filozofska načela ženske singularnosti.” (Iz predstavitve večera).
V resnici smo gledali enajst prizorov, kateri je manjkal, pa ni jasno, prav tako je bilo plesalk le devet, ne dvanajst. Bi bila celovita predstava šele z 12 prizori in z 12 plesalkami ? Morda, ni pa nujno. Gledalec namreč nima vtisa, da predstavi kaj manjka ali da je je premalo ali da je prekratka.
Predstava Šeherezade je najbolj gledališka izmed vseh dosedanjih nastopov María Pagés pri nas; vrhunska umetnica z večdesetletnim plesnim in igralskim stažem se vedno bolj poglablja v temeljna sporočila, ki jih mora imeti vsakršna velika umetnost; to so poleg obvezne ljubezni splošen, globok in iskren humanistični odnos do ljudi, družbe, civilizacije, usode planeta Zemlja (to zlasti v zadnjega pol stoletja).
María Pagés je v Šeherezadi postajala vse bolj pesniška, dramska, filozofska, refleksivna, v izbrani poeziji deloma romantična, z obvezno luno nekje visoko na sceni, tako da je bilo svetlobe ali luči manj kot bi jo morda pričakovali in bi se dal kakšen detajl svetlobno še bolj izostriti, kontrastirati, odpreti, tako da bi še bolj razločno videli vse gibe, še bolj mimiko, utrip ali vibracijo telesa, delno stopala, noge, seveda roke v vseh legah, priklone, kroženje, položaj glave…Oblikovalka luči Olga García je imela svoj izdelan koncept, ki je, kot rečeno, bolj poudarjal noč kot dan.
Plesalci so bili: María Pagés, Júlia Gimeno, Almudena Roca, Ariana López, Meritxell Rodríguez, Sofía Suárez, Marina González, Raquel Guillen in Yarden Amir. Pevki Ana Ramón Muñoz in Cristina Pedrosa sta dajali ves čas ali z vsem nastopom vtis, kot da pojejo vse plesalke, še posebej, ko je plesala María Pagés sama, prav ona. Ta efektnost zlitja glasu in flamenka ali izraznega plesa, pripovedovanje zgodb s plesom, se je perfektno ujel v enovito izpovednost.
Glasbeniki na odru so bili: Rubén Levaniegos in Isaac Muñoz, kitara, Sergio Menem, violončelo, David Moñiz, violina in José María Uriarte, tolkala. Njihova pa je nekako kolektivna avtorska glasba, čeprav se pojavlja nekaj znanih melodij, vsaj ena bolj. Pri glasbi sodeluje še sama María Pagés kot glasbena režiserka. Bistvo glasbe je, da je večplastna in ne obsega samo temperamenta, ritma ali vsebine flamenka, ampak je na posameznih mestih modernejša, bolj refleksivna, gledališko dramatična ali literarno lirska, še posebej s svojo bogato pesniško metaforiko, ki so jo obiskovalci lahko sproti prebirali na levem in desnem ekranu.
Šeherezada
Program Šeherezade se začenja s solističnim uvodom Na nikogaršnji zemlji in nadaljuje z Atenino zaroto, Venerinim ponovnim rojstvom, da bi dosegla prvi vrh s Sapfino knjižnico, v kateri se besedilnost, glasba in koreografija dvigujejo v eruptivnost knjig kot simbol učenosti, a tudi lirike, bralske povezanosti; malo spominja na Umberta Eca, pri nas pa erupcije knjig v grafikah Jožeta Spacala.
V Šeherezadi takoj naletimo na tri epske ženske, kot je mitološka boginja Venera, katere funkcije so zajemale ljubezen, lepoto, željo, spol, plodnost, blaginjo in zmago. Ne le v grški in rimski antiki ali renesančni dobi (Botticelli s svojo neponovljivo sliko Rojstvo Venere, manj s sliko Venera in Mars); sedaj se pri Maríi Pagés kaže posodobljena verzija in pojmovanje ženske kot seveda najprej feministke, obvladovalke sebe in drugih, kolektivke, a hkrati dominantne.
Atena je bila najprej grška boginja civilizacije, modrosti, tkanja, obrti in vojaške discipline…V sodobnosti jo nekateri omenjajo kot vplivnico na feminizem v povezavi s Carol Patrice Christ, feministično zgodovinarko, teologinjo, avtorico in pramater gibanja Boginje, ki pa je umrla leta 2021. Spet smo pri ženski, ki bogati pojmovanje zgodovine žensk, od mitologije do sodobnosti v plesnem projektu Maríe Pagés.
Sapfina knjižnica apostrofira slavno antično pesnico Sappho. A tu je možna še kakšna razlaga, ki jo vidimo v Sapfinem dotiku kot lezbični spolnosti. S svojo poezijo, v kateri grška pesnica opisuje ljubezen do ženskih prijateljic na otoku Lezbos, nagovarja sodobne ženske sorodne spolne usmeritve oziroma genske določenosti. Ali v predstavi Šeherezade kaj posumimo v tej smeri, je odvisno od vsakega posameznika v avditoriju.
Izjemna je bila sama Šeherezadina pesem, a ji takoj sledijo Medejine zvijače in Anatomija strahu kot verjetno najbolj radikalen prizor. V njem lahko videmo marsikatero, celo zelo sodobno sporočilo, ki se dotika vojn, odločnosti, uporništva, morda celo agresivnosti žensk, ki pa imajo eno voditeljico, to je na odru samo María Pagés. Tu je bilo zelo opazno scensko zamejevanje v kvadrat, močno udarjanje s palico in s petami čevljev, kar je poudarjalo dramo celo bolj kot ples.
Sledili so Spomini na temačno ljubezen, Blimundina taranta z najbolj izrazitim in verjetno najdaljšim plesom prve solistke, da bi se s Hatorinimi igrami razširjena tematika zaokrožila v enajstem prizoru Obzorje pogleduje izza trepalnic s scensko spremembo v oranžnem ozadju kot močan kontrast s črnimi figurami pred njim. Tu koreografinja postavlja vse v vodoravno linijo, v frontalni položaj enakovrenosti in enakopomembnosti. Koliko gre pri Blimundi za vpliv romana Nobelovega nagrajenca Josea Saramaga (Baltazar in Blimunda), je odprto vprašanje.
Nobenega dvoma ni, da se María Pagés povsem zaveda svoje vloge, pomena, kulturne in umetniške vrednosti, da ne rečem poslanstva, kar obiskovalci takoj prepoznajo kot nekaj enkratnega, neponovljivega in vsekakor osebnostno identitetnega. Vsi drugi jo še kako žlahtno dopolnjujejo in tvorijo pravi ansambel. Morda je bila tokrat še najbolj ob strani glasba oziroma razvidnost glasbenikov samih.
Bolj skrivnostna je vloga samega sodelavca El Arbija El Hartija, ki se poleg sorežiserja, soscenografa podpisuje še kot dramaturg in avtor (izbranega) besedila. Ali je on avtor nekaterih verzov, ki jih vidimo na zaslonih, ni jasno. Ali je morda ona ?
Predstava Šeherezade ima sijajen razvojni lok, pravo dramaturgijo, ki na koncu doseže stoodstotni učinek; vse se ujema in dozori. María Pagés je eruptivna in refleksivna, lirska in epska, plesna in dramska; vse v njej se staplja v vsakokrat nov in še zahtevnejši projekt. Občinstvo je to takoj dojelo in nastopajoče nagradilo z burnimi ovacijami ter na koncu še stoječimi aplavzi.
Marijan Zlobec