V Aleksandriji v Egiptu sem si ogledal Aleksandrijsko knjižnico, Muzej draguljev, pa Nacionalni arheološki muzej… V knjižnici imajo več muzejev, med katerimi je najbolj skrivnosten Muzej egiptovskega predsednika Anwarja el Sadata.
Sadatov muzej, vse fotografije Marijan Zlobec
Sadata smo kot prijatelja Jugoslavije in predsednika Tita ter Egipta kot neuvrščeno državo dobro poznali.
Še posebej se spominjam tragične smrti, terorističnega napada nanj, saj smo bili novinarji Dela: Jože Volfand, Jože Horvat, tajnica, voznik in jaz na delovnem obisku pri slikarju Jožetu Horvatu Jakiju v Nazarjih. Najprej nas je povabil domov; imel je dve hiši, potem pa smo vsi skupaj odšli v gostilno, kjer smo se pogovarjali, jedli in snemali intervju, tako da ga je bilo na koncu ob prepisu nad petdeset strani. Vmes pa je kot strala z jasnega, v obliki prekinjenega radijskega programa, udarila vest, da so ubili egiptovskega predsednika Sadata. Komentar voznika Delovega črnega mercedesa Frančka je bil: “Začelo se je !” Kaj naj bi se začelo, v resnici nismo vedeli. Nikoli pa nisem pomislil, da ima v Egiptu svoj prepričljiv dokumentarni muzej in da ga bom obiskal, saj zanj nisem vedel in me je nanj posebej opozoril nekdo izmed uslužbencev Aleksandrijske knjižnice, potem ko sem mu povedal, da sem iz Slovenije in bivše Jugoslavije, kar vseeno nekoliko bolje poznajo, še posebej maršala Tita.
Pri obisku knjižnice in muzejev ter razstav je vladal dvojni režim: s fotoaparatom se je smelo fotografirati vse prostore knjižnice, vse ostalo pa le s telefonom, a brez video snemanja ! Ker sem imel pri sebi oboje, se je vse skupaj ujelo, kar pa je posebem nauk, ki pa ga v tujini nisem doživel prvič. Telefon je najprej telefon.
Anwar el Sadat (polno ime Muhammad Anwar Muhammad el Sadat , 25. decembra 1918 – 6. oktobra 1981), je bil egiptovski častnik in predsednik. Med drugo svetovno vojno so ga Britanci dvakrat zaprli zaradi njegovih stikov z Nemci in domnevnih poskusov atentata na probritanske egiptovske politike. Sadat je sodeloval pri vojaškem udaru, ki je strmoglavil kralja Faruka I., med vojaško vladavino pa je zasedal številne položaje, med drugim od leta 1964 tudi položaj podpredsednika države, kar je bil do leta 1966 in od leta 1969 do leta 1970. Po Naserjevi smrti leta 1970 je bil imenovan za predsednika Egipta. Po porazu v vojni leta 1967 je Sadat hitro opremil egiptovsko vojsko, tako da je leta 1973 začel napad na Izrael. S tveganjem poslabšanja odnosov z arabskimi državami je Sadat v drugi polovici sedemdesetih Egipt zbližal z Izraelom, kar je privedlo do sporazuma iz Camp Davida. Sporazum je Sadatu skupaj z izraelskim premierjem Beginom leta 1978 prinesel Nobelovo nagrado za mir, a tudi izobčenost iz arabskega sveta. Na Sadata, ki je bil v arabskem svetu ostro obsojen zaradi poravnave z Izraelom, je bil oktobra 1981 med vojaško parado v Kairu izveden atentat.
Mohamed Anwar el Sadat se je rodil 25. decembra 1918 v Mit Abu al – Kumu v revni družini, kot eden od 13 otrok. Njegov oče je bil Egipčan, mati pa hči osvobojenega sudanskega sužnja, ki je živel v vasi njegovega očeta v delti Nila, čeprav to ni potrjeno v nobenem relevantnem viru. Zgodnje otroštvo je preživel pri babici, ki mu je pripovedovala zgodbe o odporu proti britanskemu kolonializmu in sodobni zgodovini. V otroštvu so nanj vplivale in ga občudovale štiri osebnosti. Prvi je bil Zahran, domnevni junak incidenta v Denshavaju, ki se je uprl Britancem v uporu kmetov. Po legendi je prišlo do umora britanskega vojaka, Zahran pa je bil prva žrtev kolonialnega maščevanja. Zgodbe, kot je The Ballad of Zahran, so Sadata predstavile egipčanskemu nacionalizmu, ki ga je zagovarjal do konca svojega življenja.
Njegov drugi junak je bil Mustafa Kemal Ataturk, vojskovodja in prvi predsednik Republike Turčije. Sadat je občudoval njegovo sposobnost, da se znebi tujih sil, in številne družbene reforme, ki jih je izvedel. Občudoval je tudi Mahatmo Gandija in njegovo idejo nenasilnega boja proti krivici. Ker je bil Egipt britanska kolonija, je Sadat občudoval Hitlerja in njegovo vojsko zaradi njihove sposobnosti, da so v kratkem času postali strateška grožnja Veliki Britaniji.
Leta 1938 je diplomiral na Kraljevi vojaški akademiji v Kairu in se takoj pridružil vojski. Vstopil je v vojsko kot drugi poročnik in bil nameščen v Sudanu, (ki je bil takrat del enotne države z Egiptom). Tam je spoznal Gamala Abdela Naserja in več drugih častnikov, s katerimi je ustanovil tajno skupino Free Officers, katere glavni cilj je bila odprava britanskega nadzora v Egiptu.
Med drugo svetovno vojno je bil zaprt, ker je poskušal dobiti pomoč od sil osi pri odpravi britanskega nadzora. 23. julija 1952 je sodeloval v revoluciji svobodnih častnikov, ki je strmoglavila kralja Farika I. in ustanovila republiko, na čelu katere je bil Muhamad Nagib, vodja svobodnih častnikov. Sadatova glavna naloga je bila, da je Egipčanom po radiu naznanil uspeh revolucije.
Med mandatom Gamala Abdela Naserjaleta je 1954 Sadat postal državni minister. Leta 1959 je postal je zaupnik Narodne zveze. V obdobju od 1960 do leta 1968 je bil predsednik državnega zbora, pozneje pa dvakrat Naserjev podpredsednik in leta 1964 član predsedniškega sveta. Njegov drugi podpredsedniški mandat se je začel leta 1969.
Sadatov enajstletni mandat je zaznamovalo več pomembnih dogodkov, med katerimi izstopajo korektivna revolucija, s katero je utrdil oblast, prelom z dolgoletno zaveznico Egipta Sovjetsko zvezo, jomkipurska vojna leta 1973, sporazum iz Camp Davida z Izraelom leta 1973, odpiranje egiptovskega gospodarstva ( Infitah) in na koncu atentat nanj leta 1981.
Po Naserjevi smrti leta 1970 ga je nasledil kot novi egiptovski predsednik. Pojavila so se že prepričanja, da bo Sadatov mandat kratek. Naserjevi ljudje v vladi so v njem videli marioneto nekdanjega predsednika in menili, da bodo s Sadatom zlahka manipulirali. Kljub temu je Sadat vse presenetil s serijo drznih političnih potez za utrditev oblasti in ohranitev položaja predsednika. 15. maja 1971 je Sadat je razglasil Korektivno revolucijo, s katero je vlado ter politične in varnostne organizacije očistil bolj gorečih Naserjevih podpornikov. Spodbujal je nastanek islamističnega gibanja, ki ga je Naser zatrl. Ker je verjel, da so islamisti družbeno konservativni, jim je v zameno za politično podporo dal “precejšnjo kulturno in ideološko avtonomijo”.
Leta 1971, v tretjem letu izčrpavajoče vojne na območju Sueškega prekopa, je Sadat v pismu podprl mirovne predloge pogajalca ZN Gunnarja Jaringa, ki je očitno predlagal popoln mir z Izraelom pod pogojem, da se ohranijo predvojne meje Izraela. Ta pogajanja so propadla, saj pogojev nista sprejela niti Izrael niti Združene države Amerike.
Sadat je verjetno zaključil, da je pripravljenost Izraela na pogajanja neposredno povezana s tem, kako velika grožnja je po njihovem mnenju Egipt, in je bila po šestdnevni vojni leta 1967 na rekordno nizki ravni. Prav tako se je Izrael najbolj bal prisotnosti sovjetskih vojakov in opreme v Egiptu (teh je bilo takrat na tisoče). Prav zaradi tega je Sadat izgnal vse sovjetske vojaške svetovalce in svojo vojsko začel pripravljati na nov vojaški spopad z Izraelom. V tem obdobju je bil Egipt zaradi poraza v šestdnevni vojni v hudih gospodarskih stiskah, njegovi odnosi s Sovjetsko zvezo pa so se slabšali zaradi nezanesljivosti in zavrnitve Sadatovih prošenj po dodatnem vojaškem osebju.
V dogovoru s sirskim voditeljem Hafezom al Asadom je Sadat 6. oktobra 1973 začel jomkipursko vojno, znano tudi kot oktobrska ali ramadanska vojna, z nenadnim napadom na izraelske vojaške sile, nameščene na Sinajskem polotoku in sirski Golanski planoti, z namenom vrnitve ozemelj, ki jih je Izrael zasedel pred šestimi leti. Egiptovsko-sirska uspešnost v začetnih fazah vojne ( operacija Badr, znana tudi kot prečkanje Sueškega prekopa) je presenetila Izrael kot tudi arabski svet. Najpomembnejši uspeh je bil egipčanski prodor 15 km v okupirani Sinajski polotok, potem ko so prodrli in precej uničili Bar Levovo linijo. Ta črta je veljala za neprebojno obrambno črto.
Ko je vojna napredovala, so tri divizije izraelske vojske pod vodstvom generala Ariela Šarona prečkale Sueški prekop, da bi poskušale obkoliti drugo egipčansko vojsko, in ko to ni uspelo, tretjo. Na podlagi sporazuma med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo so Združeni narodi 22. oktobra 1973 sprejeli Resolucijo 338, ki je zahtevala takojšnjo prekinitev konflikta. Vendar resolucija ni bila spoštovana. Aleksej Kosigin, predsednik Sveta sovjetskih ministrov, je odpovedal uradni obisk danskega premierja Ankerja Jorgensena, da bi odpotoval v Egipt in prepričal Sadata, da podpiše mirovno pogodbo. Med Kosiginovim dvodnevnim bivanjem v Egiptu ni znano, ali sta se s Sadatom sploh srečala. Izraelska vojska je še naprej poskušala obkoliti egiptovsko vojsko. To jim je uspelo 25. oktobra, tri dni po dogovorjeni prekinitvi ognja. Takšen razvoj dogodkov je povzročil ogromne napetosti, vendar je premirje, uvedeno s sodelovanjem 25. oktobra, uspelo umiriti konflikt. Ob koncu spopada je bila izraelska vojska 40 km od Damaska in 101 km od Kaira.
Leta 1977 je ponudil Izraelu mirovno pogodbo, ki je bila dokončno sklenjena leta 1979. Zaradi tega je skupaj z izraelskim predsednikom vlade Menahemom Beginom prejel Nobelovo nagrado za mir leta 1978.
Zaradi tega premirja in predvsem dejstva, da je premirje podpisal z judovsko državo, so začele delovati proti njemu številne radikalne islamske skupine, kar je privedlo do atentata nanj, ki ga je izvedla Skupina islamskega džihada pod vodstvom Khalida Islambulija. Sadat je umrl za posledicami atentata 6. oktobra 1981.
(Po Wikipediji)
Marijan Zlobec