Seviljski brivec v multimedijski, a vrhunski podobi z legendarno Cecilio Bartoli


Predstava Rossinijevega Seviljskega brivca na Salzburških slavnostnih igrah je v bistvu ponovitev sicer samo dveh predstav na Binkoštnem festivalu na začetku junija. Umetniško ga že od leta 2012 vodi slavna mezzosopranistka Cecilia Bartoli, ki so ji spričo njenega velikega uspeha in odmevnosti festivala, njegovo vodenje podaljšali še do leta 2026.

Multimedijskost poudarja zgodbo o Cecilii Bartoli še kot filmski umetnici, vse fotografije SF/Monika Rittershaus

Bartoli celotno svoje življenje živi za glasbo, se ji daruje, jo raziskuje, zlasti italijansko tradiciji med pozno renesanso, barokom, klasicizmom pa do Rossinija, kar opazujejo in cenijo milijoni ljubiteljev glasbe, zlasti opere po vsem svetu.

Alesandro Corbelli kot Bartolo in Rosina

Če dodam detajl: po predstavi jo je med množico občudovalcev ob izhodi iz Hiše za Mozarta čakal tudi starejši gospod iz Kitajske, ki je imel v rokah šop fotografij s prizori gostovanja Cecilie Bartoli na Kitajskem. Na vse se mu je podpisala. Je pa zelo izbirčna in ne nastopa kjerkoli, niti ne v največjih opernih hišah, čeprav bi jo povsod imeli radi. Ustanovila je svoj orkester Les Musiciens du Prince Monaco s sedežem v Monaku, s katerim najraje in najbolje sodeluje. Tako je orkester nastopil tudi v Salzburgu pod vodstvom tako rekoč njenega dirigenta Gianluce Capuana.

Edgardo Rocha kot Lindoro (grof Almaviva) in Cecilia Bartoli kot Rosina

Multimedijskost z dodanimi elementi iz filma in drugih odlomkov iz različne glasbe daje predstavi še dodatno dinamiko in jo postavlja v moderni čas. Tega se je najbolj zavedal režiser, sicer slavni tenorist Rolando Villazon, ki je imel v preteklosti več težav z glasilkami in je praktično nehal peti, ostala pa je želja po ustvarjanju opernih predstav na drugačni ravni. Kot pevec je delal z mnogimi režiserji in podrobno spoznaval njihovo delo. Čas je zato bil, da začne režirati še sam.

Nicola Alaimo kot Figaro in Rosina

Vilazon je nedvomno delal svojo režijo v tesnem sodelovanju s samo Cecilio Bartoli, saj je prav ona glavna junakinja ljubezenskih prizorov iz posnetih filmskih odlomkov in projekcij, ki jih gledamo, hkrati pa se liki iz filma pojavijo na samem odru kot operne osebe, še več, gledamo kombinacije enih in drugih, torej tistih, ki so že sestopili iz filma in se “materializirali”, in onih, ki na to še čakajo, a jih še vidimo kot filmske, projicirane slike. Ta pristop je že takoj na začetku opere nekaj izjemnega, saj imamo logičo postavitev časa dogajanja vsaj na začetek filma, kasneje spoznavamo še druga okolja, kot jih pri Rossiniju ni, na primer biljardnica (čeprav so biljard takrat že igrali), kjer se zabava Bartolo, a ves čas tako, da z enim očesom bdi nad vedenjem svoje varovanke Rosine.

Rosina in Figaro s preozkim stolom

Villazon si je v Rossinijevi operi izmislil nov, poseben lik igralca, ki po svoje v stilu commedie dell’arte nadzira vse, posega v mnoge prizore, si jih izmišlja, jih dramatizira, vodi njihovo izpeljavo v skladu z Rossinijevo opero, kar pa pomeni, da ustvarja nepotrebne, a bistroumne probleme, najraje s filmskimi projekcijami, filmskimi koluti, filmsko in odrsko režijo, da jih potem vsi skupaj počasi, a uspešno zapletajo, razpletajo, postavljajo na kocko in na koncu razrešijo, vse do poroke med Lindorom, ki se izkaže kot grof Almaviva, in Rosino, kljub nenehnemu nasprotovanju don Bartola.

Bartolo in Rosina

Villazon je stavil na kocko vse, najprej tako, da je vzporedno z nastankom Rossinijeve opere leta 1816 osmislil pošastni lik Frankensteina iz romana Mary Shelley iz istega leta, ga postavil v svojo predstavo, ne da bi povedal, kdo na odru to je, a bi gledalec opere kot Frankensteina prepoznal lahko le učitelja petja don Basilia s svojimi kremplji namesto rokami. O tem, kaj s temi kremplji vse počne, bi se dalo napisati cel spis, in že to pove, kako na široko, globoko, pestro večplastno, multimedijsko je svojo režijo zastavil Villazon.

Don Basilio je s parklji kot hudič ali Frankenstein

Villazon si v kratkem tekstu v programski knjižici zastavlja vrsto vprašanj, ker so mu že sama vprašanja temeljnega pomena; brez vprašanj namreč ni odgovorov nanje. Njegova vizija ni bila brez aluzij na sedanjost, čeprav je vse to osmislil z drobnimi simboli, kot so npr. napihnjeni balončki, spuščeni v zrak, ogromna ptičja kletka, ki se spremeni v kletko za neubogljivo Rosino, pa scensko visoko in v ozadje postavljen most, ki se dviga in spušča, pa nastop južnoameriških pri Rossiniju neobstoječih latinoameriških glasbenikov in plesalcev, oblečenih v njihove noše, kot da bi Villazon želel promovirati svojo domovino Mehiko.

Merjenje razdalje še dovoljenega približevanja

Villazon je bil v Seviljskem brivcu vrhunski, tako da iz svojega režijskega koncepta ni izpustil nikogar; na odru zaživijo vsi, a vsak po svoje, intenzivno, dinamično, operno, zgolj plesno-folklorno, filmsko, vse skupaj s samo Rossinijevo opero. Celotna predstava pa se vendarle spričo vseh dodatkov podaljša in je skupaj s pavzo ter desetminutnimi ovacijami in ponovitvijo sklepnega ansambelskega petja trajala tri ure in štirideset minut, kar je verjetno svetovni rekord.

Zadnji spori in spopadi

Kdo je nastopal v Seviljskem brivcu ? Almaviva, grof (izmišljeni vzdevek Lindoro) – tenorist Edgardo Rocha, Figaro, brivec – baritonist Nicola Alaimo, Rozina, don Bartolova varovanka – mezzosopranistka Cecilia Bartoli, don Bartolo, zdravnik – basist Alessandro Corbelli, don Basilio, učitelj petja – basist Ildebrando D’Arcangelo, Berta, gospodinja pri don Bartolu – mezzosopranistka Rebeca Olvera, Fiorello, služabnik grofa Almavive –  basist Jose Coca Loza, Ambrogio,  Bartolov skužabnik – basist Max Sahliger, Domenico La Forza, igralska vloga – Manfred Schwaiger, igralec, filmar – Arturo Brachetti.

Rosina odpre okno ob podoknici grofa Almavive

Obnovimo na kratko vsebino Seviljskega brivca.

Prvo dejanje

Zaljubljeni grof Almaviva pride v Seviljo, trdno odločen, da se bo poročil z lepo Rozino. Nanjo budno pazi njen skrbnik Don Bartolo, ki si domišlja, da je on bodoči ženin. Grof po naključju sreča prebrisanega brivca Figara. Ta mestni vsevednež grofa, potem ko je seveda prejel bogato plačilo, preobleče v uniformo in ga don Bartolu predstavi kot pijanega vojaka, ki išče stanovanje. Almaviva se naseli, a ga kmalu odkrijejo, kasneje ga želijo zapreti, a tega ne storijo, ker je visokega stanu.

Drugo dejanje

Grof se ponovno poskuša vrniti v Rozinino hišo, tokrat preoblečen v učenca don Basilia. Izmisli si zgodbo, da je učitelj glasbe don Basilio nevarno zbolel in ga bo nadomestil pri glasbenem pouku. Povsem zdrav don Basilio prav tako pride k Bartolu, zato mora Figaro poskrbeti za ugoden razplet nastale situacije. Don Basilio uspe prišepniti don Bartolu, naj zoper grofa Almavivo uporabi premeteno orožje – laž! Skupaj celo uspeta prepričati Rozino, da se Almaviva z njo le igra ter jo prepričata, da privoli v možitev s svojim skrbnikom.

Figaro, Rosina, Berta in don Bartolo

Ko se ponoči Almaviva s Figarovo pomočjo vrne v Rozinino hišo, da bi skupaj pobegnila, ga doleti grenko presenečenje – njegova ljuba se mu zoperstavi, češ da jo je vseskozi varal in ji lagal, a Lindoro se še pravi čas razkrije kot grof Almaviva. Figarove iznajdljivost se še enkrat izkaže in vsi nesporazumi so srečno rešeni v veliko zadovoljstvo obeh zaljubljencev.

Rosina v velikanski ptičji kletki

Predstava Seviljskega brivca je imel vse odlike vrhunskosti. Poleg Villazonove režije, je za izvrstno, mnogopomensko scenografijo poskrbel scenograf Harald B. Thor, za zelo diferencirane in vsebinsko utemeljene kostume Brigitte Reiffenstuel – najlepša je bila Cecilia Bartoli v beli poročni obleki, Stefan Bolliger kot oblikovalec luči, Ramses Sigl kot koreograf, rocafilm kot avtor videov, poleg nastopa cele vrste statistov in statistk – skupaj kar sedemnajst.

Igralec Arturo Brachetti in Rosina

Težko si predstavljam, da Cecilia Bartoli ni imela ključne vloge pri izboru vseh pevcev v Seviljskem brivcu. Njen magnetizem in povezovalna funkcija, tako v umetniškem vodenju Binkoštnega festivala kot na odru je neponovljiva. Vlogo Rosine ustvarja petintrideset let (od leta 1987, opero je posnela že leta 1989, a je sedaj še boljša) in jo poje še vedno kot mladostna pevka z neverjetnimi koloraturami, še oteženimi, daljšimi, s še večjim glasovnim razponom, med sopranom in altom ter posebno barvo glasu, čeprav lahko izvem, da vendarle nima več petindvajset let, kolikor jih doživlja kot Rosina in je hkrati nadvse prepričljiva. Opera jo osrečuje bolj kot vse na svetu in gledalci to začutijo do osebne ganjenosti, na koncu skorajda joka ali pa vendarle skritega globoko v sebi. Ona predstavlja lepoto opere kot največje umetniške zvrsti v kulturni zgodovini sveta, in to takoj začutijo vsi na odru, kot da jih šele ona posrka v vrtinec lastne interpretacije, jih s svojim magnetizmom poveže, sprosti, aktivira, animira, dinamizira…, tako da postane za vse na odru življenjska priložnost, da sploh lahko nastopajo z njo. Boljše Rosine v svoji sredi ne bodo imeli nikoli.

Razplet je povsem negotov

Vrhunskost predstave so dopolnjevali vsi ostali, čeprav se zdi, kot da to zveni kot “nižji” po pomenu in vrednosti. Odličen je bil urugvajski tenorist Edgardo Rocha kot grof Almaviva (Lindoro), s čistim lirskim glasom prijetne topline in mladostniško vihrave odrske prezence.

Brivec Figaro je bil italijanski baritonist Nicola Alaimo, s svojo mogočno telesnostjo in dinamičnostjo ter sijajno vokalno tehniko v znameniti ariji pravi magnet in hkrati nenehni mešalec štren ali prizorov.

Nevesta z najlepšo obleko

Svetovno znani italijanski basist Ildebrando D’Arcangelo je bil učitelj petja don Basilio, a kot omenjeno bolj Frankenstein s parklji in nenehno podkupljiv hkrati. Je izjemen basist, a se je zdelo, da je bila ta njegova frankensteinščina sprejeta z nekaj zadržki, kot da ne gre skupaj z likom in pričakovanim profilom učitelja.

Ali bo don Bartolo zmagal ?

Basist Allesandro Corbelli je bil enkratni don Bartolo. V vseh ozirih je bil pravi, neskončno zvit, vedno na preži, vse vidi, čeprav rad zakinka, a se spet še pravočasno zbudi… Se smeši, a je hkrati razumljiv po svojem tako rekoč starčevskem ljubosumju. Njegov nadzor nad situacijo je skoraj dokončen, a je čisto na koncu poražen, ne pa čisto prizadet, ker ga je prehitel in porazil grof Almaviva, ne pa neki Lindoro.

Zmagoslavna ljubezen

Odlični so bili še vsi drugi, a je treba poseben poudarek nameniti gledališkemu igralcu, svetovno znanemu Arturu Brachettiju. Prej bi pomislil, da ga je k projektu povabila Bartoli kot Villazon, najbrž pa so se na koncu vsi trije hitro sporazumeli, kakšna bo njegova igralska vloga v predstavi. Z njim predstava zadiha z neverjetnimi vsebinskimi poudarki, a tako, da Rossinijevi glasbi nič ne odvzame, ampak jo samo domiselno nadgradi. Brachetti je s svojimi igralskimi veščinami tako rekoč magičen.

Poročni ples

Les Musicien du Prince – Monaco so pod dirigentskim vodstvom svojega stalnega dirigenta Gianluce Capuane igrali izjemno, čeprav je njihova zasedba manjša, z dvema solistoma: Andrea Del Bianco s hammer klavirjem in Francesco Galligioni s continuo violončelom, se skuša čim bolj približati Rossinijevi inštrumentalni tipiki. Vse ostalo, kar poslušamo latinskoameriškega na odru, so drobni citati, a celoti ne škodijo, nasprotno, zdi se, kot da so se “sodobniki” s folkloro, glasbo, filmom, commedio dell’arte… ob pomoči celotnega Rossinijevega Seviljskega brivca le (na novo) zabavali.

Najlepša je Rosina kot nevesta v belem

Končni aplavz, foto SF/ Marco Borelli

Dirigent Gianluca Capuano

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja