Boris Pahor je ponotranjil vero v odrešujočo ustvarjalno lepoto maternega jezika

Na tržaškem pokopališču pri Sveti Ani je bila slovesna maša s poslednjim slovesom od slavnega slovenskega pisatelja, akademika, profesorja Borisa Pahorja. Prišlo je nekaj sto večinoma Slovencev iz Tržaške, Goriške, širše Primorske, Ljubljane, Štajerske in iz daljnega Prekmurja (z avtobusom). Markantno podobo pogreba je dajala slovesna udeležba kar treh ministrov iz nove slovenske vlade, pa tudi nekaj bivših ministrov, diplomatov, politikov. Opazna pa je bila odsotnost Italije, tako na ravni tržaške občine in sosednjih občin, dežele Furlanije Julijske krajine in prefekture. Sprevoda ni spremljala nobena zastava, ne slovenska, ne italijanska, ne evropska, niti ne križ.

Zelo opazen je bil venec predsednika slovenske vlade dr. Roberta Goloba, svoj venec pa je poslal tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, vse fotografije Marijan Zlobec

Bolj je bila opazna odsotnost italijanske sfere oblasti in kulture, kot tudi častnih čet, ki spremljajo nagrajence z najvišjimi državnimi odlikovanji, tako Republike Italije kot Republile Slovenije, Republike Francije in Republike Avstrije. Zadoščala bi ena godba in en postroj častne čete, tako kot ena pesem iz grl številnih primorskih pevskih zborov. Tako pa smo se zadovoljili s petjem moškega kvarteta sicer Pahorjevih dolgoletnih prijateljev v ansamblu Sonček ob spremljavi orgel. Svojci so se najbrž zbali, da bi bilo vsega preveč in bi pogreb trajal več kot poldrugo uro, ob dejstvu, da so kropilci prihajali že eno uro pred začetkom slovesnosti v cerkvi.

Petje ob orglah Toneta Potočnika

Prav tako smo pogrešali znane slovenske kulturnike, pa tudi italijanske, ki so se z Borisom Pahorjem poznali desetletja dolgo. Strah, da bo na pogreb prišlo ogromno ljudi, je bil prevelik.

Kulturna ministrica Asta Vrečko ob krsti v kapeli

Današnje pogrebne slovesnosti so se med drugimi udeležili, kot rečeno, ministrica za kulturo Asta Vrečko, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon in ministrica za notranje zadeve mag. Tatjana Bobnar.

Trije ministri v cerkvi na pokopališču pri Sveti Ani spremljajo pogrebne slovesnosti s sveto mašo

Med udeleženci pogreba smo opazili mnoge znane osebnosti iz sveta literature, pogrešali pa smo predstavnike Društva slovenskih pisateljev, Slovenskega centra PEN in Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere član je Boris Pahor bil.

Sorodniki Borisa Pahorja, med njimi sin Adrijan in hči Maja

Na slovesnem in občutenem pogrebu s slovensko mašo v polni cerkvi je prevladalo čisto slovensko občutje, čustvo in ne nazadnje moč slovenstva v zamejstvu, na Tržaškem in Goriškem. Tržaško cerkev je zastopal nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi, ki pa ni spregovoril, sicer pa je sveto mašo s še dvema duhovnikoma vodil goriški nadškofijski vikar Karel Bolčina.

V pričakovanju pogrebnega sprevoda v cerkev

Njegov slavnostni nagovor o Borisu Pahorju je povezoval pisateljevo rodbino, prednike, z razmerami njegovega rojstva ter osebnostne rasti, vse pa je povezal s svetopisemskim Jobom. Karel Bolčina je nagovor oblikoval kot mašno pridigo.

Spoštovani domači, dragi sestre in bratje, carissimi sorelle e fratelli.

Očak in narodnjak, velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico in brat po krvi in veri, prof. Boris Pahor mi ne bo zameril, če bom danes večkrat izgovoril njegovo ime, kot bi bila stara prijatelja. To pravico mi daje zakrament krsta, ki je povezal v krščansko družino naju in vse nas, ki smo tukaj zbrani. Prav ta zveza, ki jo označuje skupni začetek pri krstnem kamnu, je sedaj naveza večnega bivanja: Za nas v upanju in pričakovanju neskončnosti, zanj v njenem popolnem objemu. Krst nas torej za večno povezuje, osebna življenjska zgodba pa odlikuje, razlikuje in označuje.

Boris je izlival na papir doživetja vidnega, nam otipljivega univerzuma, svetopisemski pisatelji so navdihnjeno iskali smisel in pomen istih doživetij. Tako tudi modrec, ki sta ga mučila nerešljivo vprašanje trpljenja in dvom predestinacije; brusil je svoja razmišljanja z Božjimi, odgovarjal na Gospodova vprašanja, Gospod pa se je bolj pičlo odzival na filozofove prošnje in dvome; zato je v obupnem kriku zakričal: “O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnim pisalom in s svincem za vselej vklesal v kamen!”

Nadškofijski vikar Karel Bolčina

In je sam začel opisovati plemenito, delavno, plodno življenje vsenaokrog dobro poznanega Joba. Ni mu bilo enakega v deželi, njegova sreča in bogastvo sta mu bila v okras; toda, še ni ostarel in osivel, ko so se nanj, po čudnem razpletu dialoga med Bogom in hudičem, zgrnili gosti, črni oblaki. Mladostne sanje postanejo v trenutku črepinje, upi človeka, ki je poln načrtov, se izneverijo. Ostane sam, zmeden. Trije prijatelji, ki ga pridejo obiskat in tolažit, se kar hitro razkrijejo za neprimerne sopotnike njegove trpljenja. Vsak na svoj način in vsak s svojega zornega kota skušajo Jobu dokazati, da je sam kriv svojega položaja, da je imel prenagljene sanje, previsoko ambicijo gradnje boljše prihodnosti, preveč vulkanskega hrepenenja po odličnih vrednotah in dobrinah. Skoraj ga prisilijo, naj prekolne svoj dan in Boga, ki mu je ta dan podaril. Job pa, čepav prizadet od dogajanja, razočaran nad sozemljani, v dvomu ali Bog sploh obstaja, če je tako krut, ne spremeni svoje notranje drže: zvestoba obljubi, zvestoba besedi, zvestoba dobroti ostane neizpodbitno na svojih temeljih. Nobena hudičeva preizkušnja mu ne prizadene smrtnega udarca, Job kljubuje vsakemu podtikanju in napadu.

Slovensko ministrsko zastopstvo ob krsti s pokojnim Borisom Pahorjem

In po bridkem trpljenju, neskončnih preizkušnjah, globoko zadrtih dvomih, mu Gospod, osupel nad toliko zvestobo in vztrajnostjo, končno prizna, da ga je preizkušal s prenizkotnimi udarci in dovolil, da so z njim prekruto ravnali; zato, skoraj v opravičilo, izusti: “Izlij – Job – izbruhe svoje jeze, poglej vsakega prevzetneža in ga ponižaj! Poišči vsakega ošabneža in ga ukloni, potlači krivičnike na njihovem mestu! Skupaj jih zakoplji v zemljo, potisni njihovo obličje v temo!”

Med pridigo o Borisu Pahorju

In profesor Boris, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je vzel v roke papir in črnilo in začel pisati, se usedel k pisalnemu stroju in urno tipkal, stopil k mikrofonu in spregovoril: o svojem razočaranju in obenem upanju, o trpljenju in obenem odrešenju, o grenkobi in obenem tolažbi. Priznal je, da je ohranil vero – na Jobov način – ker (navajam) »Moja mati je bila pobožna in tako po značaju kot zaradi svoje vere bolj zbrana in mirna, kot bi človek pričakoval. Njena etika in njena velika skrb za nas otroke sta bili uglašeni v ljubezni, v kateri je bil poudarek na bistvenem. Žal ji nisem znal priznati svoje hvaležnosti, kot bi zaslužila, obenem pa sem jo prizadel z razhajanjem z njenimi nazori.« Materi se je opravičil in ji v prozi izkazal izredno priznanje. A tudi Očetu, nebeškemu Očetu, ki mu je v obdobju plodnih življenjskih dni zameril, da je preveč odmaknjen od sveta, ravnodušen do trpljenja otrok, nepravičen pri uporabi človeškega, družbenega prava, se je opravičil med izpovedjo vere Vanj (navajam): »Klanjam se pred čudovitim obstojem univerzuma, ki si ga človek ne zna razložiti. In narava, kot jo vidimo mi, je del čudovito obstoječega, ki ga najbrž drugod ni. V tem smislu ne more človek ne biti zaljubljen v naravo. Po smrti zajame nas neka svetloba, s katero se spojimo.« Človek je priklican v življenje, in »v njem se mora uresničiti kot moralno bitje«. To vero je zadnja leta življenja prečiščeval in predno je izustil zadnjo besedo v slovo, je okoli stoječim izjavil: “Sveta Trojica je naš končni cilj in moj pogled vanjo se sedaj vedno bolj bistri”.

Sveti maši so sledili tudi neverujoči

Novorojenemu Borisu je Troedini Bog, preden je hudemu duhu dovolil, da ga je skozi življenjsko pot na zemlji preizkušal, pretresal, utesnjeval in stiskal, podaril kar nekaj talentov, ki jih je skozi skoraj 109-letno osebno zgodovino dobro vnovčil:

• Talent veselja nad življenjem, zlasti ogroženim, ki ga je vnovčil v rodni in izvoljeni družini;
• Talent mladostne navdušenosti, čeprav zgodaj ranjene, ki ga je vnovčil v mnogih besedah, po katerih ni obsojal ljudi, a stvari;
• Talent intelektualnega razglabljanja, ki ga je vnovčil v tolikih spodbudnih besedah narodu, ki morda ni vreden takega očaka, a potreben;
• Talent neuklonljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je vnovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturni razgledanosti;
• Talent človeka, tu rojenega, tu ukoreninjenega, tu živečega, ki ga je vnovčil z zvestobo narodu in visokim etičnim idealom: ni jih prevaral!

Sveto obhajilo

“In Gospod je obrnil Jobovo usodo, ko je prosil za svoje prijatelje. Gospod mu je dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Tedaj so prišli k njemu vsi njegovi bratje, vse njegove sestre in vsi njegovi znanci ter so jedli z njim v njegovi hiši. Izrazili so mu sožalje in ga potolažili za vse húdo, ki ga je Gospod poslal nadenj. …Gospod pa je poslej Joba blagoslavljal še bolj ko prej.”

Venec predsednika vlade RS dr. Roberta Goloba

Čeprav samo zadnja desetletja, smo vendarle vsi prihajali k njemu in priznali, da je imel prav. Nismo mi njega tolažili, on je tolažil nas. In njegova tolažba je obsežena v povabilu: če boste ljubili korenine, boste tudi uživali plodove.

“Job je potem živel še sto štirideset let in videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu. In Job je umrl star in nasičen z dnevi.”

Poglobljenost Karla Bolčine

In Gospod je tega našega tržaškega, zamejskega, slovenskega, evropskega Joba povabil k sebi na večer praznika Vnebohoda in mu izrekel dobrodošlico: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

Med civilnimi govori je vsekakor odmevalo pismo sicer prisotnerga Evgena Bavčarja, ki pa ga je prebral Tomaž Simčič, član Društva slovenskih izobražencev.

Drrr. Evgen Bavčar

Drrr. Evgen Bavčar je najprej citiral pesem Srečka Kosovela Oj, saj ni smrti, ni smrti! Samo tišina je pregloboka…/Oj, saj ni smrti, ni smrti! Samo padaš, samo padaš/…/ v prepad neskončne modrine.

“S spoštovanjem govorim danes v to modrino, v to gluho tišino, s katero ste se srečevali v desetletjih fašizma, nacizma in komunizma, z vsemi totalitarnimi “izmi” 20. stoletja, ki so ogrožali Vašo eksistenco in narodno identiteto, Vašo slovensko besedo. Kot Homerjev Odisej – domoljub z Itake, ste se dali privezati ob jambor svobode, da Vas ne bi premamile sirene takratnih ideologij.

Goriški nadškofijski vikar Karel Bolčina

Desetletja je morala Vaša jadrnica čakati na sidrišču pred Vašim rojstnim mestom Trstom. Kot grški popotnik ste šele v poznih letih dobili pravico do vplutja v Vašo ponotranjeno Itako. Iz zla uničujočih zubljev Grmade v pristanu ste ustvarili umetniško in človeško luč – svetilko, ki Vam je svetila na poti skozi najtemnejše kraje dvajsetega stoletja. V čast mi je, da sem v Vaši plemeniti družbi spoznal enega teh krajev, nacistično taborišče Struthof v Alzaciji.

Tržaški nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi

Desetletja ste bili čuvar te ponotranjene luči upanja, slovenskega aktivnega hrepenenja. Ubesedili ste pogum, odprtost in modrost tolerance, dialoga in svetovljanstva.

Besede slovesa zgodovinarke in prevajalke dr. Marije Kacin

V svojih publicističnih in literarnih delih ste z estetsko in etično ustvarjalno močjo premagovali grožnjo niča in nesmisla ter povzdigovali eksistencialne vrednote človekovega bitja in žitja. Večkrat ste poudarili misel Franza Kafke, da gre pri literaturi malega naroda za eksistenčno vprašanje njegovega življenja in smrti, biti – nebiti.

Sveta maša v slovenščini

Naj grška boginja Mnemozina ohranja spomin na Vas v srcih Vaših bralcev in prijateljev, da bomo ponotranjili Vašo vero v odrešujočo ustvarjalno lepoto maternega jezika in v enkratnost človeške eksistence.”

Poslednji blagoslov grobnice s Pahorjevo rodbino

Občutene besede je Borisu Pahorju, večdesetletnem prijatelju in sopotniku, posvetila Marija Kacin. Posebno ganljivo je bilo javno slovo z nagovori vnukinje in vnuka Borisa Pahorja.

Vnukinja Kristina

“Bil si poseben nono. Velikokrat nisva razumela, zakaj nisi imel časa za nas in zakaj, drugače kakor drugi nonoti, toliko potuješ po svetu,” je dejala vnukinja Kristina in poudarila, da je tudi njima, kadar sta ga obiskala, pripovedoval, kaj vse je prestal v nacističnih taboriščih: “Takrat sva si sicer želela, da bi bil z nama bolj sproščen, igriv, zato sva se čudila tvoji resnosti in strogosti. Pozneje sva razumela, da je bilo tvoje življenje prepleteno z izjemno težkimi preizkušnjami, ki si jih opisal tudi v romanih. Hvala ti, nono, hvala, da si naju vedno podpiral, med študijem tudi finančno, da si nama posredoval vrednote, kot so pokončnost, kritičnost, iskanje resnice, ljubezen do jezika in spoštovanje do svojega naroda. Vedno sva te imela rada, čeprav sva te morala deliti s toliko drugimi. Še pri 108 letih si ostal mlad po duši. In ker na mladih svet stoji, je zdaj naše poslanstvo skrb, da se tvoje pričevanje ne izgubi.”

Vnuk Tadej

Nagovor publicistke Cristine Battocletti,

Italijansko kulturo je predstavljala Cristina Battocletti.  Z Borisom Pahorjem sta napisala njegovo biografijo Il figlio di nessuno (Nikogaršnji sin). V svojem nagovoru se je spomnila, kako so nekateri pisatelju očitali pristranskost: “Da, bil si pristranski – na strani najšibkejših!” Prepričana je, da bo še veliko naredil tudi po smrti: “Tiste, ki smo ga osebno spoznali, bo navdihoval s svojo ironijo, z neusahljivo vztrajnostjo in borbenostjo, a tudi z nežnostjo, s katero se je znal približati sogovorniku. Tiste, ki niso imeli te sreče, bodo nagovarjale njegove knjige, v katerih prevladuje ljubezen – tudi ljubezen do spominjanja in ljubezen do prijateljstva med slovenskim in italijanskim narodom.”

Besede nekdanjega predsednika vlade Marjana Podobnika

V imenu Društva slovenskih izobražencev je spregovoril Tomaž Simčič.

Nagovor Tomaža Simčiča

Spoštovani profesor Boris Pahor !

Ta moj kratek pozdrav želi biti pojklon Društva slovebskoih izobražencev iz Trsta ter vseh, ki se prepoznavajo v njegovih slovenskih, krščanskih in demokratičnih vrednotah.

Čeprav v svetovnonazorskem pogledu ne identični, smo si bili blizu v ljubezni do slovenskega naroda in do svobode.

Miroslav Košuta v cerkvi

Velikokrat ste nastopili kot predavatelj v našem društvu. Na Dragi ste bili dolga leta eden izmed najbolj zvestih poslušalcev in diskutantov, enkrat tudi predavatelj. Tudi vi ste pripomogli, da je Draga postala eno od žarišč slovenske pomladi.

Zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in slovenska senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc

Kot kristjani smo cenili Vaš globok humanizem, ki sicer ni slonel na konfesionalnih temeljih, je pa bil v osnovi krščanski.

Političarka Jadranka Šturm in ministrica mag. Tatjana Bobnar

Blizu Vam je bil krščanski socializem in ni naključje, da so bili domala vsi Vaši najboljši prijatelji, začenši z Edvardom Kocbekom, kristjani.

Pesnik Miroslav Košuta in nekdanji kulturni minister Jožef Školč

V nekem smislu ste bili tudi naša vest. Prav ste imeli, da ste bili kritični do cerkvene hierarhije, ko ni bila pravična do našega življa.

Pogrebci ob krsti

Znali pa ste prepoznati in priznati tudi vse to, kar je bilo v naši krščanski tradiciji plemenitega. Visoko ste cenili tržaškega škofa Luigija Fogarja in ste pred leti nastopili v njegov bran, ko je odmevno zgodovinopisno delo skušalo očrniti njegov lik.

Publicistka Darka Zvonar in nekdanji konzul v Trstu Milan Predan

Priznavali ste vlogo, ki jo je za ohranitev našega naroda opravila slovenska primorska duhovščina. Zato ste se na primer pred nekaj leti iz srca razveselili poblikacije o Štefanu Ceku, Vašem sošolcu in prijatelju iz semenišča, narodno zavednem duhovniku, poštenjaku, ki je za svoje delo namesto priznanja oblasti prejel šest let prisilnega dela.

Polna cerkev

In zelo smo Vam hvaležni tudi za vaš nadvse posrečeni predlog, da bi namreč božji služabnik Jakob Ukmar, ko bi postal svetnik, bil proglašen za zavetnika narodnih manjšin.

Sveto obhajilo prejemata dirigent Janko Ban in publicist Janez Povše

Spoštovani profesor, hvala Vam za Vašo premočrtnost, za Vašo poštenost, za Vaše iskanje resnice. Počivajte v miru. V imenu Društva slovenskih izobražencev in Slovenske prosvete izražam svojcem iskreno sožalje.

Dr. Jože Možina in njegova žena pred sprejemom svete hostije

Marjan Podobnik

Tržaški nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi pri blagoslovu

Glavni urednik slovenskega novinarskega uredništva (Radio Trst A in televizija) deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino Marko Tavčar

Odgovorni urednik tednika Naš glas, novinar in literat, pesnik Jurij Paljk

Pisatelj, kritik, novinar in pesnik, bivši glavni urednik slovenskega informativnega sporeda deželnega sedeža RAI za Furlanijo – Julijsko krajino v Trstu Marij Čuk

Literarna zgodivinarka dr. Marija Pirjevec

Publicist Ivo Jevnikar

Neva Zajc in Tatjana Rojc

Slovo sorodnikov v bolečini

Besede rojakov Edvarda Kocbeka, ki so prišli na pogreb iz Prekmurja z avtobusom

Jožef Školč, Vera Radić in Zdravko Duša

Slovenska ministrska trojka ob grobnici

Odbor za mir in solidarnost Danilo Dolci

Pahorjeva vnukinja Kristina in Vera Radić s hčerko Ivo

Vera Radić in Peter Kovačič Peršin

V barvah slovenske zastave, italijanskih vencev ni bilo

Hči Maja Pahor ob očetovem grobu

Borisa Pahorja sem imel rad

Marijan Zlobec