Vse se je končalo srečno, zmagoslavno, glasbeno, umetniško, vrhunsko, v zadovoljstvo vseh na odru in v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Ljudje so začeli prihajati že pred 19. uro; ko sem prišel pokrog 19.10, so že bile vrste za detektorski osebno pregled, a je bilo na hodnikih pred dvorano ob 19.30 že več kot polovica ljudi. Ukrajinskih protestnikov ni bilo nikjer, tako da se njihove napovedi, izrečene v reportaži za RTVS, niso uresničile, so pa dobili svojo protestno minutažo tam.
Ana Netrebko v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, vse fotografije Marijan Zlobec
Ana Netrebko je ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in odličnega italijanskega dirigenta Michelangela Mazze, ki smo ga na koncertih z Ano Netrebko in Jusifom Ejvazovim spoznali že poprej, začela svoj nastop takoj, ne pa po kakšni uverturi, kar se je pokazalo kot dobra odločitev.
Takoj ob prihodu v dvorano v sijajni beli, svileni obleki z okraski, je ustvarila takojšnje razpoloženje, dočakala dolg odmev z močnimi aplavzi in posameznimi ovacijami, tako da je takoj dobila signal, da je še kako toplo pozdravljena in zaželjena. Že prvih nekaj minut je pokazalo, da bo ves večer razpoloženje v dvorani enkratno.
Svetovni operni umetniki imajo v sebi vse, kar bi z eno besedo označili kot karizmo, nadaljevali z enkratno umetniško kvaliteto, znanjem, sposobnostjo, globino doživetja in interpetacije, razumevanja identitete oseb ter vsebine petega, čutijo svojo enkratno poslanstvo in hvaležnost razdajanja svojih darov ljudem v dvorani, kar jih najbolj osrečuje; najprej njih same, potem pa še nas.
Neverjetno je, kako se vidi in občuti razlike, ki jih na letošnjem 70. Ljubljana Festival, v svojih nastopih udejanjajo različni umetniki, a hkrati bi ugotovil, da je letošnji festival doslej potekal s srečno roko vseh udeleženih, to pa je menda že kakih tri tisoč v programu sodelujočih oseb, prav tako je bil opazen velik in topel sprejem domala vseh dogodkov, ki so vse doslej potekali brez omejitev glede covida 19, čeprav so v zadnjih dveh tednih nekateri obiskovalci preventivno nosili maske, pa tudi nekateri glasbeniki v orkestrih.
Ana Netrebko je, kot sem že omenil v zvezi z nastopom mezzosopranistke Cecilie Bartoli v Seviljskem brivcu v Salzburgu, zgodovinska operna osebnost, izjemne notranje občutljivosti, pozitivnega občutenja sveta, umetnosti, življenja, medčloveških odnosov, pomena umetnosti, ne le ruske, od koder je doma, ampak svetovne, čeprav se ji njen ljubljanski poizkus z interpretacijo Izoldine ljubezenske smrti iz Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, ni posrečil. Ravno v Ljubljani je Ljubezensko smrt pela prvič in so ji samo za ta nastop prinesli na oder stojalo z notami, na katere pa ni imela možnosti gledanja, saj so bile predaleč in so ostale odprte le na prvi strani, kar pomeni, da vanje sploh ni gledala. Po koncu je dvignila roko in občinstvo kot v opravičilo nagovorila, da je ta njena interpretacija prva sploh.
Pokazala je svojo ranljivost, človeško goloto pred različnimi zgodovinskimi glasbenimi osebnostmi, pri čemer je za nekatere umetnike ravno interpretacija Wagnerja, ki ga sicer imajo po svoje radi, prehud zalogaj. Še posebej, če ne znajo nemško, ne čutijo identitete melodije in vsebine, emotivnih razpoloženj, če nimajo jezikovne prakse… Pri Wagnerju se je zlomila Maria Callas, Ana Netrebko ima nekaj izkušenj, a je pred leti imela zaplete ob napovedanem nastopu na dveh festivalskih predstavah v Bayreuthu, ki ju je nazadnje zaradi bolezni, kot se reče, odpovedala. Iz Ljubljane sta z možem sicer takoj odpotovala na Dunaj, a imata že 29. avgusta nastop v sloviti in izjemno lepi dvorani Kölnske filharmonije, verjetno bo Ana pela tudi Wagnerja, ki ga je zase testirala prav v Ljubljani.
Po koncertu, ko so bili nastopajoči povabljeni na oder na krajše druženje med izbranimi gosti, novinarji, kritiki, fotografi, obiskovalci iz tujine, s katerimi se umetniki že poznajo…, sem ji diskretno namignil, naj ne poje Wagnerja; vprašala me je, ali mi ni bil všeč ? Odgovoril sem ji, da ne. Malo kasneje sem izvedel, da se je o Wagnerju nasploh pogovarjala tudi z našo mezzosopranistko Moniko Bohinec, ki pa je članica dunajske Državne opere in je nasploh vse študije opravila v Avstriji. Tu se mi je zdela oziroma je kar bila Ana Netrebko v celotnem večeru najšibkejša in je pozabila na sicer nenapisano pravilo, da ne poj, če nisi prepričan, da boš najboljši.
Tako pa so vsi v dvorani lahko videli izjemen konec prveg dela koncerta s prizorom iz Pikove dame Petra Iljiča Čajkovska, v katerem je nastopila tudi Monika Bohinec, in programski ter interpretativni spodrsljaj z Wagnerjem na začetku drugega dela koncerta. Raje bi videl in slišal še kaj ruskega.
A o tem je tekla beseda o programu morebitnega novega nastopa v Ljubljani pred slovesom na omenjenem srečanju na odru in je direktor Darko Brlek predlagal prizore iz Jevgenija Onjegina, ko bi v naslovni vlogi nastopil odlični baritonist Željko Lucić. Potem bi spet doživeli svetovni koncert. Morda bi povabili k sodelovamju še operni zbor ?
Ana Netrebko je svoj nastop začela z arijo »Piangete voi?… Al dolce guidami«, Anne Bolene iz Donizettijeve tragične opere Anna Bolena iz trojčka oper s tragično vsebino oziroma Tudor oper (Maria Stuart, Roberto Devereux, Anna Bolena). Tragična opera govori o drugi ženi angleškega kralja Henrika VIII., o katerem zgodovinarji vse do danes še marsikaj ugibajo, predvsem pa so soglasni, da je bil ljubezensko ali v odnosu do žensk zelo zapletena, da ne rečem nečista oseba. Anna je v tej operi položajno in s tem ljubezensko poražena, ker jo premaga njena rivalka Giovanna Seymour.
Zgodba je odvisna od poprejšnje ljubezni same Anne Bolena, še predno je postala kraljica in je bila zaljubljena v lorda Richarda Percyja, ki ga je Henrik VIII. iz izgnanstva poklical nazaj v Anglijo. Tu pa se začne pravi zaplet, saj kralj takoj zasumi in ukaže stara ljubimca zasledovati, če so se slučajno njune nekdanja čustva obudila, hkrati pa pripravlja še politična zarota…
Leta 2011 sem videl Anno Boleno na odru dunajske Državne opere, ko sta nastopili skupaj Ana Netrebko in Elina Garanča kot na koncu zmagovita Seymour, medtem ko se je Netrebko ritualno pripravljala, da bo končala pod giljotino, kot kazen za domnevno politično zaroto, nekdanje ljubezni sedaj same kraljeve žene, v nadaljevanju pa zaradi kraljeve ljubezenske spremembe, povezane z vsem tem, kar je po svojem kraljevem položaju na vsak način moral kaznovati.
Ana Netrebko je pela arijo, ki je sestavljena iz prvega dela Piangete voi? ter v nadaljevanju Al dolce guidami castel natio, in jo postavlja v položaj čutenja in zavedanja usodnih sprememb, ki so se zgodile in jo vodijo h koncu, a v operi jih napoveduje tragični zbor, ki vse nakaže, še pred nastopom same sopranistke, v šestem prizoru drugega dejanja, ko prihaja iz zapora. Tu je najprej njeno spominjanje poročnega dne, povsem prežeto s tragičnim občutenjem, ki ga je Netrebo interpretirala z vso dramatičnostjo, počasnostjo, zavedajoč se svojega dejanskega položaja. Melodija dolge arije se ponovi in še bolj poudari vso razvojno vsebino in hkrati podčrta tragiko. Vsekakor izjemen izbor Ane Netrebko, ki pa ga je orkester podpiral ali jo spremljal s premalo finesami, s preveliko dinamiko in skromno prilagodljivostjo vsebini petega. Anno Boleno v položaju pred smrtjo za začetek koncerta si lahko izbere samo največja pevka na svetu.
Upajmo, da se bo, kot rečeno, ob kakšni proložnosti, Ani Netrebko na odru pridružil tudi operni zbor.
Prvi nastop tenorista Jusifa Ejvazova je nadaljeval uvodni izbor Donizettija same Ane Nerebko, le da je tokrat pel »Tombe degli avi miei … Fra poco a me ricovero …Tu che a Dio spiegasti l’ali«, arijo Sira Edgarda Ravenswooda iz opere Lucia Lammermoor, ki je vseeno precej bolj znana od uvodne Anne Bolene.
Jusif Ejvazov
Tudi Ejvazov se je zavedal pomena in odmevnosti ljubljanskega koncerta, bil je odlično priravljen in maksimalno angažiran, tako da je občinstvo takoj prepričal in prevzel.
Sledil je prvi nastop slovenske gostje, mezzosopranistke Monike Bohinec z »Acerba voluttà, dolce tortura«, arijo princese Bouillon iz opere Adriana Lecouvreur Francesca Cilee. Bohinčeva je prišla na oder v izjemni črni dolgi obleki z vlečko, kostumu, kot ga doslej na odru še ni imela nobena pevka. Njen glas je prepoznavno temne barve in dramatičnega značaja, močan, avtoritativen, samozavesten, a vendarle nosi v sebi toplino po potrebi ali priložnosti, kar je Bohinčeva znala vsebinsko in glasovno v operi, ki je nasploh manj na repertoarju, locirati in izraziti, hkrati pa je bil nastop odlična napoved za Pikovo damo. Zanimivo pa, da Netrebko uvodne izjemne arije Adriane ni dala v program svojega nastopa.
Monika Bohinec
Arijo bi se dalo nekako prevesti kot: Nezrela pohotnost, sladko mučenje in uvaja drugo dejanje opere z nastopom princese Bouillon ali kot berem v programu: Adriana in princesa Bouillon sta bili zaljubljeni v Saksonskega grofa Maurizia, njegovo srce pa je bilo predano igralki. Princesa nazadnje tekmico zastrupi s šopkom vijolic. Arija princese iz uvodne scene drugega dejanja »Acerba voluttà, dolce tortura« je pomembna za mezzosopran. Cilea je ustvaril božansko arijo, ki doseže izjemen dramatičen vrhunec, v katerem je dal mezzosopranistkam priložnost za razkazovanje vseh glasovnih, interpretativnih in odrskih sposobnosti.
Tudi tu bi pričakoval močnejši angažma orkestra, ki bi še bolj podprl dramatičnost nastopa same Bohinčeve, ki je pokazala prave altovske dramske nižine.
Prvi del koncerta se je končal najprej z uverturo k operi in zatem z zadnjim prizorom iz prvega dejanja opere Pikova dama Petra Iljiča Čajkovskega. Uvertura je bila že bolje izvedena, prizor pa ne le vrhunec večera, ampak bomo kaj takega še dolgo pomnili in vprašanje je, če še kdaj doživeli.
Tu je osrednja dilema, ali Herman Lizo ljubi, ji skuša dokazati, jo prepričati, ali pa je zasvojen z igralništvom, kot se kasneje pokaže v prizoru treh kart. Liza verjame in hkrati ne, zato se zaupa stari grofici, svoji babici.
Na Festivalu Ljubljana smo nazadnje celotno predstavo Pikove dame videli v Križankah leta 2010, ko je kot gostja v vlogi grofice nastopila slavna ruska prvakinja Bolšoj Teatra Jelena Obrazcova, Herman pa je bil Janez Lotrič.
V tej koncertni izvedbo z dramskimi elementi, ki so bistvo nastopa, četudi gre za koncert, so nastopajoči izkoristili oder oziroma ves dolgi del pred orkestrom, med njim in tik ob občinstvu, za tako rekoč skoraj poln operno-gledališki izraz. Operna prezenca je bila ne le slikovita, ampak sijajno doživeta, v bistvu pa režirana.
Ana Netrebko in Jusif Ejvazov imata kot zakonca srečo, da vse “take” prizore izvedeta povsem doživeto, poglobljeno, pristno, glasovno izjemno, z vsemi dramatičnimi valovanji, k čemur kot nekakšen zgodbeni presek prispeva s svojim vmesnim nastopom sama grofica, tu seveda v milejši obliki, z dobrohotnostjo in razumevajoča za zaljubljenost svoje vnukinje.
Monika Bohinec kot stara grofica
Ko omenjam režijski pristop, ki je verjetno nastajal v dogovoru med pevci, se v Ljubljani opazi velike razlike, kako se kaj da interpretirati. Jusif Ejvazov je tako vstopil skozi dvorano, ko se je Liza že izpovedovala, potem se je nekako skril med kontrabasiste, a spet opazoval njen dialog s staro grofico, kot da bi koval načrt, kako Lizo s hlinjeno, a vseeno močno izraženo ljubeznijo prepričati, da mu bo verjela.
Liza in Herman
Herman je bil tu enkraten, tako da je imel odločilni vpliv na Lizo, ona pa se je predajala trenutkom opojne sreče, še posebej ob koncu, ko se je spustil pred njo na kolena.
Izpoved ljubezni
Tu je bil orkester v vsem večeru najboljši; najbolj je čutil zaresnost opernih prizorov in svoje odgovornosti pri tem slikanju ali spremljavi, k čemur pa jih je nenehno spodbujal odlični dirigent Michelangelo Mazza.
Potrjena na kolenih
Drugi del koncerta se je začel z omenjenim Richardom Wagnerjemz Ano Netrebko in nadaljeval z arijo »Forse la soglia attinse… Ma se m’ forza perderti«,
Riccarda iz opere Ples v maskah z Jusifom Ejvazovim, ki je še potrdil svojo dobro pripravljenost za ljubljanski nastop.
Z Wagnerjem
Orkester je sam zaigral Farandole, 4. stavek iz Arležanke, suite št. 2 Georgea Bizeta, še bolje kot poprej Čajkovskega.
Des Grieux
Zadnji del koncerta je bil v celoti posvečen Puccininevi slavni operi Manon Lescaut, v kateri je že pred več kot desetletjem na Dunaju nastopila Ana Netrebko, njen partner pa je bil Roberto Alagna. O tej predstavi sem pisal v Delu.
Prva je bila arija »Donna non vidi mai«, viteza Grieškega (Des Grieux) iz opere Manon Lescaut z Jusifom Ejvazovim, sledil je Intermezzo iz opere, da bi na koncu slišali še duet »Tu, tu, amore? Tu?!«, duet Manon Lescaut in viteza Grieškega. Spet enkratno, z veliko željo razdajanja strasti, lepote, znanja, dobrote, hrepenenja po vsem dobrem in enkratnem, kar nas bogati in plemeniti, tako da je bila dvorana naravnost naelektrena, od vsega, kar so nam nastopajoči dali.
Duet
Nastopilo je dvajsetminutno obdobje aplavzov, stoječih ovacij, prvega dodatka, Mattinata Ruggiera Leoncavalla, spet ovacij, drugega dodatka, ki je izzval največji delirij, to je bila Granada mehiškega skladatelja Agustina Lare, ki jo je zapel Ejvazov, zadnji dodatek pa je bila De Curtisova pesem Non ti scordar di me, ki sta jo zapela oba skupaj.
Dvorana na nogah in z ovacijami
Marijan Zlobec