Današnji množični protest slovenskih kmetov z vožnjo s traktorji pred parlamentom, po Slovenski, Aškerčevi in okrog ali nazaj, se pravi krožno, odpira mnoga vprašanja, ki se ne dotikajo samo kmetov, ampak vseh državljanov Republike Slovenije. Protest kmetov je eksistencialen, v bistvu pa kulturni problem slovenske države in njene vsakokratne politike, in to ne le danes ali te vlade, ampak kaže na odnos do zelo omejenega teritorija kot je velikost države na borih 20.000 km2. Žal je spoznanje po tridesetih letih samostojnosti, da je za slovensko politiko še tako majhna država prevelika in neobvladljiva.
To velja za vse oblikle njenega javnega delovanja, od najširšega gospodarskega delovanja, energetike, prometa, zlorabe in uničevanje kmetijskih zemljišč, neurejenega zdravstva, pokojninskega sistema… do položaja slovenščine, še posebej glede zahtevanega znanja našega jezika kot temeljni pogoj za pridobitev delovnih mest in nasploh delovanja tujcev v naši državi, dostopa tujcev brez jasnih kriterijev, uvažanja kogarkoli, ki ni Slovenec, na škodo vračanja izvornih Slovencev v mnogih državah, ki bi se ob urejenih razmerah (najemna stanovanja, delovna mesta) radi vrnili v svojo ali domovino staršev, starih staršev.
Slovenska politika ves čas sampostojnosti ne misli na temeljni pogoj obstoja države, to je samooskrba s hrano doma, brez računanja ali kalkuliranja z uvozom hrane od drugod, češ da za tako majhno število ljudi to ne bi smel biti problem. Slovenskih kmetov tudi če ni več. To se hitro lahko navezuje na položaj jezika in kulture, spoštovanja slovenske kulturne dediščine in vsega, kar je nastajalo na naših tleh v zadnjih tisoč letih in pomeni nezamenljivo ustvarjalno kontinuiteto, kot je nima celotna Amerika; od ZDA in Kanade preko Srednje Amerike do Južne Amerike. Tam nam namreč zavidajo vse; da imamo svojo državo in svoj jezik s kulturo, kot je nimajo sami, čeprav so stokrat večji od nas (Mehika, Brazilija, Argentina, Kolumbija…). Povsod morajo govoriti jezik, ki izvorno ni njihov.
Ljubljanska politična osredotočenost na samo sebe, v vsakem mandatu izvoljenih predstavnikov ljudstva, nima potrebnih, nujnih in zaželjenih rezultatov. V urejeni državi takih protestov kmetov, kot so potekali danes, sploh ne bi smelo biti, ker bi bile zadeve urejene in koristne za vse. Podobno je bilo pri Magni, sedaj se nadaljuje s kanalizacijo nad največjimi bazeni podtalnice s pitno vodo v sami Ljubljani in njeni neposredni okolici, da ne omenjam vsesplošnih problemov z odlagališči odpadkov “neznanega izvora” skorajda povsod, zastrupljanja voda (Vrhnika), neurejene oskrbe s pitno vodo npr. na celotni Obali, neurejene požarne varnosti, konservativnih vlaganj v energetiko in oskrbe z električno energijo…
Čeprav nisem kmet, to čutim kot svoj problem, ker mi zadošča, če pogledam na popoln propad kmetijstva na Krasu, kjer je v borih petdesetih letih živinoreja padla na stopnjo nič, zaraščenost kaže na popolno zanemarjenost tako javnega kot zasebnega območja in je obvladovanje kulturne krajine v popolnem propade. En tak primer je sežanska kanalizacija, ki se steka v kraško podzemlje, v podzemni tok reke Reke, ki prihaja na dan kot Timav na italijanski strani.
V očetovi knjižnici je ohranjenih veliko starih koledarjev in statističnih popisov, kot so jih izdajali vsako leto v knjižicah žepnega formata, da bi predstavili družbeni, gospodarski in seveda kmetijski utrip tako Jugoslavije kot Slovenije. Pogled nazaj, petdeset, šestdeset, sedemdeset let…pokaže, kako je Slovenija samooskrbno s hrano nazadovala. Padec kmetijske proizvodnje in živinoreje za 50%, 60%, 70% in še več, se politiki, ne glede na to, kdo je na oblasti, ne kaže kot kakršen koli problem.
Država niti ne poskrbi za temelje, kot so namakalni sistemi, zalivanje iz zadržane vode v vodnjakih, ko je padavin dovolj, obrambne sisteme pred točo, zmrzaljo… Videl sem na otoku Madeira na Portugalskem, kako zalivajo vinograde, kako kurijo med vinogradi ob pozebah, kako zalivajo koruzo in nasade sadja in vinograde v Padski nižini, povsod s pripravljenimi mrežami v primeru grozeče toče…
Nemčija se je ravnokar odpovedala določenim virom energije, a ima hkrati na tisoče vetrnic in cela polja sončnih central, kar sem sam videl na Bavarskem in v Šleziji. Če pomislim, kakšna polja sončnih central sem pred kratkim videl v puščavi Atacama v Čileju, in to primerjam z nami, potem ne da izpademo kot nerazviti, ampak še bolj kot popolni in brezbrižni ignoranti do usode lastne države in njenih državljanov.
Če slovenska politika ne ve, kaj bi, ker ne zna in noče, naj uboga “ulico”. Ta zanesljivo ve, kaj je za vse dobro, kaj pa slabo.
Dvig cen hrane v zadnjega pol leta za 30 % in še več, kaže, kam državo lahko pripeljejo razmere v enem samem letu ali še manj.
Marijan Zlobec