Zadnji roman pisatelja, dramatika in politika Toneta Partljiča Veter z vzhoda nadaljuje širši mariborski opus, v katerem sta bili v zadnjem času izdani knjigi Pesnica in Ljudje iz Maribora. Veter z vzhoda je najboljši roman v tej seriji in boljši o zadnjem romanu o Mariboru Draga Jančarja Ob nastanku sveta. Ker pa je Jančar za kresnika kandidiral že letos, s knjigo z letnico 2022, bo Partljičev zelo hud konkurent za kresnika prihodnje leto Feri Lainšček s Petelinjim jajcem, obe knjigi z letnico 2023. Težka bo, če pomislimo še na druge konkurente. Lado Kralj z letošnjim s kresnikom nagrajenim romanom Ne bom se več drsal v bajerju lahko v nekaj dneh pričakuje ponatis, saj so bralci pokupili vse še preostale knjige. Nagrada kresnik ima največji vpliv na nakup slovenskih knjig.
Naslovnica
Partljič je Veter z vzhoda časovno umestil v komaj dve leti, 1933 in 1934, a zelo pomembni v evropski zgodovini, ne le Maribora, ki ga spoznavami iz različnih zornih kotov in osvetljav, ne nazadnje z vidika oblasti, ko je bila smrtno nevarna in seveda prepovedana vsakršna komunistična literatura, celo Komunistični manifest, s tem pa dokazuje, kdo v resnici je bil največji diktator, kar sedanji domobranski zgodovinarji ne le pozabljajo, ampak se še bolj hote sprenevedajo. O demokraciji, idejnem pluralizmu, svobodi govora…ni bilo niti sledu.
Tone Partljič je predstavil knjigo v Mariboru, foto Žan Osim
Epizoda ali del romana, kjer pisatelj opisuje ilegalno delovanje mladoletnih prokomunističnih trojk, ki so ponoči trosile letake z določeno protidržavno ali komunistično vsebino in jih prilepljale na stene, potem njihovo aretacijo, zasliševanja s strahotnimi mučenji do doseženega priznanja, in to otrok, je pomemben romaneskni in hkrati zgodovinski vidik.
Tone Partljič je v enem izmed otrok v trojkah upodobil lik primorskega dečka Pepija, v katerem kasneje, ko govori o njegovi nadarjenosti za gledališče, prepoznamo slavnega režiserja Jožeta Babiča.
Drugi epizodni ali zgodbeni vrh je spodleteli nacistični puč na Dunaju 25. julija 1934 s sicer umorom kanclerja Engelberta Dollfussa, a zatem porazom in begom nacionalsocialistov, seveda tudi v Maribor, na Hrvaško… Tu je Partljič epsko širok in natančen, sijajno opiše ideološki, politični, nacionalni, socialni, kulturni položaj Maribora, ki bo s prihodom Hitlerja že 26. aprila 1941 in njegovim geslom Napravite mi to deželo zopet nemško, (ki pa ga ni izrekel javno, saj ni imel govora množici pronacističnih Mariborčanov, ampak že poprej, se pravi pred samim obiskom Maribora), še bolj odločno odprl vrata avstrijskemu nacizmu na naših tleh, o katerem domobranski zgodovinarji molčijo, kot da ga nikoli ni bilo.
Maistrov pogreb v Mariboru, foto Kamra
Še več, imamo slovensko profesorico zgodovine na graški in dunajski univerzi, ki jo avstrijski nacistični zločini v Sloveniji, in to strahotno in takoj ter povsod na Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, niti malo ne zanimajo, ampak le krivična usoda škofa Rožmana. Tone Partljič, na srečo, časovno v romanu še ni prišel tja, imam pa ga na sumu, da bo v naslednjem romanu, nemara kot nadaljevanje Vetra z vzhoda, prišel tudi tja, (kamor kot pisatelj mora). Ne bi se čudil, če bi napisal vsaj še dva romana: Hitler v Mariboru in Pohorski bataljon. (Zadnja verzija, ki sem jo slišal pred dnevi, ne govori o padlih slovenskih partizanih, ampak o Ukrajincih !).
Tone Partljič ob izidu knjige Ljudje iz Maribora decembra 2017, fotografije Marijan Zlobec
Fascinantna je podoba pogreba generala Rudolfa Maistra z vsemi državniškimi častmi, z ogromno udeležbo ljudi iz Štajerske, Prekmurja, Primorske, Notranjske, Ljubljane. Tu je epsko širok, natančen, zasleduje sicer le eno družino bolj podrobno, potem ali kasneje pa se vse bolj osredotoči na Maistrovo vdovo Marijo in njena obiskovanja groba, povezano z Maistrovo poezijo, ljubezensko posvečeno njej kot Mari, pa skrivnostnim obiskovanjem profesorja Zeusa, ki zbira podatke za knjigo o slovničnih napakah na spomenikih na vseh grobovih.
Partljič mojstrsko opisuje nacionalsocialistični vidik ali perspektivo Maribora že tedaj in nobenega dvoma ni, da je bila avstrijska želja po nadvladi ali priključitvi vsaj Štajerske Avstriji stara toliko kot prihod rešitelja Hiterja na oblast, hiter razvoj avstrijskega nacionalsocializma, ki bo z anschlussom k nacistični Nemčiji predstavljal najbolj množično proslavljanje vse Avstrije in Avstrijcev v njihovi zgodovini; večje od praznovanj monarhije in vladavine Franca Jožefa I., nazadnje leta 1908, ko je Kranjsko s kakimi 500 nastopajočimi v triurni enajst kilometrov dolgi procesiji po Dunaju vodil konjenik s slovensko zastavo, prav Rudolf Maister, česar pa Tone Partljič očitno še ne ve oziroma se pri pisanju romana na to ni spomnil. Škoda. Omenjeni anschluss je na ulice Dunaja zbral milijon ljudi, o čemer govorijo tisoči fotografij, objavljenih v mnogih fotoalbumih in foto monografijah. Podobno so objavili fotoalbume o Mussolinijevem obisku Kobarida, Gorice in Trsta, Postojnske jame in srečanja z banom Natlačenom na meji pri Rakeku septembra 1938. Naši domobranski zgodovinarji se delajo, kot da vsega tega ni bilo. Bila pa je seveda komunistična revolucija, o kateri pa pater Kazimir Zakrajšek v svoji knjigi Ko smo šli v morje bridkosti iz leta 1942, ki jo je zdal v Washingtonu, ne ve nič, ampak opisuje samo na stotine nacističnih zločinov nad Slovenci na Štajerskem in Koroškem ter Gorenjskem, kamor si škof Rožman niti ni upal ali pa mu nacisti niso dovolili, čeprav je bila Gorenjska del Ljubljanske škofije. Je pri papežu Piju XII. protestiral ? Seveda ni.
Partljič še posebej podrobno opisuje usodo družine zaprtega mladoletnega Jožeka, sina nekega v bistvu bolj nepomembnega Lojza Likavca, ki je bil nekoč, leta 1919 imel ljubezensko avanturo z gospo Greto. Jožek je prav tako trosil komunistične letake, na katerih je bila izpisana tudi zahteva po Smrti kralja Aleksandra, kot je pisalo, bil zaprt, po petih mesecih pa izpuščen, a je bil pri Greti podnajemnik in je kasneje posumil, da sta gospa in njegov oče nekoč nekaj ljubezenskega imela.
Kralj Aleksander Karadžordžević
Partljič ima tudi epizodo o atentatu na kralja Aleksandra Karadžordževića v Marseillu.
Partljič je še posebej občutljiv, ko opisuje končno usodo te ostarele Grete z išiasom in svojim kužkom, ko bi se morala iz vile v Mariboru izseliti v hiralnico ter potem v Gradec, a raje izbere samomor, ko skupaj s kužkom Pubijem skoči z mosta v Dravo.
Smrt Rudolfa Maistra je v Mariboru vzbudila strah, kaj pa bo z nami; Rudolf je namreč predstavljal nekakšno vrhovno avtoriteto v mestu. Partljič najde romaneskno rešitev, ko Apih telegrafira Vrunču, da bodo Maistra morali nadomestiti komunisti.
Tom von Dreger – Engelbert Dollfuss
Zelu uspel je Partljičev opis zborovanja mariborskih nacionalsocialistov, kulturbundovcev, nemško govorečih meščanov, ko prav ob Maistrovem pogrebu napovedujejo vnovično zavzetje Maribora, hkrati pa se spominjajo Dollfussove smrti, (ubit je bil en dan po Maistrovi smrti), a z napovedjo poprave krivic, ki so nastale po koncu prve svetovne vojne na mirovnih pogajanjih leta 1919.
Tone Partljič, foto Wikipedija
Tiho zborovanje mariborskih nacistov (že leta 1934) napoveduje renesanso nemške države pod Hitlerjem, saj se v Mariboru sedaj počutijo kot tujci na svojem ozemlju, kar pa je potrdila tudi republikanska Avstrija; in se pred zgodovino za zmeraj osramotila. Vsi so na koncu vstali in zapeli nacistično himno.
Partljič opisuje usodo nekaterih pučistov na begu, še posebej starega Mariborčana Huga Schpracha. Na one prve komuniste iz prvega dela romana pa v drugem delu kar nekako pozabi. Nasploh se zdi prvi del Mesto in fantje kot nekakšna predispozicija, ko so omenjeni nekateri kasneje zelo znani Slovenci in Slovenke, kot profesorica slovenščine Anica Kosovel, (imeniten je njen nagovor dijakov), pisatelj in dramatik Bratko Kreft, režiser Fran Žižek, igralec Joco Turk, pesnuik Edvard Kocbek, Branka Jurca, Jože Babič, profesor Ladislav Kralj, Bogo Teply, Milan Apih… Opazna je dimenzija primorskih beguncev iz nasilne fašistične Primorske, še posebej po Gentillejevih reformah in prepovedi uporabe slovenščine, kar je seveda kasneje osvojila avstrijska nacistična soldateska s hitrim ponemčevanjem vseh Slovencev ob okupaciji Štajerske.
Hitler v Mariboru
Tone Partljič ne pozabi niti na v Maribor pribegle Ruse, ki so morali po letu 1917 iz domovine zbežati pred boljševistično oktobrsko revolucijo. Med njimi so bili mnogi plemiškega rodu in visoki intelektualci. Prav tako so v Mariboru živeli Čehi, zlasti glasbeniki in drugi kulturniki. Po atentatu v Sarajevu so v mesto ob Dravi prišli tudi Srbi in Bosanci…
Poseben kolorit dajejo romanu opisi Drave, po drugi strani pa knjige iz svetovne in domače literature v knjižnici, kamor zahajajo dijaki.
Partljičev roman se verjetno da upodobiti v kakšni televizijski nadaljevanki epsko – lirskih, intimnih in družbeno-političnih, slovensko – avstrijskih razsežnosti.
Ampak verjamem, da se Tone Partljič ne bo zaustavil na silvestrovo 1934. Pisateljska domovina ga kliče.
Feri Lainšček s Petelinjim jajcem odlično nadaljuje trilogijo
Marijan Zlobec