Uredništvo leposlovja Mladinske knjige, ki ga vodi Andrej Ilc, je na zadnji tiskovni konferenci v knjigarni Konzorcij predstavilo dve izvirni in dve prevodni novosti: Nilski konji v puščavi Carlosa Pascuala in Štiri črne mravljice Anje Štefan z ilustracijami Tomaža Lavriča ter Maksime in misli Nicholasa Chamforta in Spomini antisemita Gregorja von Rezzorija, ki sta izšli v zbirki Kondor. Urednika Andrej Ilc in Irena Matko Lukan sta jih predstavila skupaj z ustvarjalkami in ustvarjalci. Manjkal pa je slavni ilustrator Tomaž Lavrič. Lahko pa bo ilustriral, kako se mu je zdela predstavitev knjig v njegovi odsotnosti.
Urednik Andrej Ilc, vse fotografije Marijan Zlobec
Črne mravljice so z nami že od leta 2007, ko je pesmnica Anja Štefan začela pisati kratke zgodbe, pesmi v prozi – o štirih črnih mravljicah. Nova knjiga, Štiri črne mravljice, prinaša izbor 81 zgodb, izbrušenih, poetičnih in bistroumnih razmislekov o (so)bivanju za mlade in odrasle. Risbe Tomaža Lavriča nas popeljejo v humoren svet, kjer bi radi živeli vsi.
Anja Štefan
Anja Štefan je imela ob nastajanju svoje nove knjige pestre izkušnje, bi lahko sklenili njen nastop, saj se zdi skoraj nemogoče, da se z ilustratorjem knjige Tomažem Lavričem nikoli ni srečala v živo, ampak le enkrat, in še to po telefonu. Lavrič, čeprav tako kot ona letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, se javnosti izogiba ali pa se je celo boji.
Naslovnica
Štiri črne pravljice živijo in dihajo skupaj od jutra do jutra, od rojstva do smrti, od sreče do nesreče. Anja Štefan je napisala veliko zgodb o njihovem vsakodnevnem življenju, o njihovem razmišljanju, sodelovanju in drobnih malenkostih, ki njim, lahko pa tudi nam, olajšajo preživljanje dni. Tudi takrat, ko mislimo, da smisla v našem početju ni, se vseeno izkaže, da je, samo najti ga moramo. Naše male sive celice si morajo kdaj vzeti čas za razmislek. In takrat, ko mislimo, da se ne dogaja nič, se zgodi pravzaprav vse. Štiri črne mravljice, tudi tista najbolj črna, so polne življenjskih modrosti. Odkrivajo nam, kako pomembno je sodelovanje, kako pomembno je, da kdaj pomislimo tudi na tiste okrog nas in ne samo na sebe. Da se znamo poveseliti in da znamo biti žalostni. Življenje je tako, kot je, včasih lepo, včasih pa ne tako zelo. Zato smo tudi mi kdaj veseli in kdaj žalostni.
Likovna urednica Tanja Komadina
Pomembno pa je, kot je zaključila Anja Štefan, da najdemo pravi ključ za vse, kar pride. In če zaupamo vesolju in verjamemo, da ga bomo našli, ga tudi bomo. Gre za eno najbolj subtilno napisanih knjig. Preberemo jo na mah. Tudi odrasli, čeprav je namenjena otrokom. Ker nas črne mravljice držijo in držijo in ne izpustijo, dokler niso prepričane, da bomo tudi mi našli pravi ključ za vse, kar pride. In kar naenkrat od sebe odložimo vso težo tega sveta in najdemo spet svojo lahkost. Zdi se, kot bi nam nekdo zgodbe pripovedoval, bil z nami, in nas, ne samo črne mravljice, tolažil in se z nami veselil. Kar seveda, glede na pravljično božajoč glas Anje Štefan, res ni čudno. Se nam pa zdi, da so štiri črne pravljice še kako del njenega notranjega sveta, ki ga njen glas ali zapisana beseda, prineseta na plano. (Iz predstavitve)
Urednica Irena Matko Lukan
Anja Štefan je podrobneje razložila kronologijo nastajanja svojih črtic o mravljicah; najprej so izhajale v reviji Ciciban, leta 2007 so izšle v zbirki Čebelica, 2014 so bile izvedene v Lutkovnem gkledališču Ljubljana. Vseh zgodbic, ki jih lahko razumemo kot antropomorfizacijo sveta, je 81, – v kazalu na treh straneh po 27 naslovov – kar pomeni, da so napisane na kratko, od pol do ene strani. Ko jih prebiramo, bolj dobimo vtis, kot da se med sabo pogovarjajo štiri punčke. Kot pa je povedala Štefan, je vseh zgodbic doslej nastalo okrog 300, torej je knjiga njihov izbor.
Likovna urednica Tanja Komadina je povedala svojo zgodbo sodelovanja pri knjigi, še posebej z ilustratorjem Tomažem Lavričem, ki je sicer za to knjigo prispeval 44 ilustracij.
Še enkrat velja poudariti zelo primerne ilustracije Tomaža Lavriča, ki je mravljicam vdahnil življenje. Njegove ilustracije so prav tako ali na pol strani ali celostranske, nekaj se jih razteza čez dve strani, a polovično, diagonalno…, tako da je oblikovanje čim bolj razgibano. Knjigo lahko z veseljem preberemo tudi odrasli, kot sem se preizkusil. Preko dialoga otrok vzgajajo odrasle.
Mojca Medvedšek in Carlos Pascual
Carlos Pascual, »serijski ustaljenec«, ki že več kot desetletje živi in ustvarja v Ljubljani, v zbirki esejev Nilski konji v puščavi premišljuje o družbenih in političnih fenomenih sodobnega časa, pri čemer izhaja iz na videz preprostih, vsakdanjih dogodkov. Njegovo pisanje, ki prehaja med esejistiko in avtorefleksijo, odlikujeta humornost in samoironija. Knjigo je prevedla Mojca Medvedšek.
Carlos Pascual
Kot smo slišali na predstavitvi najnovejše knjige v Sloveniji živečega, a v slovenščini še ne pišočega mehiškega pisatelja Carlosa Pascuala, z naslovom Nilski konji v puščavi, gre za ponatis kolumnen ali objav v prilogi Objektiv časopisa Dnevnik med decembrom 2015 in februarjem 2021. V slovenščino jih je prevedla Mojca Medvedšek, ki je sicer Pascalova partnberica in živita skupaj, kot sem jo diskretno vprašal po tiskovni konferenci. Na vprašanje, ali so objave v knjigi identične z onimi v časopisu, pa je odgovorila da so tu še izpiljene, torej malenkost dopolnjene ali popravljene.
Mojca Medvedšek
Mojca Medvedšek je predstavila dosedanji knjižni opus v slovenščini Carlosa Pascuala. Izdal je kjnjige O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2015), Debeli zidovi, majhna okna (2017), Nezakonita melanholija: kronike, kratka proza (2020).
Na predstavitvi je bilo veliko kramljanja o marsičem, na primer kje je pisateljev pravi dom, kateri je njegov materni jezik, celo kje bi bil rad pokopan, kakšne probleme ima s slovenščino in s Slovenci, kako se je odvijala njegova “antropologija na cesti”… Slovenija se mu na primer kaže kot odprta dežela za emigrante, kar je ilustriral s pravkar potekajočim mednarodnim fotografskim festivalom v Kranju, kjer je glavna kuratorka begunka. Opaža pa – v Sloveniji živi že trinajst let – da Slovenci na cesti nismo tako odprti kot ljudje npr. v Portoriku. Dodal pa je, da so vsi, ki v Sloveniji živijo več kot šest mesecev, zaznamovani s slovenstvom.
Naslovnica
Roman Spomini antisemita avstrijskega pisatelja Gregorja von Rezzorija sestavlja pet zgodb, ki si sledijo v časovnem razponu od leta koncu dvajsetih let do 70. let prejšnjega stoletja. Vse zgodbe se odvijajo okoli srečanja z Judi in so napisane velikopotezno in z zavidljivo pisateljsko veščino. Gre za besedilo, ki bi v časih politične korektnosti težko prišlo do bralca, iz časovne distance nekaj desetletij pa ogromno pove o stvarnosti življenja v 20. stoletju. Roman sta prevedla Ana Jasmina Oseban in Aleš Učakar, avtorica spremne besede pa je Kristina Jurkovič. O knjigi in avtorju je spregovoril Aleš Učakar. Opozoril je na pisateljevo življenje v Firencah in nasploh v Toskani, med vojno je bil v Berlinu, Avstrijec, apatriot. Knjiga je sicer roman, a z avtobniografskimi piotezami in se dogaja nekako od 1920 do 1979. Prevod je bil zelo težak, vsaka zgodba pa je še težja, a branje na koncu bralca nagradi.
Naslovnica
Gregor von Rezzori (1914–1998) je eden tistih piscev, čigar literaturo je usodno zaznamovala zelo specifična življenjska izkušnja. Čeprav je večino življenja preživel v Italiji in pisal pretežno v nemščini, je za vedno ostal zvest poliglotskemu svetu svoje prve domovine Bukovine na skrajno vzhodnem območju nekdanje Avstro-Ogrske, ki je danes razdeljeno med Ukrajino in Romunijo.
Aleš Učakar
Nicolas Roch Sébastien de Chamfort (1741–1794) je francoski razsvetljenec, sklepni člen v dolgi vrsti opisovalcev človeške narave, kakršni so Montaigne, Descartes, La Rochefoucauld, Pascal, Diderot in Voltaire. O tem je na tiskovni konferenci govoril prevajalec, pisec opomb in spremne besede Primož Vitez.
Naslovnica
Za Primoža Viteza, prevajalca in pisca spremne besede, so Maksime in misli francoskega razsvetljenskega misleca in moralista Nicholasa Chamforta jezikovna umetnina, v kateri lahko preberemo univerzalno podobo vseh časov in ki v nas vzbudi začudenje ob spoznanju, da bi bili lahko napisani prav za današnjo, aktualno rabo.
Primož Vitez
Njegove Maksime so jedek, nadvse oster prerez predrevolucionarne francoske družbe, ki je v drugi polovici osemnajstega stoletja tičala v globoki politični in moralni krizi.
Literarna zgodovina je njegova besedila označila kot najvišji umetnostni izraz cinizma, saj so v njih izrisane vse ključne pomanjkljivosti, stranpoti, krivice in strahote človeških družb. A onstran cinizma imajo Chamfortove Maksime univerzalen doseg. V mračni, neusmiljeni kritiki človeškega častihlepja in oblastiželjnosti pisatelj ves čas išče luč, ki bo ponovno vzbudila duha človečnosti in ga razsvetlila z zavedanjem, da je človekova prva naloga – biti človek.
Primož Vitez je govoril o karakterju in vsebini maksim kot posebnega žanra in literarnega stila, tako da so zanimive po vsebini in obliki. Slišali pa smo še ugotovitev, da je slovenski porevod Maksim šele drugi na svetu; za angleškim.
Marijan Zlobec