Obisk Kairske opere ali Opere v Kairu, kot jo uradno imenujejo, e bil bolj priližnostnega kot profesionalno organiziranega značaja, zato sem se moral temu dogodku primerno opremiti, se pravi kupiti primerna oblačila, ki jih sicer za dopustovanje v Egiptu nisem vzel s seboj. Tu so pravila o primerni večerni obleki ali toaleti za obisk predstav ali koncertov zapisana na posebnem navodilu kot obveza. Najprej povzemam nekaj uradnih predstavitvenih in zgodovinskih opisov.
Opera v Kairu, foto arhiv
Ministrstva za kulturo služi kot krovna organizacija za vsa glasbene ali plesne dogodke ter programe galerij, muzejev in izobraževalne dejavnosti Operne v Kairu.
Opera v Kairu, fotografije Marijan Zlobec
Ustanovljena je bila leta 1988 z otvoritvijo nove operne hiše v Kairu. Njen cilj je promocija glasbene in plesne umetnosti ter ohranjanje in prenova tradicionalne arabske glasbe. Da bi bil več kot le prostor, kjer se izvajata glasba in umetnost, želi Narodni kulturni center dati prostor učenju in navdihu, izmenjavi idej, spoštovanju skupne kulturne dediščine in skupni strasti do umetnosti. Spodbuja zanimanje za glasbo in umetnost pri mlajši generaciji s ponudbo baletnih, glasovnih ali instrumentalnih tečajev za nadarjene otroke ali mladostnike.
Predstave baletnih, opernih ali simfoničnih del se uprizarjajo z egipčanskimi skupinami ali v sodelovanju s tujimi ansambli ali solisti. Redno potekajo seminarji in kulturne konference, ki pokrivajo širok spekter umetniških in intelektualnih vprašanj.
Ansambli operne hiše pogosto odhajajo na turneje v različne egiptovske pokrajine, da bi ljudem v mestnih območjih omogočili ogled nacionalnih in mednarodnih umetniških predstav.
Marca 1985 je nekdanji predsednik Mubarak položil prvi temeljni kamen nove operne hiše v Kairu, ki naj bi bila zgrajena s podporo JICA, japonske agencije za mednarodno sodelovanje. Skrbno načrtovanje Ministrstva za kulturo v Kairu in JICA je ustvarilo zasnovo, ki nakazuje tradicionalno islamsko arhitekturo in se harmonično zlije z okoliškimi stavbami.
Oktobra 1988 sta nekdanji predsednik Mubarak in njegova visokost, princ Tomohito iz Mikase, mlajši brat japonskega cesarja, na izjemni slovesnosti slovesno odprla Nacionalni kulturni center »Opera v Kairu«. To je bilo prvič, da je Japonska v Afriki ali arabskem svetu uprizorila predstavo Kabuki, tradicionalno popularno dramo s petjem in plesom.
Tako so skupna prizadevanja Japonske in Egipta ustvarila edinstveno znamenitost estetskega in kulturnega pomen.
Opera v Kairu ima ves potrebni ansambel: operni zbor in simfonični orkester, baletni ansambel ter soliste in umetniško vodstvo.
Posebnost Opere v Kairu je, da ima neposredno v sklopu dvorane v dostopnih prostorih pred predstavami, v pavzah in po koncu še bogat muzej.
Dokumenti pričajo o bogati glasbeni zgodovini ustanove.
To omogoča prepoznavanje programske in umetniško osebnostne identitete.
Značilne so podobe nekaterih vrhunskih in daleč v svet odmevnih predstav, kot je bila Aida, izvedena na prireditvenem prostoru pred Sfingo in piramidami v Gizi.
Velik poudarek je na dirigentih in solistih.
To je pomembno tako za domače kot še bolj za tuje obiskovalce, saj zgodovine opere in umetnikov večinoma ne poznajo.
Iz razstavljene makete lahko vidimo, kako prestižno lokacijsko in arhitekturno so zasnovali ves projekt in oblikovali ambient.
Naša Ljubljanska opera SNG v tem smislu nima enakovredne zgodovinske predstavitve svoje bogate dejavnosti, niti je ne vidimo v Slovenskem gledališkem muzeju.
Podobno je z Dramo SNG, pa Cankarjevim domom…
Ljudje nimajo časa obiskovati ločene muzeje, saj bi si zgodovino najraje ogledali pod eno streho.
Če ni volje, ne kulturne politike na ravni države in mesta, nikoli ne bo nič bolje.
Balet na Brahmsovo glasbo
Orkester in baletni solisti Opere iz Kaira so na začetku maja v glavni dvorani premierno izvedel balet Danses Qu’on Croise, ki jih v Egiptu povzemajo v francoščini kot Madžarske plese.
Balet govori o štirih ženskah in štirih moških, ki v posameznih prepoznanih plesih ali v Brahmsovi glasbi predstavljajo različne profile osebnosti: družabne, sramežljive, ošabne in neodločne. Scensko gre bolj za ves čas nespremenljivi parkovni ambient z dvema klopcama, okrog katerih se vse dogaja.
Aplavz za nastopajoče v koreografiji na Brahmsove Madžarske plese
Osem plesalcev, težko bi rekli pravih parov, se srečuje v nekakšnem parkovnem družabnem mini ambientu, kjer vsak zase išče sebi primernega plesnega partnerja. Tu ni nekih ljubezenskih pretenzij niti se ne zdi, kot da se plesalci ali figure med sabo že dolgo poznajo.
Predstava osvetljuje človeško naravo in daje analogijo univerzalnim situacijam, kot poudarjajo v svoji razlagi.
Koreograf Thierry Malandain je zasnoval posrečeno združitev koreografsko sicer težko predstavljivo različnost Brhmsove glasbe v celovit lahko bi rekli kar zgodbeni okvir.
V predstavi so nastopili solisti baletnega ansambla, ki ga vodi Erminia Kamel, dirigiral pa je Ahmed Farag. Orkester igra še precej dramatično in dinamično zadržano, premalo ognjevito in hkrati povsem natančno, a vseeno prvi ali Brahmsov polurni del zapusti nekako po naše bolj “tivolski utrip”.
Carmina Burana Carla Orffa je težji koreografski projekt. Odvisno je, kako se ga koreoraf loti in aj želi posebnega poudariti ali povedati oziroma sporočiti.
Če želi predstava občinstvo prepričati, mora izraziti najprej kompleksnost izvedbe partiture po čisto glasbeni plati.
Tu pa smo pri vprašanju umetniškega vodenja dirigenta in priprava okrog 80 članskega opernega zbora, ki ves čas stoji v ozadju odra v bolj koncertni kot scensko – vsebinski drži, a mora hkrati bit v popolem soglasju tako s plesalci kot orkestrom in posamezno z vokalnimi solisti.
Perfekcionizma v predstavi ni bilo ravno v izobilju, kar pomeni, da je tu izvedbeni standard manj zavezujoč študijski natančnosti, čeprav same zavzetosti nastopajočih ni manjkalo, a imajo vendarle nižje kvalitativne kriterije, kot jih od nastopajočih zahtevamo doma, ni pa ujno, da jih vedno tudi najdemo.
Pojem koreografske celovitosti je tu prežet z željo po logični linearni členitvi prizorov in vsebin, a ne na čisto radikalen ali bolj drzen način.
Koeograf Abdel Moneim Kamel je imel jasen koncept, s katerim je želel poudariti vsebinske kontaste, kar mu je z nastopom tenorista, sopranistke in baritonista koncertno na robu odra precej uspelo. Najbolj prineren je bil lirski tenorist Amr Medhat s čistim glasom in primernih višin, ki so izražale Orffovo posebno glasovno zahtevo.
Težje je bilo za sopranistko Dalio Farouk, ki se ji je glasovno zlitje in čistost v zahtevanih višinah manj posrečilo od naših pričakovanj.
Pri baritonistu Moustafu Mohamedu je bila glasovna podoba boljša od statične koncertantne drže, ki ne naredi in poudari vsebinskega momenta v sami kantati.
Na koncu vendarle pridemo do vprašanja, ali je scenska kantata kot balet vsebinsko ohranjala večplastnost temeljnega sporočila partiture. Je, a je še precej prostora za radikalnejši vsebinski in s tem koreografski poseg, ki pa bi ga orala ob tem izvajalsko dramatizirati sama glasbena zasedba.
Dirigent
Dirigent Ahmed Farah se je trudi, a včasih mu zlasti zbor (zborovodja Mina Hanna) ni sledil z vso potrebno koncentracijo, čistostjo in hkratnostjo vstopov, z močnimi, bolj samozavestnimi akcenti, čeprav glasovno niso bili slabi.
Umetniška direktorica baletnega ansambla Erminia Kamel prinaša v Kairo svoje bogate izkušnje iz milanske Scale, kjer je bila solistka. Med nastopajočimi plesalkami in plesalci so različnih izhodišč ali porekla, od ruskega, ukrajinskega, erevanskega…, do nam bolj prepoznavnega imena Christine Lazović.
Umetniška direktorica
Marijan Zlobec