Pri Cankarjevi založbi so izšla tri nova izvirna dela: Smisel rože Iva Svetine, Trznil je, odprla je oko Vesne Lemaić, zbirka Bralna znamenja pa je bogatejša za knjigo Nomadi med platnicami Žige Valetiča. Urednika dr. Aljoša Harlamov in dr. Andrej Blatnik sta jih predstavila na tiskovni konferenci v Knjigarni Konzorcij.
Naslovnica
Roman Smisel rože je avtobiografija, avtofikcija in tudi neke vrste odpoved poeziji in vsej literaturi, morda celo javnemu nastopanju, potem ko je pesnik iz osebnih razlogov (bolezen žene) zapustil položaj predsednika Društva slovenskih pisateljev. Knjigo je pesnik, dramatik in esejist Ivo Svetina pisal zadnji dve leti. Njegovo življenje, kot ga opisuje, ni bilo pusto in prazno; bilo je nasičeno s poezijo, pa tudi polno izkušenj, od ljubezni, nebrzdane erotike do potovanj in pijančevanj, posejano s smrtmi prijateljev in sorodnikov, očeta, matere, boleznijo žene. Obup in radost sta bila pomešana.
Dr. Andrej Blatnik in Ivo Svetina, vse fotografije Marijan Zlobec
Življenja mu je bilo nasičeno s poezijo, dokler se mu ta ni dokončno uprla. Od leta 1954, ko je bil pisatelj star šest let, pa do leta 2020, ko se je začel soočati z večernim mrakom, vse močneje vdirajočim v njegovo dušo, je ustvaril zavidanja vreden opus.
Ivo Svetina razlaga
Ivo Svetina (1948) je izdal več kot 30 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oziroma dramatiki. Prejel je zlato ptico, nagrado Prešernovega sklada, trikrat nagrado Slavka Gruma, Veronikino, Jenkovo nagrado, krilato želvo … Ni pa še prejel Prešernove nagrade za življenjsko delo, tako kot so jo nekateri njegovi kolegi (Milan Jesih, Milan Dekleva, Andrej Brvar, Boris A. Novak, celo Aleš Berger, pa seveda Niko Grafenauer, Svetlana Makarovič, Jože Snoj, Veno Taufer, Miroslav Košuta, Tomaž Šalamun), če omenim le pesnike. It tega bi se dalo sklepati, da Svetino kolegi niso sprejeli za sebi enakega ali enakovrednega ? Še huje: nikoli ni bil “naš” ? Seveda v knjigi o tem ne govori, čeprav bi imel kaj povedati, saj je npr. Milan Jesih, ki ga v svoji knjigi le omenja v zvezi z njegovimi spontanimi besedami na stopnišču pred Filozodfsko fakulteto, češ da je treba policaje, ki so zaprli Aškerčevo cesto, streljati naravnost med oči. (Stal sem kake tri, štiri metre pod njim na pločniku in sem te besede razločno slišal, in se mu čudil).
Knjigo je uredil dr. Andrej Blatnik
Presenetljiva je bila karakterizacija knjige kot neobičajna avtobiografija, avtofikcija, avtoroman, ki zbere okruške pisateljevega življenja s poudarkom na avtobiografskih izpovedih, z dodanimi komentarji, z vključevanjem nekaterih drugi tekstov, (Svita Javorška), skratka kot roman, biografsko, na posameznih mestih dokumentarno prozo, če pomislim na poglavja o prvem gledališkem delovanju Gledališča Pupilije Ferkeverk, Gledališča Pekarna, o nastajanju svoje prve pesniške zbirke, pa o zasedbi Filozofske fakultete kot vrhunec študentskega gibanja.
Ivo Svetina je na predstavitvi dejal, da je Smisel rože njegova zadnja njiga (spoloh) ali za vedno. Ta zatrditev je kajpada preuranjena, ker se že ta knjiga pokaže, da je snovi, o kateri ima veliko povedati, še precej, da ne rečem veliko. Njegov velik ustvarjalni opus namreč ni bil še avtobiografsko dovolj dokumentiran; knjiga pravzaprav postavlja temelje, na katerih lahko dogradi nekatere spomine iz šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih let…, še posebej, ker so nekateri prijatelji, sopotniki, kolegi, profesorji, umetniki, uredniki, politiki..že umrli in bi se dalo o njih še kaj pomembnega, zlasti pozitivnega reči, po svoje pa odpreti še eno, na Slovenskem zelo hudo temo – samomorov umetnikov.
Ta knjiga je pravzaprav napotek za novo, ki bi morda nadaljevala tematiko in pristop do konkretnih ljudi kot v Vidmarjevih Obrazih. Je kot literarni, verifikacijski in fiktivni, romaneskni pristop, ki pa se zlahka, glede na Svetinovo pisateljsko spretnost, prevesi v še dopolnjeno lirsko-epsko, prefinjeno in podrobnejšo dogajalno karakterizacijo ljudi, ki so se mu v študijski mladosti in prvih intenzivnih letih pisateljevanja oziroma pesnjenja dogajala. Eno je tisto, kar ugotovijo literarni zgodovinarji, drugo pa, kar zapiše pesnik sam. Iz knjige je razvidno, da mnoge sopotnike zgolj omenja, skoraj nič, čeprav se ve, da so bili pomembnejši, mnoge pa gladko izpusti.
Svetina resda veliko pove o sebi, tudi intimnega, a v to pritegne še druge, seveda konkretne ženske in s tem odpre nekakšne samoizpovedne erotične standarde, ki so se pojavili bolj v zadnjem času. Oče vseh teh avtobiografskih izpovedi pa je pisatelj Lojze Kovačič, ki je v vseh svojih proznih delih razgaljal najbolj sebe, pa seveda vse okrog njega. Po svoje je bil zelo avtobiografski Taras Kermauner, ki pa ga v zadnjih letih nihče več ne omenja, celo Svetina samo enkrat, in to seveda v zvezi z njegovim pisanjem o lastni pesniški zbirki.
To omenjam zato, ker je o smrti sina Jožeta Javorška na predstavitvi sam spregovoril in povedal, da objavlja en njegov zapis, ko je bil mladenič, ki se je obesil, v Polju. Kdo so v onem času umrli, tu ne bi omenjal, saj je to tema, ki naj se je loti pisatelj, ker bi morda osvetlil klimo, konflikte, družinske spore, rivalstvo, nesrečno ljuezen, pritiske javnosti, okolja, staršev… Jože Javoršek je tedaj objavil zelo odmevno knjigo Kako je mogoče, ki pa je Svetina ne omenja in z njo ne polemizira. (Nekoč sem od neke zelo znane osebe slišal, da je ta knjiga ena sama laž).
Ivo Svetina bo še kako imel kaj za reči. Če pomislim, da je Boris Pahor po svojem devetdesetem rojstnem dnevu napisal še kakih petnajst knjig, pa sploh. Svetina je rojen komaj leta 1948, in to 6. septembra, a mu za rojstni dan na predstavitvi Smisla rože nihče ni čestital.
Vesna Lemaić
Trznil je, odprla je oko Vesne Lemaić je zbirka (šestih) kratkih zgodb, ki se bere kot roman, saj si zgodbe, ki se vrtijo okoli odnosa med dedom in vnukinjo, sledijo kronološko. Zgodbe, katerih snov je osebna zgodovina, naslikajo prepričljivo sliko družbenopolitične stvarnosti zadnjih desetletij.
Knjigo je uredil Aljoša Harlamov
Vesna Lemaić je slovenska pisateljica in aktivistka, rojena leta 1981 v Ljubljani.
Na literarno sceno je vstopila leta 2008 z zbirko kratkih zgodb Popularne zgodbe (nagrada fabula). Leta 2010 je izšel njen prvi roman Odlagališče.
Zgodba iz prvenca, Bazen (The Pool), je bila uvrščena v antologijo Best European Fiction 2014. Njena besedila so bila prevedena v hrvaščino, srbščino, slovaščino, madžarščino, litvanščino, nemščino in angleščino.
Svoje zgodbe je objavljala v revijah, kot so Literatura in Sodobnost.
Naslovnica
Diplomirala je iz grozljivega žanra na Oddelku za primerjalno književnost FF v Ljubljani. Sodeluje pri organizaciji vsakoletnega mednarodnega literarno–glasbenega festivala Živa književnost pri Društvu ŠKUC. Ustanovila je bralni krožek Anonymous Readers in vodi delavnice kreativnega pisanja ter delavnice skupinskega trash pisanja.
V Rogu in na Metelkovi kot prostovoljka dela z migranti. Meni, da je masovni turizem bogatega zahoda bolj škodljiv za lokalno skupnost in okolje, kot ilegalni prebežniki. To temo obravnava v zbirki kratki zgodb Dobrodošli (2018), za katero je prejela nagrado Novo mesto short.
Je ena od urednic LGBT slovarja lezbičnih, gejevskih, biseksualnih, transseksualnih, transspolnih in queer izrazov, ki je bil izdan in predstavljen marca 2011 na festivalu Rdeče zore.
Vesna Lemaić
Pisateljica je knjigo predstavila kot nekakšen z zgodbami povezan roman, čeprav to ni.
Zgodbe si namreč sledijo v kronološkem zaporedju in se zgoščajo okrog odnosa med vnukinjo in dedom, nekdanjim oficirjem JLA, ki je med drugim deloval v Postojni, kjer sta živela tudi Vesnin oče in mama, nakar so se preselili v Ljubljano. V prvi je vnukinja šele dobro na poti, deda pa preganja misel o tem, v kakšno žensko bo odrasla … V drugi se njun odnos že zariše – na eni strani topla ljubezen, a tudi skrb, na drugi neukročena domišljija in svoboda. Tretja zgodba ju umesti v širšo družino, ki s sabo nosi težo običajev in tradicije. Četrta prikazuje prekarno življenje mladih, ki so pogosto prisiljeni v izkoriščanje starih. Peta raziskuje družinski izvor in gosto, črno senco zgodovine. V zadnji zgodbi pa svojo senco že meče smrt, ki jo vnukinja »sebično« odganja stran. Osebno, ki je politično, in kratke zgodbe, ki dokazujejo, da je to ena najbolj aktualnih, neposrednih in živih vrst literature, Vesna Lemaić pa ena njenih najbolj vnetih privrženk.
Naslovnica
Nomadi med platnicami s podnaslovom Grafični oblikovalec med tiskarstvom, umetnostjo in zgodovino je knjiga grafičnega oblikovalca Žige Valetiča, ki je v zadnjih 25 letih poslal v tiskarne približno tisoč knjig različnih založb, v njej pa predstavi operativni vidik nastajanja knjig v fazi, ko se zamisli materializirajo v podobo in končni izdelek.
Žiga Valetič
Žiga Valetič je slovenski pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, grafični občlikovalec, rojen v Ljubljani (29. aprila 1973).
Med letoma 1998 in 2006 je prevedel več knjig mistične poezije, pozneje pa napisal nekaj knjig s tematiko samomora. Leta 2013 je bil z romanom Optimisti v nebesih nominiran za nagrado Mladinske knjige Modra ptica. Med romani sta še Iskalec izvorov, 2005, Tunel, trgovina s samomorilskimi pripomočkio, 2008. Je soavtor nekaj dokumentarnih filmov in scenarist. Piše publicistične tekste s področja popularne kulture in umetnosti (glasba, strip, literatura, kultura okoljevarstva), mladinska dela, humoristične knjige (Humoreske/Seme v jeseni, Terapija na kubik, Tao nogometa), poezijo (Plodno sonce, Bližina dreves). Kot grafični oblikovalec je za slovenske založbe (UMco, Ciceron, Iskanja, Primus, Educa, Gnostica, Alpha Center, Zavod za šolstvo RS itd.) opremil več sto knjižnih del različnih zvrsti.
Razlaga vsebine knjige
Zapisi imajo avtobiografski okvir, njihova posebnost, kot je zapisal urednik Andrej Blatnik, pa je, da Valetič nastopa v več vlogah, kar dodatno osvetli razmerja in odnose med vsemi, ki soustvarjajo knjige. Zapisi imajo avtobiografski okvir, pričnejo se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ob mami, strastni bralki, ter očetu stavcu. Knjiga namreč vselej nastane kot skupno delo, v katerem je oblikovalec člen v verigi, ki jo sestavljajo avtorji, uredniki, založniki, ilustratorji, tiskarji, prodajalci itd.
Predstavitev knjig
Avtor Valetič je spregovoril o večplastnosti, celo avtobiografskosti svoje knjige ter o družinski tradiciji delovanja v tiskarni, ker je že kot otrok spoznaval vse tehnologije in tehnike nastajanja knjig, čeprav jih ni posebej predstavil, a to poznamo vsi, ki smo kdaj delovali v povezavi s tiskom. Prav tako ni rekel, da je digitalizacija zelo olajšala vse postopke do končnega izdelka. Vprašanje pa je, ali so knjige v resnici bistveno lepše kot so bile že pred npr. 30, 40 in več leti ? Če pomislimo, da so Kosovelovi Integrali iz leta 1967 še danes prepoznani kot eden naboljših grafičnih in oblikovalskih dosežkov sploh (Jože Brumen). Še vedno pa niso našli Černigojevega portreta Srečka Kosovela, čeprav je objavljen v knjigi, če dodam kot svojo opombo.
Marijan Zlobec