Drago Jančar bi bil Ob nastanku sveta rad zraven


Drago Jančar je v svoji zadni knjigi Ob nastanku sveta hočeš nočeš nekakšen kozmolog, čeprav zgolj iz nekega lokalnega, neznanega  mesta M. v jugolovanski guberniji S. Pisateljsko se vede kot nekakšen Bog Oče, Sin in Sveti Duh, razpet med novo socialistično oblastjo, osnovno šolo z znanimi pionirskimi pozdravi, očetom borcem in članom ZB, mamo klerikalko in bratom mornarjem v mornarici JLA, vse skupaj pa se vendarle dogaja zgolj od pomladi do jeseni onega leta, ko so Rusi poslali v vesolje svojo raketo Vostok (Vostok 1 s slavnim prvim kozmonavtom Jurijem Gagarinom leta 1961). A bistven je ljubezenski triler, skorajda kriminalka; lokalna ljubezenska štorija z dvema moškima žrtvama in jasnoda žensko, ki meša štrene oziroma moške možgane. Je to za pisatelja mednarodnega kalibra dovolj, primerno ali premalo ?

Raketa Vostok

Jančarjev socialni, družinski in magični realizem s primesmi fantastike, dodanimi fragmenti zgodb iz Svetega pisma ali antične literature in zgodovine ter literarne zgodovine (David in Goljat, kralj David in Batšeba, sicer žena poveljnika Urije, ki pa ga pošljejo v prve bojne vrste, da tam pade in bo potem kralj imel žensko čisto zase…, Odisej, Magellanova pot okrog sveta, Atila, Aleksander Veliki, Puškin, Tolstoj), fragmenti iz lokalne in širše evropske zgodovine iz časa Hitlerjevega prihoda na oblast, koncentracijskih taborišč, nacistične okupacije Štajerske… se ves čas zdi zgolj kot neka nepomembna lokalna zgodba. Je pa veliko borčevskega petja partizanskih pesmi, pionirskega šolskega priseganja in pozdravljanja.

Jurij Gagarin pred poletom

Pripoveduje jo osnovnošolec, še predpubertetni  Danijel, in sicer tako, da že vse ve, ne pa sproti. Zgodba je v njegovi glavi in vedenju že zaključena, vprašanje je le še, kako se “zgodba razdrasa”, kot bi Fran Levstik v svojem pismu podučeval Josipa Jurčiča pri pisanju Desetega brata.

Maribor je sprejel Hitlerja z navdušenjem, foto Fototeka Muzeja narodne osvoboditve Maribor

Jančar želi ustvariti neko magično dimenzijo svojega Maribora in njegovega življenjskega utripa v času povojne obnove, a se iz njegovega (Danijelovega) pripovedovanja zdi, da prevladuje neka razpoloženjska melanholija, skorajda žalost, kot da osvoboditev izpod zločinskega avstrijskega okupatorja, medtem ko Jančar uporablja zgolj opredelitev Nemci, ne pa Avstrijci !), še pravočasen pobeg nemško govorečih prebivalcev Maribora, gorečih kulturbundovcev… zbujajo skorajda sočutje, ko pa so se potem v njihove vile in stanovanja, brez investiranja in nakupa seveda, naselili vodilni predstavniki nove komunistične oblasti; najvišji v najboljša. Potem pa so še dolga leta po vojni sledila razna čiščenja, kot ga je v romanu dočakal za Danijela nekako edina pozitivna figura profesor Fabjan, ki pa je med vojno poučeval nemščino in ni aktivno podpiral NOB. Zato mu premečejo in preiščejo stanovanje, njega pa odpeljejo.

Bombardirani Maribor

Jančarjev Danijel, rekli bi da on sam kot pripovedovalec lastne osnovnošolske usode, ne kaže kakšnega zgodovinskega razumevanja dogajanja, kaj šele tragedije slovenskega naroda ob najbolj okrutni avstrijski nacistični okupaciji, ki jo z neustrezno metaforo “Nemci” blaži vsesplošna slovenska amnezija, še posebej v zgodovinopisju, vse do danes. Res da borciomenjajo celski Stari posker in mučenja ter streljanja, a Jančar je tiho, ko je treba izreči resnico, da so vse te zločine nekaznovano počeli naši sosedje Avstrijci. Ne izrečejo je niti borci med sabo v večernih urah in med pripovedmi o lastnih usodah, ko Danijelov oče pove marsikaj  sebi, kot tega ne bi nikolipovedal lastnemu sinu, a on skrivaj posluša in sliši, kako je bil mučen in tepen, kako so mu obešali opeko na jajca, a ni nikogar izdal in na fotografiji, ki so mu jo pomolili pod nos, prepoznal… Celo Leschnig kot gestapovski Slovenec do njega ni hotel biti prizanesljiv, saj ga je s pištolo kresnil v obraz in mu zapustil trajno brazgotino.

Drago Jančar

Jančar se ne postavi na stran osvoboditve in svobode, bolj se kaže nekakšna nostalgija po zlatih mariborskih nemških in avstrijskih, nemškutarskih ali avstrijakarskih časih, ko je bilo ne samo možno, ampak dejansko res, da je Adolf Hitler obiskal Maribor in menda zaukazal “Naredite mi to deželo spet nemško!” Jančar Hitlerja sicer omenja, v smislu pripovedi o svojem očetu in njegovi zamujeni priložnosti, da bi ga na Glavnem mostu čez Dravo počil, čeprav je na to dejanje pomislil, a je vedel, da je firer predobro zastražen. In potem Hitlerja tam niti ni videl. Podobno omenja zamujeno priložnost za njegovo likvidacijo že poprej, med delom  v Stuttgartu, ko je bil za to še čas in bi s tem preprečil drugo svetovno vojno; ko se je Hitler vozil v odprtem mercedecu in mu je vsa množica, razen očeta, vzklikala Hei Hitler. A sama tema Hitler v Mariboru, kaj šele navdušen sprejem Mariborčanov, za Jančarja pisateljsko ne pomeni praktično nič. Se Jančar najbolj dramatičnih trenutkov v Mariboru nekako zboji ali misli, da bi bili v zgradbi celotnega romana nemara premočni ? Celo borci se med sabo ne upajo pogovarjati o v celoti postreljenih partizanih v Pohorskem bataljonu ? So se pa o prvem socialistu Jezusu Kristusu, ki je bil menda celo prvi komunist, le da tega sam ni vedel, ker te besede takrat še ni bilo. So pa borci Kristusu zamerili, ker je bil preveč pasiven in se ni boril tako kot so se sami.

Podobno se zdi bolj kot ne smešenje predsednika, maršala Tita, karikiranje učiteljice, tovarišice Benedetič, ki učence zaslišuje, kdo hodi k veronauku h kapucinom in na njeno začudenje se dvigne tudi Danijel, sin borca in člana Zveze borcev, celo nekdanjega taboriščnika, čeprav oče fajmoštre in njihov krščanski nauk zavrača, češ da so to “farške neumnosti”, a je sin vendarle žrtev matere, ki je prišla v mesto s podeželjske Koroške, kjer še vsi hodijo v cerkev in v tem smislu to od svojega sina zaheva tudi sama… Sin se na neki način “upira” tako, da mašo zapusti takoj ko župnik izgovori “Pojdite v miru” in se zdi, kot da ga je že sram biti v cerkvi.

Jasno je, da je Jančar v tem smislu v romanu moral imeti, poleg profesorja Fabjana, še kapucina Alojzija, tako da je njegov pisatelski kontrapunk pestrejši in vsebina širša. Nehote, a vendarle pove, da je bila Cerkev po vojni dovoljena in kolikor toliko svobodna, čeprav ves čas smešena ali osmešena.

A bistvo Jančarjevega romana se vendarle skriva v zgodbi, kakršnega razpleta bralec ne bi pričakoval, saj je povsem nepredstavljiv, skrivnosten, spremenljiv, tragičen, lokalno kriminalen, ljubosumno ljubezensko zločinski, bi se dalo ugotoviti.

Pripovedovalec Danijel se v romanu dela, kot da nekaj ali morda že vse ve, a bo treba do tja priti lepo po vrsti, z branjem od strani do strani, od dogodka do dogodka, ki pa ga pisateljsko zelo spretno niza, tako da bralec ne ugane, kaj lahko sledi, prav tako do konca ne ve, kaj se je zgodilo v oni Pepijevi delavnici zares in kakšni sta bili (različni) pričevanji na sodišču, ko je zaljubljena Lena, v resnici Helena Malič, prevzela nase krivdo za umor ali vsaj nesrečni padec s smrtnimi posledicami krovca Jožefa D. z neverjetno veliko nogo s čevlji najmanj številke 48, kot kakih desetkat zapiše Jančar. (V resnici pa so zelo velike noge šele s čevlji št. 50 ali več, kolikor jih je imel nekdanji svetovni boksarski prvak v težki kategoriji, Italijan Primo Carnera, poročen s Slovenko Giuseppino Kovacic iz Gorice). Kriv je oni gizdalin s kitaro, bleferski babjek Gvido ali Ljubo V., ki ga bo… Vsega ni za povedati, saj gre za kriminalko, bi se dalo reči.

Drago Jančar je zelo spreten tako v oblikovaju celotne ali celovite zgodbe kot v neštetih detajlih, ki jim najraje namenja krajše, a dovolj pomenljive ter ponavljajoče se fragmente, (npr. o odvzemu očetove Berette, za kar je Danijelov oče pisal samemu maršalu Titu in od njega pričakuje reakcijo, tako da bo on telefoniral samemu Luki Leskovšku v Slovenijo, ta pa mariborski milici, od koder mu bodo pištolo s pripadajočim orožnim listom slovesno pripeljali nazaj…).

Tu je še cela panorama majhnih ali vsaj ne osrednjih likov, kot je usoda nemškega vojaka, tankista Rainerja, ki je zbežal iz gorečega tanka na ruski fronti, a ostal brez noge. Pa bebčka Malčka, ki napihuje kondom, in Vasilke, ki je zbežala pred Mussolinijevim nasiljem črnosrajčnikov nad primorskimi Slovenci v Maribor, pa paketov ameriških Slovencev iz Betlehema, v katerih pa razen ponošenih cunj ni bilo nikoli niti dolarja, pa one nore ženske ali “prasice stare švabske”, kot jo opredeli Malček… Pa onih slovenskih gestapovskih kurb, ki so bingljale z nogami s prizidka pri tovarni Zlatorog in izzivale vojake, ki so bili v resnici celo Slovenci v nacističnih uniformah…

Drago Jančar s svojo knjigo

Včasih se roman zdi skorajda kot nekakšna intelektualizacija nadlokalnega delavskega okolja, kjer hodijo vsi že navsezgodaj na delo v znamenite mariborske socialistične tovarne. V pripovedovanju zgodbe ali dogajanja od aprila do jeseni leta poleta Vostoka 1 z ruskim kozmonavtom Jurijem Gagarinom, se vendarle pokaže nekaj, čemur bi težko rekli družbena kritika, nezadovoljstvo ali celo odpor, prej tip dojemanja celovite in hkrati kontroverzne stvarnosti v nastajanju ali na poti novega sveta, kot se je slišalo z odra državnih proslav, spremljanega z “mešanimi občutki”, kot pred kakšnim derbijem NK Branik, o čemer nekaj malega izvemo…

Naslovnica

Kaj pomeni naslov Ob nastanku sveta se zdi zapleteno vprašanje, še bolj odgovor. Jasno, da je Bog Stvarnik prvi ali najprej, a on je že od zdavnaj in po svoje nezanimiv. A Jančar vseeno pozabi na pričevanje svetega Janeza v Razodetju v Svetem pismu in na stavek V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bil Bog. Nastanek sveta je v bistvu sama pripoved, je Beseda o tem, kar je in bo, ali še bolj: o tem, kar je na eni strani že minilo, a se že napoveduje nov svet. In Danijel na koncu svoje pripovedi sedi pod češnjo ter premišljuje o vsem tem, kar je povedal in ga je strah. Spozna, da je kot pisatelj v bistvu pričevalec kot nekdaj Jezus Kristus, ki z Besedo stopa iz nebivajočega v bivajoče ? (Do novega romana, v katerem pa ne bo pozabil v pravem trenutku izreči Amen, kot se Danijelu zgodi pri svetem obhajilu v tem romanu ?).

Luka Leskovšek bo Danijelovemu očetu vrnil Beretto na sam Titov ukaz

Če preberem zapis na zavihku knjige, ki je izšla pri Beletrini, potem moram reči, da tako mimobežnega teksta o kaki knjigi še nisem bral. Iz njega o Jančarjevem romanu ne izvem nič.

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja