France Forstnerič v eni knjigi, a ne še ves

France Forstnerič v eni knjigi, a ne še ves

Mariborska založba Litera je na 38. Slovenskem knjižnem sejmu med svojimi knjigami poudarila zbrano delo znanega pesnika, pisatelja, dolgoletnega mariborskega dopisnikla Dela, pa novinarja Večera Franceta Forstneriča. Naslov knjige je Kaj je ostalo, kar se zdi malo preskromno.

Založba Litera je knjigo Zbranih del Franceta Forstneriča najprej predstavila v Sodnem stolpu. Dogodek z bogatim kulturnim programom je moderirala Tonja Jelen. Udeležili so se ga avtorji spremnih besedil h knjigi, pisatelj in generacijski sovrstnik Tone Partljič, pesnikova hčerka Melita Forstnerič Hajnšek, urednica Zbranih del, vnuk Rok Hajnšek ter založnik Orlando Uršič.

Pesnik, pisatelj, publicist France Forstnerič (1933-2007) se v knjigi zbranih del Kaj je ostalo prvič predstavlja s celotnim opusom: petimi pesniškimi zbirkami, dvema knjigama za otroke, knjigo novel, publicistiko. Dobitnik nagrade Prešernovega sklada, Levstikove in Glazerjeve nagrade nas nagovarja s silovitostjo brezprizivnega kanona tega prostora. V knjigi niso zajeta Forstneričeva novinarsko – komentatorska dela, ki bi pokazala njegov pogled na aktualnost slovenskega kulturnega sveta, saj mnogi sedanji bralci sploh ne vedo, kakšna je bila kultura denimo pred petdesetimi, štiridesetimi…leti.

Med teksti so vsi zelo poglobjeni, še posebej hčerke Melita Forstnerič Hajnšek, ki je zelo intimna in pismena, stilno zaokrožena, prefinjena, kot prava publicistka in slavistka. O knjigi je sicer imela intervju za Air Beletrina. Med drugim je tam povedala:

“Ko imam očetov opus takole ves pred seboj v eni zajetni knjigi, na več kot 500 straneh, se mi sploh ne zdi več tako količinsko skromen, neobsežen. Doživljam ga bogato, izpolnjeno, celostno. Neka njegova globoka bivanjska logika je tudi v tem obsegu. Glede na to, kako je »rešerširanje« trajalo, kako je svoj pesniški material dolgo nosil v sebi, kako minuciozno je pilil, kiparil, odmetaval balast … preden je dal kaj na svetlo, predvsem pa, kako je živel, se mi zdi, da je to – ne glede na vse njegove številne življenjske in profesionalne angažmaje – dovolj obsežen opus. Upam si trditi, da, četudi ne bi bilo žurnalizma, ki ga je zmeraj krivil, da mu je jemal pesniško in življenjsko energijo, najbrž knjig v dveh desetletjih, od 1961 do 1981, od prve zbirke, Zelene ječe, do zadnje, Ljubstave, ne bi bilo več. Tudi njegov življenjski slog je bil tak, da ni bil kaka skoncentrirana, disciplinirana natura. Moj oče je bil vse preveč družaben, strasten komunikator, iz rodu pravljičarjev, je rad pravil (kot o kaki družinski črti), »agresivna potreba po soljudeh«, je to njegovo lastnost poimenoval prijatelj Marijan Kramberger. Neskončno je užival v pomenkih z rojaki, zlasti ob šankih, da o  pesniški in tudi novinarski družbi sploh ne govorim. Peterica mariborskih literatov – Andrej Brvar, Marijan Kramberger, Drago Jančar, Tone Partljič, France Forstnerič – je bila očetova  ideja. Zganjal jih je skup kot kak pes ovčar, je zapisal Kramberger. To so bili še časi krokanj – ponočevanj, prepolnih alkohola in tobaka. In bila je skupina totalnih individualcev, ki ji po potencialu ni bilo enake, v bistvu niti v nacionalnem merilu ne. Pokrivali so vse žanre, vsi so bili vrhunsko nagrajevani (so še danes, trije Prešernovi nagrajenci). Fenomen se mi zdi sam po sebi tako vznemirljiv, da se čudim, da ni tema znanstvenih raziskav na naših filozofskih fakultetah. Na mariborski filozofski trenutno sploh ni sodobne slovenske poezije.”

O peterici je v spremnem zapisu precej povedal Toner Partljič, ki je bil ves čas zelo odprt, bolj javen, manj samokritičen, seveda so tu še pesnik Andrej Brvar, ki se je zelo spretno povzpel do Prešernove nagrade in sedaj uživa svojo slavo, pa seveda že moderni klasik Drago Jančar, akademik, Prešernov nagrajenec, dobitnik še drugih mednarodnih priznanj, a je hkrati napisal daleč največ, in to v kontinuiranem ustvarjanju tam že od prve polovice sedemdesetih let, torej okrog pol stoletja. Manj znana v javnosti je sedanja literarna usoda morda celo najbolj nadarjenega med vsemi Marjana Krambergerja (1938 – 2015), ki je kot literarni zgodovinar presenetil s knjigo o Tavčarjevi Visoški kroniki (1964), poezijo (Pesmi 1961), s prozo Ljubezenska zgodba (1968) ter še s prozo Fant Po sledovih romana (1973) in Pasja zloženka (pravljice za šolske otroke) (1987).

Forstnerič je bil zelo samokritičen, a je hkrati pazil, kaj so o njem pisali bodosi kritiki ali celo literarni zgodovinarji. Nazadnje je najbolj poglobljeno o njem pisal dr. Denis Poniž v knjigi Slovenska lirika 1950 – 2000, pa Peter Kolšek, ki ga je bil spoznal še kot novinarja Dela, čeprav smo se fizično in kolektivno srečevali bolj malo; enkrat celodnevno na ekskurziji Kulturne redakcije Dela v Mariboru in na Račah, pa na Muljavi ob počastitvah Josipa Jurčiča. Pravzaprav je v Ljubljano prihajal redkeje.

Naslovnica

Vsak pesnik ali pisatelj misli, kako bo preživel in ostal v javnosti ali celo večnosti; o tem je sanjal celo Boris Pahor, ki pa je vendarle že za življenja dočakal mednarodno poznanstvo, a nihče ni prerok, saj so mnogi slovenski pesniki in pisatelji že skoraj pozabljeni, čeprav so bili deležni mnogih časti, kot nekoč pesnik Silvin Sardenko ali po vojni Matej Bor… Enkrat bo treba narediti antologijo pesnikov, ki se jih nihče več ne spomni, pa bomo takoj dobili sto imen, pa še spoznali, da niso bili tako slabi.

Pomembno je ustvarjanje, sla po individualni izpovedi, prepoznavni pesniški poetiki ali stilni prozi. Nekdo vztraja in se bori, morda Forstnerič ni bil največji borec, je pa napisal natanko toliko, kot je bilo potrebno, da preživi in se dotakne večnosti. Zgodovina je eno, prihodnost pa drugo; ko se bodo vsem doslej pridružilo še mnogo novih imen in knjig.

Knjiga Kaj je ostalo ima svojo avtorsko prepoznavno identiteto, ima svojo takojšnjo ali je imela sprotno refleksijo in sprejem ter sedaj še spomine. Kaj je še več ? Večnost je prav tako relativen pojem. Vsakogar še lahko odkrijejo. Poglejte kako sedaj odkrivamo anonimne zapise iz 17., 18. stoletja, pa aktualiziramo 19. stoletje, ljudsko izročilo.

Če je France Forstnerič pesniško zelo lokalno obarvan, bo pa dobil nagrado za najboljšega lokalnega pesnika, tako kot so Angleži prepoznali in v bistvu nagradili Srečka Kosovela kot najboljšega pesnika na svetu, ki je opeval neko tipično majhno pokrajino: kras.

Pesniške zbirke
  • Zelena ječa (1961)
  • Dolgo poletje (1968)
  • Pijani kurent (1971)
  • Pesniški list 32 (1976)
  • Izbor Pesmi (1979)
  • Ljubstava (1981)
  • Drava življenja (1993)
Prozna dela
  • Jabolko (1979)
  • Brlog (1987) – novele
Mladinska dela
  • Srakač (1970)
  • Bela murva (1976) – pesniška zbirka

Forsti v spomin!

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: