Bernarda in Marcos Fink naredila Hatlakov večer s Piazzollo bolj pristen

Poletno gledališče v Križankah je sinoči pokalo po šivih in pokazalo že v prvi novi sezoni z novo statično streho optimizem, ki je vladal ves čas, čeprav kar dolgih šest let, predno so bila vsa dela dokončana. Tako pa smo doživeli že polni otvoritveni koncert, pet polnih predstav muzikala West Side Story, pa polno gledališče ob nastopu SNG Baleta Maribor z dvema baletoma Igorja Stravinskega, pa poln Mediterraneo, gostovanje Bejart Balleta iz Lozane. Kaj je sinoči najbolj pritegnilo ljudi, da so prišli tako množično ?

Zasanjanost Marka Hatlaka, vse fotografije Marijan Zlobec

Zdi se, da je mojster organizacije različnih glasbenih predstavitev in programov s posebnimi gosti harmonikar Marko Hatlak sam. Spomnimo se polnega koncerta na Gospodarskem razstavišču, ko je bil gost igralec Iztok Mlakar. Tokrat je povabil v goste dva mednarodno znana operna in koncertna pevca, brata in sestro Marcosa in Bernardo Fink Inzko, ki imata že sama po sebi velik krog znancev in prijateljev, potem ko sta se, oba rojena po vojni begunskim staršem v Argentini, vrnila med Slovence doma oziroma na Koroškem.

Brat in sestra sta zapela posamezno in skupaj

Večer je bil posvečen lanski stoletnici rojstva slavnega Astorja Piazzolle, za katerega je Marko Hatlak z odra povedal, da ga je navdušil že kot otroka. No, svoje sta dodala oba pevca, ko je Marcos razložil, da so živeli trideset let skupaj v Buenos Airesu, ne da bi se seveda poznali, je pa bila njegova glasba, tako kot še drugih argentinskih in nasploh južnoameriških skladateljev in solistov splošno znana. Marcos je posebej omenil še pesnika in pisatelja Jorgea Luisa Borgesa, čigar pesem Jacinta Chiciana je najprej zapel.

O tem lahko preberem v programu nekaj podatkov. Piazzolla je pri ustvarjanju sodeloval tudi s tekstopisci. Jorge Luis Borges je prispeval besedilo za milongo Jacinto Chiclana, ki je leta 1965 izšla na njuni plošči El tango. Iz Borgesovega pričevanja pa je mogoče sklepati, da je milonga o možakarju Jacintu Chiclani predhodno nastala na pobudo Carla Guastavina, ki je nekoč prosil Borgesa, naj napiše milongo, in Jacinto Chiclana je v resnici Borgesova prva milonga. Posebno plodovito in pomenljivo je bilo Piazzollovo sodelovanje s Horaciem Ferrerom – tekstopiscem, publicistom in organizatorjem, ki ima tako kot Piazzolla velike zasluge za popularizacijo tanga.

Yo soy Maria de Buenos Aires

Ferrer je avtor libreta Piazzollove tango opere (Hatlak jo je predstavil kot opereto) María de Buenos Aires o prostitutki, ki se po smrti pojavlja v mestu kot svoja senca. Glasba je napisana za večjo zasedbo godal in še drugih inštrumentov, nastopa več plesalk in plesalcev… V Buenos Airesu je doživela premiero leta 1968, v Evropi pa odrsko nima uspeha in jo praktično scensko bolj redko izvajajo. Je pa bila predstava v dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu leta 2011. Bernarda Fink Inzko je s svojim temnim glasom liku Marie dala neko globljo dimenzijo, kot da bi jo povzdignila na človeško čistejšo, skorajda v katarzično podobo.

Marko Hatlak se spominja prvih otroških doživljanj glasbe Astorja Piazzolle

Takoj se je pokazalo, da sam Marko Hatlak s svojim ansamblom FUNtango ne bo dovolj za zaokrožen večer; moral je priti na oder tisti plemeniti ženski in moški glas, ki s petjem v španščini (Bernarda je sicer Oblivion zapela v francoščini), daje melosu dušo, pristnost, doživetost, hrepenenje, izpoved, tako povezano s samo pokrajino, iz katere so pesmi izšle, o čemer je z odra spregovorila Bernarda Fink, poročena z dr. Valentinom Inzkom, ki je na koncert prišel iz Avstrije, kjer z družino živijo. Pete pesmi imajo namreč bogato metaforiko, kot na primer dialog med vodno hijacinto in lilijo v pesmi La flor de aguape argentinskega pesnika Leóna Benarósa in v uglasbitvi Carlosa Guastavina. Pesem je sicer iz cikla in zbirke Flores Argentinas. Guastavino je napisal zelo veliko pesmi na besedila različnih pesnikov, kot so sinoči slišani Leon Benaros, pa Francesco Silva, Rafael Alberti, Alma Garcia. Cikel Flores Agentinas obsega kar dvanajst pesmi. Kdo ve, če jih bomo kdaj slišali ? Bistvena je antropomorfizacija sveta, še posebej različnosti argentinskih klim, zemlje, rastlinja, rož… Vse se spremeni v človeški dialog in refleksijo. Ta dojemljivost Bernarde in Marcosa s pristnim poznavanjem in mladostnim doživljanjem argentinskih naravnih različnosti je pri nas neponovljiva, ali pa se bo pojavila šele pri novih generacijah argentinskih Slovencev, če se bodo prebili med vrhunske pevce.

Plesni par Nika Bagon in Miha Vodičar

Koncert je bil posvečen legendarnemu Astorju Piazzolli (1921–1992), kot poklon mojstru tanga, ki je preminil pred 30 leti, leto 2021 pa je odzvanjalo v znamenju njegove stote obletnice rojstva. Tango, ki ima korenine s konca 19. stoletja v revnih obrobjih Buenos Airesa, se je v prvi polovici 20. stoletja priljubil v Evropi kot čutni ples v paru, Piazzolla pa ga je ponesel na uveljavljene koncertne odre po vsem svetu. S svojo glasbeno zapuščino inventivnega sloga novi tango Piazzolla navdušuje občinstvo ter navdihuje nove generacije poustvarjalcev in ustvarjalcev. V Sloveniji je prisoten kakih dvajset let.

Bernarda Fink Inzko z Oblivion

Astor Piazzolla se je rodil v Mar del Plati v družini italijanskih priseljencev v Argentino. Med letoma 1925 in 1936 je živel v New Yorku, kjer mu je oče kupil prvi bandoneon in kjer je spoznal tango pevca Carlosa Gardela. Družina se je leta 1936 vrnila v Mar del Plato in Piazzolla je začel igrati v več zasedbah, ki so izvajale tango. Leta 1938 se je preselil v Buenos Aires, se navdušil nad slogom violinista Elvina Vardara, kmalu pa postal bandoneonist in aranžer orkestra poznanega Aníbala Troila. Po štirih letih je Piazzolla sestavil svoj ansambel. Skladatelj Alberto Ginastera mu je nudil znanje iz kompozicije, na izpopolnjevanje pa je odšel še k sloviti Nadii Boulanger v Pariz. Prav ona je prepoznala v njem svojstven potencial in ga usmerila v nadaljevanje glasbenih prizadevanj v slogu tanga. Tako se je vrnil čez Atlantik in po letu 1955 začel eksperimentirati s svojimi ansambli v novi zvočnosti komorne glasbe, v katero je združil tradicijo tanga, klasično glasbo ter jazz.  (Iz programa Helene Filipčič Gardina)

Violinist Benjamin Ziervogel in pianist Marko Črnčec

FUNtango je koncert začel s Concierto para Quinteto kot predstavitev inštrumentalistov, poleg Marka Hatlaka, še violinista Benjamina Ziervogla, pianista Marka Črčeca in kontrabasista Luke Gaiserja. Tipična Piazzollova zasedba je kvintet bandoneona, violine, električne kitare, klavirja in kontrabasa. Delo Concierto para Quinteto iz leta 1971 je nastalo prav za tovrstni sestav in s plesno in akcentuirano ritmiko tanga, senzualnim nostalgičnim melosom, solistično obravnavo glasbil v zavzetem komornem prepletu s pridihom jazzovske improvizacije, bogatim harmonskim jezikom, kontrastno izraznostjo predstavljaglasbeni idiom novega tanga. Tu je vprašanje, kje je v omenjeni tipični zasedbi ostala električna kitara, ki je na odru ves večer ni bilo ? Prav tako je vprašanje originalnosti uporabe osrednjega in solističnega inštrumenta. Hatlak vedno uporablja koncertno klasično klavirsko harmoniko, ne pa bandoneona ali harmonike z gumbi, kar avtomatično pomeni, da ni argentinsko pristen in tega niti ne jemlje kot napako. Če pomislim na igranje Richarda Galliana na nekaj ljubljanskih festivalih na bandoneon, potem je bil tam drugačen svet. Morda bi Darko Brlek uspel pripraviti en koncert samo s sinočnjima pevceme (pesmi iz različnih argentinskih in drugih južnoameriških zbirk in skladateljev) ob spremljavi Galliana na bandoneon ali harmoniki z gumbi? Drugi projekt pa bi morda bila celotna izvedba opere Maria de Buenos Aires ?

Bernarda Fink Inzko

Eden izmed vrhov večera je bil nastop mezzosopranistke Bernarde Fink Inzko z Oblivion (Pozaba). Predstavljena je bila kot očarljiva milonga z nostalgično melodiko v počasnem tempu in je izvirno nastala leta 1982 na besedilo Horacia Ferrera. Leta 1984 je režiser Marco Bellocchio vključil skladbo v film Henrik IV. Na Piazzollovo glasbo je besedilo napisal tudi David McNeil in v francoski različici jo je zapela Finkova (J’oublie). Njen nastop smo lahko samo občudovali; Finkova ima lepo dušo in plemenito srce, vedno poje s ponotranjenostjo in podoživljanjem vsebine petega. Žal ne bo imela nikoli toliko ogledov svojega petja, kot jih je dosegla Hauserjeva interpretacija na violončelu (21 milijonov). Koncert je sicer snemala TVS in je možno, da si bo Finkova dala iz celote izrezati svojo interpretacijo in jo dala na Youtube ? (Doslej sem slišal le eno zelo slabo interpretacijo na youtube).

Marcos Fink

Marko Hatlak (roj. 1980) je vse bolj dejaven tudi na področju ustvarjanja glasbe. Njegova kompozicija Tango v somraku je po skladateljevih besedah polna veselja in se “iz klasičnih motivov postopoma potopi do globin popolne destrukcije, od koder se z optimizmom vrne do izvorne teme in konča v blišču začetnih akordov”. Skladbo Bolečina je napisal, kot je povedal z odra, na besedilo Iztoka Mlakarja za koncert v palači Združenih narodov v Ženevi. “V tej instituciji obravnavajo številna vprašanja kriz in trpljenja po svetu. Bolečina je neizbežen sestavni del življenja, a skladba želi s svojo energičnostjo prenesti sporočilo upanja. Delo temelji na starejši tango tradiciji ‘tango viejo’.” Hatlak je povedal svojo modrost, s katero se lahko strinjaš, še raje pa ne, namreč da je lepota življenja le tedaj, ko bolečino občutiš, če bolečine ni, kot da ni niti življenja, če malo povzamem. Najbrž ste opazili malo slovenskega mazohizma v smislu: kako lepo je, če trpim. “Bolečina je problem nas vseh, ko je ni, je zares problem.”

Marko Črnčec je med Markom Hatlakom in Luko Gaiserjem

Poleg skladatelja Marka Hatlaka smo na odru slišali še enega skladatelja, pianista Marka Črnčeca (roj. 1986), in sicer s svobodno Improvizacijo. Ves večer se je predstavil v vlogi poustvarjalca in ustvarjalca, nekajkrat z izbranimi solističnimi pasažami in bolj diskretno, v omenjeni kompoziciji pa osrediščeno. Čuti se njegova dejavnost v svetu jazza v ZDA, ki pa se je tokrat iz uvodnega sola razširil na ansambel in plesalca.

Glasbeni utrip večera

Nastop plesalcev Nike Bagon in Mihe Vodičarja se je zdel nekako razdeljen na levo in desno stran odra, tako da prave prostorske preglednosti in možnosti polnega izraza nista imela v taki meri, kot če bi plesala pred glasbeniki, a tam je bilo tokrat polno gledalcev.

Za dodatek smo poslušali slavni Piazzollov Libertango, v katerem je imel uvodni solo kontrabasist Luka Gaiser, potem pa se je izvedba razširila do sijajnega ter navdušujočega konca z ustreznimi stoječimi ovacijami zadovoljnega občinstva.

Marijan Zlobec