Pesnik, pisatelj in politik Edvard Kocbek je v dobrem tednu dočakal tri nove knjige, Na 38. Slovenskem knjižnem sejmu je založba Sanje predstavila združene tri knjige njegovih dnevnikov med letoma 1938 in 1945, kor smo jih spoznali ločeno: Tovarišija, Listina in Pred viharjem v novi knjigi Partizanski dnevnik, ponatisnili so štiri novele iz knjige Strah in pogum, sedaj pa je v Zbranih delih Evarda Kocbeka izšla že 17. knjiga Dnevnik 1953.
Partizanski dnevnik na 38. SKS, foto Marijan Zlobec
To je bilo leto smrti svetovega politika Stalina, v Sloveniji vodilnega politika NOB Borisa Kidriča, izid prelomne prve intimistične povojne pesniške zbirke Pesmi štirih, Kocbek pa je ocenjeval tudi prve prozne poizkuse sicer že svojega znanca in prijatelja Borisa Pahorja.
Strah in pogum v novi, provokativno rdeči izdaji z naslovnico Iveta Šubica, foto Marijan Zlobec
Kocbek je imel svoje mnenje, opise, komentarje, spomine, izkušnje…, ki jih javno sicer ni želel izdati, tako da smo čakali na dostopnost takratnih zapisov vse do leta 2022.
O vseh zgoraj omenjenih ljudeh, saj so Pesmi štirih napisali štirje mladi pesniki, se je izrazil negativno, kar pa morda niti ne preseneča, saj je imel sam velike kušnje tako z domačo kot mednarodno politiko in pav tako literaturo. Kocbek je bil z eno besedo prvi pravi kritik.
O zbirki Pesmi štirih, ki je izšla leta 1953, tako kot so tedaj nastajali rokopisni Kocbekovi dnevniki, sedaj pa v knjigi v zbirki Zbrana dela slovenskoh pesnikov in pisateljev pod uredništvom dr. Mihaela Glavana, ki pa je žal pred kratkim umrl, med drugim lahko preberemo:
“Kadarkoli trčim na lirično pesem, ali srbsko (glej Nin, 15,. 5. 1953), ali nemško ali angleško ali ameriško ali celo francosko, (ki mi je sicer najmanj všeč), me spreleti občutek sramu spričo sterilnosti slovenske poezije. Že pred vojno, ko so Srbi spoznali surrealizem, smo pri nas zahajali v psevdoklasicizem ali se bali sleherne nove vsebinske in formalne razgibanosti, ker smo se najbrž nagonsko reševali v mere in oblike, ko nam je zunanjepolitično pretila narodna in človeška smrt. Toda po vojni, ko smo upali, da se bo spočel velikanski proces notranjega osvobajanja in sproščevanja, smo po krivdi partijske totalitarnosti zapadli v še hujšo podreditev ustvarjanja koristnostnim ciljem politike in družbe. Umetnost se je še bolj odtujila sama sebi. In če danes spoznavamo prvo popuščanje ždanovščine, se že neznansko veselimo, čeprav mi Lirika štirih v primeri z razcvetom lirike drugih ne pomeni skoraj nobenega napredka od Stritarja sem.” (23. junija 1953).
Rdeče in črno
V opombi preberem, da je mišljena zbirka Pesmi štirih (Koviča, Pavčka, Zlobca in Menarta), vendar očitno Kocbek vsaj posredno zanika razvojni pomen v slovenski poeziji po samem Josipu Stritarju, ki se je vendarle formiral predvsem na Dunaju. Kocbek je napravil preskok in se očitno ni želel zaustaviti pri Murnu, Ketteju, Župančiču, kaj šele svojih vrstnikih in sopotnikih, kot sta bila Anton Vodnik ali Božo Vodušek. Je nehote želel opozoriti, da je Josip Stritar veliko večji pesnik kot mu to priznava literarna zgodovina ? “Se že neznansko veselimo” je zanj bolj kritika veselja kot deljenja z njim. Od tod verjetno bolj kot ne negativni odnos pri vrednotenju poezije omenjenih štirih pesnikov, kar pa bo treba ugotavljati ob omembi konkretnih imen v kasnejših dnevnikih. Prvi stik je bolj kot ne nekakšno pesniško razočaranje.
To bi se sicer dalo razložiti s Kocbekovo veliko večjo pesniško razgledanostjo kot so jo v onem letu imeli mladi študenti zakasnele ali pozne študijske starosti spričo prestane vojne. A zanj dosežek ni bil tako velik kot omenjeno navdušenje. Kocbek je bil sam pesnik in v omenjeni četverici ni prepoznal kakšnih talentov.
Če bi to sicer pričakovali, pa še bolj preseneča Kocbekovo negativno menje ali kar kritika pisatelja Borisa Pahorja. O tem sicer na pravkar končanem znanstvenem simpoziju o Pahorju in Kocbeku ni bilo slišati niti besede. Nasploh analize Pahorja kot pisatelja skorajda ni bilo. Pravzaprav sploh ni bilo jasno, kdo je na simpoziju nastopil kot pravi literarni zgodovinar.
14. aprila Edvard Kocbek zapiše: “V lanskem letu sem prebral Pahorjev Spopad s pomladjo in Rebulovo Pozabljeno kri. Rebulov roman me je razveselil, ob njem sem doživel nekaj mest izvrstnega umetniškega zadovoljstva in moralne sproščenosti, medtem ko se Boris ne more in ne more izviti iz primitivnega stila, ki mu ne dovoljuje niti umetniške suverenosti niti formalne rutine. Vendar se oba zanimivo dopolnjujeta. Škoda le, da nimata nobenega mentorja, razvijata se divje in delata oba vsak svoje napake, predvsem pa se predajata pesimizmu, ki tiho in vztrajno prodira celo v Rebulo.
Kocbek opisuje, kako je zavrnil Pahorjevo povabilo za sodelovanje v novi tržaški reviji Sidro in kaj je zapisal o poslani prvi številki. Najbolj so ga navdušila pisma Stanka Vuka, kot jih je iz ječe pisal svoji ženi. “Po mojem mnenju so to najlepša pisma, ki jih je kdaj koli pisal Slovenec v težkih okoliščinah svoji bližnji osebi…”
Naslovnica
O Borisu Pahorju piše še enkrat zelo kritično, celo slabo. 30. septembra 1953.
“Po kosilu se je oglasil Boris Pahor, po letu dni sva se videla, potem ko sva vsak v sebi in okrog sebe doživela vrsto osebnih in nadosebnih spoznanj. Zazdel se mi je starejši, bolj suh in stvaren, nekam oddaljen v svet, ki ga ne poznam. Prvi čas sva bila skoraj nerodna, le počasi se je zadrega (morda hlad, morda celo rahlo nezaupanje) otajala, preživeti meseci okrog ukinitve Razgledov, moje karantene in prve številke Sidra so nama prinesli doživljaj za doživljajem, formulacijo za formulacijo ter naju razvezali in znova približali. Zdaj šele sem doumel, da mi je bilo treba malo topleje in razumljiveje razložiti svoj molk, svojo navidezno rezervo do sodelovanja v prvi številki Sidra in dejstvo, da me v počitnicah ni bilo v Ljubljani… Nekje se je oddaljil od mene, ne bom daleč od resnice, če zapišem, da je vanj zelo kruto vdrl nihilizem, fant trpi zaradi moralne in miselne nevere, pravzaprav praznote, zato se vedno bolj zateka v umetnost, v pisanje storij, ki naj ne bi izražale ničesar preveč miselnega in z idejami izrazljivega, in vendar bile človeško pretresljive, humanistično dokumentirane. Ta nedognan položaj ga muči in preganja, nemiren je, živčno šibek, narava mu je itak krhka in neodporna. Prija mi, da ga predvsem napolnjuje želja po močnem umetniškem izrazu, po genialni potenci, ki je sicer nikdar ne bo zmogel, vendar se ji bo močno približal, če bo duhovno krut do sebe in če bo svojo protiidejnost pravilno izkoristil (kajti v takem stališču je precej resničnega in pravilnega !), predvsem pa tragiki človeške usode podredil vse svoje epične vizije. Tedaj bo iz novel izginila sled konstruktivnosti, jezik pa se bo poenostavil in približal preproščini brez romanskih vzorov…”
Takih analiz in misli o mladem pisatelju Borisu Pahorju ni bil sposoben opaziti in zapisati noben drug kritik. Kocbekova dominantnost je očitna.
Še bolj zanimivi so odlomki v dnevniku, kjer Kocbek opisuje Stalinovo in Kidričevo smrt, pa Tita, ki ga vidi v Hitlerjevi, Stalinovi in Mussolinijevi druščini, kot dobesedno piše 28. septembra. V Titu vidi, tako kot pri omenjenih, eno samo željo po oblasti…”Nič ni drugačnejši, le v nekaterih najvažnejših stvareh se hoče razlikovati od njih, v bistvu pa ne more biti drugo kot bitje, ki živi samo za oblast, ki je postal velik samo zaradi svoje neskrupuloznosti in ekskluzivnosti in ki nasladno uživa nad tem, da ga partijska propaganda identificira z množico.”
Célo, čeprav sestavljeno, bi bilo poglavje glede usode Trsta, čeprav ga bolj zanima slovenski del kot celovita politika na mednarodni ravni.
Zdi se, kot da je bil Edvard Kocbek večji in pametnejši od vseh.
Marijan Zlobec