Na tržnico v Funchalu po tuno in mečarico


Če ste nekoliko več časa na Portugalskem, se iz Lizbone sorazmerno poceni lahko odpravite še na portugalski otok Madeira, tam pa kamorkoli, z upoštevanjem glavnega mesta Funchala kot središča vsega, a so mnoga mesteca okrog in okrog otoka zanimiva, še posebej za čisto navadno počitnikovanje, razgledovanje, sprehajanje, pohodništvo, raziskovanje, potepanje, mirovanje, malo sončenja in kopanja, opazovanja narave… Njihovo letališče je trikrat večje od Brnika, čeprav ima Madeira le kakih 250 tisoč prebivalcev.

Urbanistično sračje gnezdo, a s pogledom na morje, vse fotografije Marijan Zlobec

Vsakdo, četudi ne prenočuje v Funchalu, bo odpotoval tja, najraje z lokalnimi avtobusi, nekdo si najame avto in se vozi po svoje okrog in okrog otoka ter se ustavi, kjer ga je volja. Podnebje je menda subtropsko, tako da niti pozimi temperatura ne pade pod deset stopinj. Tu je sedaj precej nihajoče, ker se vreme spreminja, a če je sončno in manj vetrovno, kar pa je rado, je hitro 28, 29 stopinj. V notranjosti precej hribovitega otoka z množico vrhov tudi nad tisoč metrov, so pogoste kratke nevihte.

Sprehodi ob morju so dolgi in prijetni

Prebivalci mestec in vasi si radi postavljajo hiše tako rekoč povsod, od koder imajo lep razgled. V tem smislu so podobni Slovencem, ki si ali bi si postavljali hiše povsod, kjer bi jim bilo lepo.

Hiša pri hiši leze v hrib

Na Madeiri prav tako velja pravilo: hiša, avto, vrt in sosedova zavist. Težje je za šolarje in delavce, a je s prevozi dobro poskrbljeno, ceste pa so sicer zelo vijugaste, polne vzpetin in spustov, a dobro pripravljene in kvalitetno asfaltirane, prav tako vodi asfalt do vsake hiše, kolikor sem uspel videti. Ceste ob morju so seveda bolj enostavne in hkrati ravne.

Plimovanje je očitno precejšnje

Glavno mesto Funchal ima neverjeto razvit lokalni avtobusni promet, tako da je Ljubljana, ki je sicer veliko večja, v bistvu mestno prometno skromnejša.

Kabinska žičnica na hrib

Funchal pa ima še eno posebnost: kabinsko žičnico, ki potnike pelje na vrh hriba in omogoča razgled nad celotnim mestom ter zalivom. Žičnica je približno taka, kot če bi speljali gondole z Ljubljanskega gradu na Rožnik in bi turisti in seveda domačini veselo potovali po zraku. Ampak to sem zapisal samo kot fakt v Funchalu, ne kot predlog za Ljubljano. Pri nas to ni možno, ker je v Funchalu povezava vezana na mesto, ki se iz morske nižine počasi vzpenja v hribe sto, morda dvesto metrov visoko in je možna napeljava s pomočjo drogov kot so pri nas žičnice na Krvavec, Golte, Pohorje, Vogel, Kanin. Ena povratna vožnja pa stane kar 18 evrov (ali 18 kav na tržnici).

Veliko kabin je praznih

Glavna tržnica je zelo skoncentrirana, enonadstropna, a z odprtim dvoriščem, tako da je nadstropje, dosegljivo s stopnicami in dvigalom v bistvu krožno.

Pogled na tržnico iz prvega nadstropja

Atrijski del tržnice omogoča nekaj dreves in zelenja, dinamično in vsebinsko pestro prisotnost in dostopnost stojnic. Nekaj je lokalov ali manjših kavarn, slaščičarn z manjšo ponudbo hrane.

Vse je v barvah

Preseneča velika izbira uvoženega eksotičnega sadja, večinoma iz Kolumbije.

Drago razkošje za prevaro turistov

Cene tega sadja so nesorazmerno visoke, tudi krepko čez dvajset evrov za kilogram. Očitno je namenjeno turistom in vtisu, češ kako bogati smo mi.

Sto vrst suhih paprik

Zelo pestra je ponudba posušenih paprik, zlasti pekočih, prav tako vsega drugega, še največ je raznih začimb.

Smisel za aranžiranje ponudbe

Najraje imajo razne kombinacije, tako da je ponudba večja in s tem prav tako večji zaslužek.

Turistka Siena Rigazzi na gugalnici

Poudarek je na dekorativnosti in barvni pestrosti, tako da vse izgleda bolj “mediteransko, privlačno, toplo.

Vsi se znajdejo, foto Paco

Prostora ni toliko, kot bi pričakovali, a tržnica vseeno diha, ker ima, kot rečeno, nadstropje in od tam pogled navzdol.

Izbor slaščic je podoben kot na kontinentu

Presenečajo nekatere visoke cene, na primer krompirja. Ni pa mesnic s svežim in raznovrstnim mesom. Sicer pa je cena mesa v trgovinah ali supermarketih podobna kot pri nas ali malenkost nižja. Podobno cenejše je mleko. Vina so seveda povsod in različnih cenovnih razredov; od približno 3 evrov za boteljko navzgor. Zanimivo pa je, da je cena domačega vina z Madeire precej višja, nekje od sedem do dvanajst evrov za boteljko (cenejših vin). Imajo svojo pijačo madeiro, a še oklevam; transport steklenic z letali ni ravno ugoden, če imaš samo kabinsko prtljago pa onemogočen. Izbira je nasploh uganka, tako kot pri portu in vinih. Nekatere steklenice madeire, ki imajo okrog 19, 20 stopinj alkohola in so suhe, polsuhe ali sladke, so bile stare tudi do petdeset let, njihova cena pa je dosegla 210 evrov. Sicer pa je običajna madeira do pet let starosti okrog 12 – 17 evrov za steklenico.

Ribarnica je ob dveh že skoraj izpraznjena

Poseben del je namenjen ribarnici. Ta je nižji in se je treba spustiti po stopnicah, a je z vrha lep razgled po ribah na mizah. Te pa so ob dveh že skoraj prazne in nasploh je izbira rib ob dveh manjša kot ne primer v ribarnici v Ljubljani.

Mečarice

Imeli so le tamkajšnje tune, mečarico in sardele, ki pa so precej večje od jadranskih. To pa niso edine ribe, ki jih na Madeiri sami lovijo, so mi povedali. Če bi ob dveh sklepal, da ribištvo ni ravno razvito, kaj šele pestro, bi se zmotil. Povedali so mi, da je moj vtis varljiv. Moral bi priti navsezgodaj, ko je ponudba bogata. Takrat dobiš vse, a pridejo hotelirji, lastniki restavracij in gostiln ter hitro pokupijo vse najboljše. Verjetno pa so že poprej dogovorjeni, kaj bo kdo kupil ali je že naročil, tako da so stalne stranke v prednosti in nakup samo vzamejo ?

Cela tuna je bila 7,5 evra

Tuno lepo očistijo in razrežejo, mečarico pa nekako oderejo ali olupijo, tako da ostane samo belo meso. Pripravil sem si ga z rožmarinom na lokalnem oljčnem olju. Mmmm.

Lepota cerkva je odvisna od njihove velikosti, starosti, stila, same tradicije krščanstva in njegove zgodovine v mestu.

Preseneča veliko število oltarjev, njihovih sodobnih posvetitev, še posebej je opazen spomin na papeža Janeza Pavla II, ki so mu pred cerkvijo postavili spomenik. Wojtyla se zdi najbolj priljubljen med vsemi papeži. Celopostavne spomenike ima v mnogih državah, celo na Kubi.

V Ljubljani je bil celo na hipodromu v Stožicah, foto Paco

Nekateri oltarji so posvečeni kakšnim visokim častnikom in lokalnim veljakom, seveda samo posredno, saj niso svetniki.

V Funchalu je veliko spomenikov lokalnih in simbolnih vsebin. Ni vtisa, da bi se jih branili. Ljubljana je skromnejša. Ob vsakem spomeniku je pri nas takoj polemika in odklon.

Mi ne maramo nikogar; ne kipov ne kiparjev, ne zgodovine ne zgodovinskih osebnosti. Neverjetno koliko poguma je v raznih razlagah, kam kakšen spomenik spada ali pa ga sploh ne sme biti.

Malo se bo treba popraviti in se nehati mučiti z vsem, kar nas obdaja in določa ali osebno ni všeč.

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja