Sinočnji koncert svetovno znanega perujskega tenorista Juana Diega Flóreza v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se je končal s stoječimi burnimi ovacijami, z dvema dodatkoma, ko je sam prišel na oder s kitaro in se usedel na pripravljeni sedež, kar je bilo za občinstvo signal, da se nekaj posebnega pripravlja, pa še z dvema dodatkoma z orkestrom (kot prvi in četrti), kar je podaljšalo uradni del koncerta za pol ure. Bil je še en izjemen večer, poln pozitivne energije, želje po razdajanju vrhunskih umetnikov, kot smo jih na letošnjem jubilejnem 70. Ljubljana Festivalu doživeli kar precej. Najbolj nas fascinira, koliko so nam tujci, seveda pa tudi domači gosti pripravljeni darovati, da nam je lepo. Pevca je spremljal Simfonični orkester RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Oksane Lyniv, ki prav letos na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu dirigira njegovo opero Leteči Holandec oziroma Večni mornar.
Uvodni pogled na Simfonični orkester RTV Slovenija, vse fotografije Marijan Zlobec
Ves koncert se je odvijal nekako piramidalno ali kot vzpenjanje na goro, od koder se potem širi in širi ter lepša razgled. Vse je potekalo v pravem umetniškem crescendu, čeprav se je zdel sam začetek z bolj mlačnim orkestrom še precej popočitniški, premalo zavzet, artikuliran, kot takojšnji maksimalni glasbeno-interpretativni in globoko doživljajski vstop v ambient velikih pričakovanj kakih 1300 obiskovalcev koncerta.
Juan Diego Flórez
Uvertura k Rossinijevi operi Semiramide je prav gotovo bolj dramatična, angažirana, intenzivna, povzemajoča samo vsebino opere, ki je ena najboljših Rossinijevih sploh, kot smo jo poslušali za uvod. Simfoniki bi morali takoj narediti vrhunsko vzdušje in sami segreti avditorij s svojo energijo, kot da so sami najpomembnejši na odru, ne pa gost, ki bo šele prišel, in to prvič v Ljubljani, čeprav je seveda znan po številnih avdio in video posnetkih ter televizijskih prenosih na raznih kanalih.
Juan Diego Flórez
Juan Diego Flórez je v svoji umetniški identiteti uzaveščen; kdo je, kaj zna, kaj nudi in nam želi kot svetovni umetnik dati. Tu se vidi različnost pojmovanja in doživetja glasbenega sveta, ki pa se je začel spreminjati v novo in novo podobo, se selil iz Rossinijevih arij kot uvod, preko Donizettija, Verdija, Laloja, Masseneta, Gounoda do Puccinija.
Tenorist je zelo spretno kombiniral zelo znane arije z manj znanimi ali malokrat izvajanimi na večerih opernih arij ( Verdi – Jeruzalem, Lalo – Kralj mesta Is), tako da smo lahko opazovali njegov radij ali širino umetniško – izvajalskega opusa in okusa z željo dodati še kaj, česar morda ne bomo slišali nikoli več.
Pri vrhunskem glasbeniku nas lahko prevzame, kako skrbno neguje vsako najmanjšo podrobnost, kako celovite in detajlirane so vse njegove interpretacije, kako vsebini petega dodaja svoj karakterni, osebnostni profil, kako dojame izpovedno bistvo, ki ga je začel kazati v Rossinijevi operi Gospod Bruschino in nadaljeval v prav tako Rossinijevi Pepelki. Natanko ve, kje, kdaj in kako dozirati vse komponente, tako da nastane morda vtis, da je vse perfekcionistično z racionalnim pristopom in izmerjeno, a ko stopi v prvi plan emocija, je povsem prepričljiv in celovit, malo teatraličen, a ne čisto igralski.
Solo fagota
Orkester je potem zaigral malo znano uverturo k Donizettijevi operi Anna Bolena, ki sem jo nekoč na Dunaju videl z obema največjima pevkama: Ano Netrebko in Elino Garanča, pri čemer Netrebko konča pod giljotino, kot veste. Iz izvedbe ni bilo čutiti neke prepoznane vsebine, bolj se je izbor navezal na naslednji sijajni ariji Nemorina iz Donizettijevega Ljubezenskega napoja. Tu je seveda naš tenorist doma in se je izkazal z vsem sijajem svetovnega interpreta. Seveda je arija Una furtiva lagrima primer izziva za vse svetovne lirične tenoriste, da se izkažejo, razgalijo in pokažejo ne le glasovno, ampak osebnostno bistvo. Tu je v ospredju hrepenenje, upanje, prepričanje, ranljivost, dotakljivost ne glede na možne posledice. Tu moraš najti vse in v vsakršnih odtenkih. Flórez je pravilno najprej izbral arijo drugačnega karakterja Quanto e bella, quanto e cara !, da bi se potem še bolj odprl.
Solo harfe
Z uvodnim Rossinijem in potem Donizettijem smo ob koncu prvega dela koncerta prišli najprej do preludija k prvemu dejanju Verdijeve Traviate (spet premalo doživeto) in nastopa tenorista kot Alfreda Larmonta iz te opere: Lunga da lei…De’ miei bollenti spiriti. Drugačen vidik ljubezni; tega se je Flórez zavedal in glasovno pokazal, tako da smo doživeli mnogoobraznost istega človeka, ko izraža neskončnost različnosti v imenu ljubezni.
Drugi del koncerta je prav tako začel Florez z arijo vojvode Mantovskega Questa o quella iz Verdijevega Rigoletta (in se izognil slavnejši, kot veste katera je). Ni je izbral niti za dodatek. V nadaljevanju se je odločil najprej za malo znano Verdijevo opero Jeruzalem in zatem prav tako malo znano Lalojevo Kralj mesta Is. Vmes smo poslušali preludij k prvemu dejanju oziroma uverturo k Bizetovi operi Carmen. Manjkalo je vse, kar pokaže skladateljevo veličino, temperament, operno vsebino, skratka občutek za veličastnost, tako da se samo čudiš, od kod so se nastopajoči kot profesionalni glasbeniki vzeli. Od dirigentke bi pričakoval več odločnosti, sugestivnosti, vpliva na glasbenike, skratka totalni pogum v interpretaciji, kot ga opazite, ko pogledate posnetek s Carlosom Kleiberjem, ki ga tu omenjam, ker je z istim orkestrom, takrat RTV Ljubljana, nastopil v Slovenski filharmoniji leta 1980, seveda pa takrat ni dirigiral Carmen.
Sledili sta obe sijajni ariji, ki promovirata le najboljše svetovne lirske tenoriste; najprej Wertherjeva arija Pourquoi me revellier iz Massenetovega Wertherja, potem pa še arija Romea Ah, leve-toi, soleil ! iz Gounodove opere Romeo in Julija. Tu sta dve tragični usodi ljubečega moškega s tragičnima usodama, ki pa po izpovedi svojemu življenju dodajata markacijo večnosti. Juan Diego Flórez vse to do potankosti ve in obvlada, zaveda se vseh fines, ki se dogajajo v obeh operah, vseh vizij obeh moških; žalosti, upanja, načrtovanja…
Vedno bolj odprt
Praktično na vseh koncertih opernih arijah poslušamo isti Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria Rusticana, a nikoli ni interpretiran po svoji usodnosti, svečanem slovesu od življenja, poveličanju, koncu enega dela opere z napovedjo zaključnega, epiloškega, lahko bi celo rekli kaznovalnega. Dirigentka, bi morala glasbenikom vse to razložiti in predvsem od njih zahtevati vrhunsko izvedbo z dojemanjem celotne opere in njene vsebine ali bistva. Njena avtoritarnost vendarle ni bila dovolj izrazita.
Juan Diego Flórez je svoj nastop končal s slavno Rodolfovo arijo Che gelida manina iz Puccinijeve opere La boheme. Tu bi seveda še kako rad videl, da bi nepričakovano skozi vrata vstopila kakšna sopranistka, lahko domača, da bi nadaljevala tihi, komaj prebujeni ljubezenski duet, tako pa te hladne ročice tenorist ni mogel ogreti. Je pa ogrel občinstvo, to pa še kako izdatno.
Juan Diego Flórez je kajpada moral še dodajati, tako z orkestrom (najprej napolitansko De Curtisovo Torna a Surriento, ki je bila nekoč najbolj priljubljena med dodatki tenorista Luciana Pavarottija, in na koncu Nessun dorma iz Puccinijeve opere Turandot).
Tenorist pa je imel še posebno koncertno presenečenje, omenjeni nastop sam in s kitaro v rokah, ko so mu prinesli stol in stojalce za desno nogo, da se je lahko vsedel in smo takoj vedeli, da bo zaigral na kitaro in predstavil kaj svojega, domačega, latinskoameriškega. Poslušali smo izjemno doživeti interpretaciji Besa me mucho in Cucurrucucu Paloma, kjer smo občudovali njegovo vokalno sposobnost (držanja ali trajanja enega zloga oziroma enega tona).
Za peti dodatek je kljub vztrajanju občinstva s stoječimi aplavzi zmanjkalo not.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Juan Diego Flórez dočakal stoječe ovacije in se zahvalil s štirimi dodatki”
[…] Juan Diego Flórez dočakal stoječe ovacije in se zahvalil s štirimi dodatki […]