Knjiga dr. Janeza Juhanta o Lambertu Ehrlichu je nehote bolj odprta za dialog kot bi si avtor nemara želel, saj te pripravljenosti v knjigi ni ravno na pretek, če pomislim, da t. i. režimske zgodovinarje komajda omeni, in to dr. Jožeta Pirjevca (sicer v neposredni zvezi z Ehrlichom) in dr. Boža Repeta (opredeljenega kot “dežurni zgodovinar revolucije”) precej zaničljivo. Da ne omenim obrekovalskega izpada dr. Staneta Grande proti Pirjevcu na sami tiskovni konferenci, ki jo je posnel Radio Vatikan.
Lambert Ehrlich, foto Wikipedija
Iz tega sledi, da dialoga in sodelovanja, kot ga vsi predstavniki menda kar dvajsetih slovenskih strank v tem predvolilnem času tako odločno obljubljajo, ni od nikoder in ga v bistvu še dolgo ali celo nikoli ne bo. Kako bodo zgodovinarji pisali o našem času, če se ne znajo prepričljivo lotiti nekdanjih, si je težko predstavljati. Zgodovina bo takšna, kot bo zapisana v knjigah. Imeli bomo režimsko, partijsko ali komunistično zgodovinopisje in domobransko, klerikalno, skratka civilno in cerkveno. Cvetelo bo le medsebojno sovraštvo.
Dr. Janez Juhant na žalni slovesnosti za Lambertom Ehrlichom na Teološki fakulteti, foto Vatican News
Povezovanja in združevanja ni, ker nihče tega ne želi, kar je v knjigi dr. Janeza Juhanta razvidno na kar precej mestih. Tragedija slovenskega zgodovinopisja je v tem, da je po svoje zagrizeno prepričano v svoj prav. Ta prav je v primeru druge svetovne vojne nekaj najbolj problematičnega, kot si lahko sploh predstavljamo; obsega tako različne in večinoma vsiljene usode, in to dobesedno čez noč, kot jih v mirnem času ni. Pri tem je najpomembneje, kako reagira oblast. Jugoslovanska je kapitulirala in zbežala, slovenska pa ob njej enako, ne glede na to, kako skuša Juhant poiskati njen zagovor in zvaliti krivdo na komunistično revolucijo in komuniste kot nosilce največjega zla v slovenski zgodovini.
Zgodovinopisje v drugih državah seveda ni nič boljše. Ste prebrali kakšno knjigo nemškega ali avstrijskega zgodovinarja o svoji okupaciji Slovenije in na tisoče zločinih njihovih ali svojih vojakov na tujem ozemlju in nad nedolžnimi ljudmi ? Seveda ne. Podobno je v Italiji, čeprav je v zadnjem obdobju izšlo nekaj knjig predvsem mladih zgodovinarjev, rojenih nekaj desetletij po koncu druge svetovne vojne, ki pišejo o okupaciji, čeprav 99 % mladih Italijanov o vojaški okupaciji Ljubljane in Ljubljanski pokrajini nima pojma in zanjo niso nikoli slišali.
Naivnost povezave z Bogom je med mladimi slovenskimi dijaki in študenti povzročila največ nedolžnih žrtev
Juhant je zelo zvit zgodovinar, po svoje celo politik, oziroma klerikalni politik. V knjigi o Ehrlichu daje ravno njemu primat, tako rekoč očetovstvo nad kasnejšo jugoslovansko federacijo in celo željo po slovenski narodni državi, čeprav je o tem že pred njim pisal prav tako cerkveni predstavnik, pater frančiškan Kazimir Zakrajšek v svoji knjigi Ko smo šli v morje bridkosti. Juhant te knjige v svoji bibliografiji nima, razen v opombah pod črto in zgolj posredno, kaj šele da bi jo analiziral, a je pomembnejša od vsega, kar je tedaj napisal Lambert Ehrlich. Ne nazadnje je tam objavljena spomenica Tragedija slovenskega naroda z datumom 18. maj 1941, ki podrobno dokumentira nacistične zločine nad slovenskim narodom na Gorenjskem in Štajerskem.
Naslovnica Zakrajškove knjige iz leta 1942
Juhant v svoji knjigi to spomenico gladko in brez dvoma kar pripiše Ehrlichu, čeprav za to nima nikakršnega dokaza, še več; prepisuje iz kasnejšega emigrantskega tipkopisa, ki izrecno pravi, da je Ehrlich zgolj oziroma kot tam piše baje avtor: (“To Spomenico je baje sestavil tudi profesor Ehrlich”). Kolarič v svoji biografiji o škofu Rožmanu trdi, da je spomenico napisal ban Natlačen, Zakrajšek pa avtorstva izrecno ne omenja: niti Ehrlicha, niti Natlačene in ne sebe. En sam človek tega nikakor ne bi zmogel zbrati, ampak je šlo za krajevna poročila različnih poročevalcev iz mnogih krajev oziroma župnij in verjetno drug za drugega niso vedeli. Juhant Kolaričeve trilogije ne analizira, a jo vseeno pozna, saj jo najdemo v nekaterih drugih citatih in opombah pod črto. Ni se pa potrudil niti toliko, da bi pregledal, kaj tam vse piše o Ehrlichu.
Je pa Janez Juhant izpustil tisti stavek v oklepaju, ki je nastal kasneje v politični emigraciji: “Ob vračanju SNV je bila morda prav ta Spomenica usodna, da so komunisti prepričali Angleže, kakšne svinje smo mi, če smo delali z Nemci! (in so se komunisti naredili mučenike!).” Zakaj je ta zelo poveden vrinek nastal, ni jasno, prepričljivo pa dokazuje, da je bilo sodelovanje domobrancev (Slovenska narodna vojska) z Nemči ob njihovih strahotnih zločinih, opisanih v Tragediji slovenskega naroda, še toliko bolj absurdno in narodno izdajalsko. Za verne domobrance še toliko bolj, ker so vse to tolerirali, za razliko od kasnejših partizanskih in komunističnih dejanj (proti duhovnikom). Juhant v svoji knjigi tega ne problematizira, saj je enostavneje skriti in se delati, da nečesa ni (bilo).
Za katoliški absolutizem celo v umetnosti
Spomenico Tragedija slovenskega naroda je v svoji knjigi, kot rečeno, objavil Zakrajšek leta 1942 v slovenščini v Washingtonu. Kar Juhantu ne gre v račun, pri opisovanju Lamberta Ehrlicha, gladko zamolči in s tem prikroji, tako da na koncu dobi “preroka slovenskega naroda”. Zakrajšek Ehrlicha (pri omenjeni spomenici) nikjer ne omenja, ne ve zanj, kot tudi nikjer v svoji knjigi, kar pomeni, da ga ni niti opazil. On ne, Juhant pa, ko zapiše: “Razmere na Gorenjskem in Štajerskem so se zaostrile in preživetje Slovencev je postalo vse bolj vprašljivo. Ehrlich je s pomočjo prijateljev in sodelavcev zbiral podatke o nemškem terorju nad Slovenci. Nastala je spomenica Tragedija slovenskega naroda… (str. 345).
Glavni boj je bil med kraljestvom božjim in taborom satanovim
Juhant s tem v zvezi ne omenja še cele vrste drugih stvari in tem, namreč Zakrajškovega političnega programa, kot ga je objavil v svoji knjigi in jasno omenja jugoslovansko federacijo kot politični cilj slovenskega naroda. Dve leti pred drugim zasedanjem Avnoja v Jajcu. O patru Zakrajšku in njegovih idejah piše zgodovinar dr. Peter Vodopivec, ki pa ga Juhant v knjigi ne pozna. Juhant ne čuti potrebe po podrobnem primerjanju in analizi tekstov Lamberta Ehrlicha in Kazimirja Zakrajška, ne ugotavlja sočasnosti ali prvotnosti enega ali drugega avtorja, morebitne skupne točke ali različnosti v razumevanju in viziji državnosti.
Pater frančiškan Kazimir Zakrajšek
Zgodovinar dr. Bojan Godeša je na temo Ehrlichovov pogledov na ureditev slovenskega narodnega vprašanja imel obsežen referat, objavljen v knjigi Ehrlichov simpozij v Rimu (2002). Juhant njegov tekst uvršča le v sekundarno literaturo, čeprav začenja to temo kot svojo raziskavo prav z njim. Če že kar naprej povzema in citira, je tu bistveno preskromen. Ko Juhant govori o prvi Ehrlichovi spomenici Slovenski problem 1941 (24. novembra 1941), bi se vsak najprej vprašal, kaj konkretno pomeni že prvi stavek v tretjem delu Ehrlichovega teksta pod tem naslovom, (po uvodnih geografskih opisih in pregledu zgodovine, še posebej o neuspehu pariške mirovne konference za Slovenijo), ki se glasi: “Dokončno osvoboditev vseh Slovencev izpod tuje oblasti.” (O tem bi bilo treba reči še veliko več, ker je Godeša neprimerljivo boljši in korektnejši ter natančnejši od Juhanta, ki k tej temi vlači še pričevanja Viktorja Blažiča, Pavla Verbica, Cirila Žebota, ki je v emigraciji pisal za nazaj kar je hotel, pa celo Metoda Mikuža. Ni pa jasno, kdo je to bral med okupatorji, da bi spoznal, kakšna usoda ga čaka po “dokončni osvoboditvi”, še manj pa, kako se bo do te osvoboditve prišlo. O tem dobimo delni odgovor v tretji Ehrlichovi Spomenici Italijanom, (medtem ko je druga Spomenica Slovencem, bolj znana kot Kerenskijade). Ehrlich v Spomenici Italijanom namreč prosi visokega komisarja Ljubljanske pokrajine Emilia Graziolija za orožje, da se bodo lahko skupaj z okupatorjem borili proti nevarnim in okupatorja ogrožajočim osvoboditeljem v podobi zločinskih komunistov (in drugim v OF). Prva točka se je takoj izkazala za zelo daljnogledno, le da se je vse zgodilo povsem drugače, a vsebinsko pravilno. Juhant ne problematizira bistva, to je vojaški upor proti okupatorju za vsako ceno, na vse načine in do končne brezpogojne zmage, osvoboditve slovenskega naroda in Slovencev. Ehrlich je kajpada poznal temeljne točke Osvobodilne fronte, a je sam ne vidi kot nosilke in izvajalke “dokončne osvoboditve vseh Slovencev izpod tuje oblasti.” Na tihem jo seveda vidi: v tem, da bodo komunisti opravili “umazan revolucionarni posel”, kot je že itak potekal, o čemer sam dokumentarno in s tem izdajalsko poroča šefu okupatorjev, visokemu komisarji Ljubljanske pokrajine Emiliu Grazioliju. Kidrič in Kardelj sta o vsem tem vedela bistveno več, kot si Juhant zna predstavljati, predvsem pa sta usodne dneve, mesece in leta živela in se borila.
Provincia di Lubiana 1941 – 1943
“Danes imajo Slovenci doma svoje strašno Kosovo polje, ki jih pa ne bo strlo, temveč jih bo izkovalo v narod junakov, junakov, ki ne bodo nikdar več dopustili, da bi se z njimi in njihovo zemljo barantalo, kakor se je barantalo pri zadnji mirovni konferenci. Danes govori slovenski narod celemu svetu, vsem državnikom: Tudi slovensko vprašanje ne bo nikoli rešeno, dokler ne bo rešeno pravično! Narod se nikoli ne bo uklonil, dokler ne dobi svoje cele in popolne pravice. Narod doma hoče danes združeno in avtonomno Slovenijo kot svobodno in enakopravno državno edinico v novi federativni Jugoslaviji. Slovenski narod hoče nazaj Jugoslavijo za vsako ceno, toda nova Jugoslavija mora biti postavljena na take temelje, da bodo v njej vsi jugoslovanski narodi zadovoljni in srečni, da bodo v njej vsi nemoteno živeli svoje narodno življenje, razvijali vsak svojo lastno kulturo in gospodarstvo, vsi pa kot navdušeni, borbeni in junaški bratje – Jugoslovani. To, ali pa raje smrt!” (Ko smo šli v morje bridkosti, str. 150)
Okupacijske meje na ozemlju Slovenije med letoma 1941 in 1943
To je imelo odmev tako v ZDA kot v Jugoslaviji, kar pa tu ni tema obravnave.
Druga tema v Zakrajškovi knjigi je povezana z nemškimi dolgoletnimi pripravami na vojno, o katerih je slovenska politika v Ljubljani razpravljala že od leta 1936, a v obrambo slovenstva ni naredila nič. Če prebirate glasila Straža v viharju in Mi mladi borci, vidite eno samo hujskanje proti boljševizmu in komunizmu ter klanjanje in poniževanje Vatikanu in Cerkvi, kar pa se je ob okupaciji pokazalo kot povsem neučinkovito, in to na bistvenih ravneh samoobrambe, osvoboditve in formiranja svobodnega narodnega slovenskega ozemlja in svoje nove države. Da je Hitler dejansko napadel Poljsko 1. septembra 1939, niso niti opazili. Tako kot ne Mussolinija. Da je okupator, še posebej nemški in avstrijski, zmogel tako strahotne zločine že v prvih dveh, treh tednih okupacije, pa je bil vendarle šok, ki pa pri slovenski oblasti ni izzval ustreznega reagiranja. (Tu lahko pomislim na EU, ZDA in druge “blokade” Rusije ob vojni v Ukrajini.
Pozdrav avstrijskih nacistov v Celju
Vizija kulturnih narodov (Nemci, Italijani, Avstrijci, Madžari), je bila razblinjena na vseh možnih ravneh javnega življenja, pa tudi čisto osebnega ravnanja, karakterja, obnašanja. Slovenska politika bi in bo morala jasno zahtevati javna opravičila in prositi slovenski narod za odpuščanje za deset tisoče zločinov na naših, torej za njih tujih tleh: od Italije, Nemčije, Avstrije, Madžarske, deloma Hrvaške. Prav tako mora zahtevati od Angležev opravičilo za vrnitev poražene domobranske vojske po na videz rešilnem begu na avstrijsko Koroško, kamor so prišli na varno in kjer so se že pokazale možnosti za ureditev razmer tako v Avstriji, Italiji, kot malo zatem v Argentini. Prav tako mora zahtevati imensko, poimensko ter strukturno in poveljniško – hierarhično identifikacijo vseh okupatorskih vojaških enot na naših tleh. Janez Juhant se tega ni imel časa spomniti, kar pomeni, da tega ne dojema in ne čuti kot problem.
Italija je imela osemdeset let časa, da bi se opravičila, a se ni in noče
Kazimir Zakrajšek na nekaj mestih v svoji knjigi piše o nacističnih načrtih absolutnega ali totalnega izbrisanja slovenskega naroda z obličja zemlje.
Rudolf Čuješ v svoji knjigi Lambert Ehrlich Stražar naših svetinj Gradivo za življenjepis (Kanada, 1992) citira Josipa Vidmarja iz leta 1936, ki da je označil vedenje tedanje katoliške mladine: (Katoliška akcija, Straža v viharju) kot “še posebno nevaren “klerofašizem””. Od kod je to vzel Čuješ ne pojasni, Juhant, ki to citira, pa prav tako ne. Vidmar je še pred tem, leta 1932 izdal knjižico Kulturni problem slovenstva, ki je bila veliko bolj vizionarska kot kakšna pridiga Lamberta Ehrlicha leto kasneje. Vidmarju opažanje klerofašizma ob prebiranju vsakotedenskih številk Mi mladi borci in Straže v viharju (1934 – 1941) ni bilo težko.
Tretja Zakrajškova tema je nemško pošiljanje svojih vohunskih turistov v Slovenijo, z namenom podrobnega spoznavanja celo posameznih družin in njihove pro ali protinemške politične in nacionalne orientacije, prav tako vasi, trgov, mest. To se je dogajalo že v letih 1937 in 1938. Leta 1939 je dr. Anton Korošec iz Beograda poslal v Nemčijo svojega prijatelja na opazovanje; v Stuttgartu je obiskal Institut für das Auslanddeutschtum. “Delalo je tam nad petdeset ravnateljev s celo armado podravnateljev, uradnikov, tipkaric in drugega pomožnega osebja. Pripovedovali so mu, kako imajo vse Nemce po celem svetu popisane z vsemi družinskimi in premoženjskimi podatki, kakor tudi popis vseh držav, okrajev, mest, trgov in vasi, kjer Nemci prebivajo…” Obiskovalec je prosil podatke tudi za svoj kraj in določene ljudi. “Naš slovenski obiskovalec kar verjeti ni mogel. Sam svojih sosedov ni poznal tako dobro in tako natančno, kakor so bili popisani v teh papirjih, ki so se nahajali skoraj tisoč kilometrov stran v tuji deželi. Priložen je bil celo mal zemljevid cele okolice. Hiše so bile zaznamovane z malimi kvadrati, in sicer so bili nekateri kvadrati črni, drugi rdeči, tretji črno-rdeči.” Črne hiše so bile slovenske, zavedno slovenske, rdeče nemške, črno-rdeče pa so one družine, kjer znajo samo nekoliko nemško in so Nemcem kolikor toliko naklonjene (deutsch-freundlich).
Nemcem je ta vohunski večletni projekt v Sloveniji v celoti uspel, rezultat pa je bil ponekod kar triumfalni sprejem okupatorjev. Zakrajšek v knjigi še naprej podrobno opisuje preverjanje te vohunske in petokolonaške dejavnosti na Slovenskem, tako da je jasno, zakaj so okupatorji lahko tako hitro in kruto reagirali, o čemer govori Tragedija slovenskega naroda. Juhant o tem molči.
Manifest nove Slovenije Kazimirja Zakrajška
Četrta tema v Zakrajškovi knjigi je podroben opis nacističnih zločinov na Gorenjskem in Štajerskem, mimo na koncu objavljene spomenice, kot jih ni objavil nihče, saj v okupirani Sloveniji razumljivo časopisi tega niso mogli objaviti. Tako govori o “cepljenju” slovenskih otrok na Gorenjskem s sifilisom ali s cepivom za neplodnost, ženske pa so na poseben način “obsevali” in so se vse tega početja strahotno bale.
Zakrajšek posebej govori o nepredstavljivem terorju nacistov nad slovenskimi cerkvami, samostani in duhovščino oziroma redovniki. Uradna slovenska politika, ki je 6. aprila 1941 ustanovila Narodni svet za Slovenijo, je že 17. aprila kapitulirala. Ban dr. Marko Natlačen je v bistvu sam napravil državni udar, saj se ni držal sklepov pobegle vlade, ki je izrecno prepovedala sodelovanje z okupatorjem. Še več, odpotoval je v Celje s prošnjo, da bi nacisti okupirali še Ljubljano. Ban Natlačen v smislu svojega individualnega absolutističnega političnega dejanja ali delovanja do smrti še ni podrobno predstavljen. Nezadovoljstvo nad Natlačenovim ravnanjem je bilo v pobegli vladi v Londonu tako veliko, da so želeli klerikalce iz svoje vlade izgnati, saj niso v ničemer spoštovali sklepov seje vodstva SLS iz 30. marca 1941, se pravi takoj po beograjskem vojaškem udaru 27. marca.
Zakrajškov manifest, kot ga od “preroka slovenskega naroda” Lamberta Ehrlicha nismo dočakali
Peta tema Zakrajškove knjige je odmev v svetovni javnosti nad pogumnim odporom proti okupatorjem v Sloveniji, ne da bi Zakrajšek komuniste v vsej knjigi sploh identificiral ali omenil. Tu bi se iz knjige dalo citirati kar precej oziroma vse štiri strani v Sklepu. Poglejmo en sam primer: “Italijanski profesor Ferreri v Švici, protifašistični agitator, je baje v nekem švicarskem listu zapisal besede: “Junaška odločnost slovenskega naroda, s katero se danes bori za svojo svobodo, tudi proti Italiji, je občudovanja vredna. Danes Italija ve, da je zgubila vsako pravico do vsakega koščka slovenske zemlje.”
“Strmi tudi celi svet nad junaštvom našega naroda, in strme tudi naši sovražniki”
Šesta tema je begunstvo nekaj deset tisoč Slovencev iz Štajerske na Hrvaško, med njimi 15.000 v Zagreb zaradi neopisljivega nasilja avstrijskih nacistov, kar pa je za domobranske zgodovinarje zanemarljiv problem, a tega ne bodo nikdar spregledali, ker imajo, vsaj ena gospa, svoj avstrijski službeni razlog, saj se res ne spodobi, da pišeš in raziskuješ zločine Avstrijcev v medvojni Sloveniji, če si v službi na univerzah v Gradcu ali na Dunaju.
Zakrajšek v svoji knjigi zapiše, da je v Ljubljani že maja 1941 število pribežnikov znašalo nad 30.000. Slovenski begunci so iz Zagreba morali še naprej v južno Srbijo, kar je porazno vplivalo celo na Hrvate same.
“Zelo porazno je vplivalo na Hrvate tudi to, ko so videli in slišali, da gredo celi vlaki slovenskih izgnancev v živinskih vagonih v južno Srbijo, da so bile te žrtve poslane slabše kakor živina, brez vode, brez hrane, brez vsakega ozira na ventilacijo in druge potrebe in brez sedežev. Nagnali so jih v živinske vagone kot se nažene nema živina. Med njimi so bili ženske, moški, otroci, starci, bolni, zdravi. Žene so celo rodile v tej strašni gneči. Bolni in slabotni so umirali. Kdor je videl to grozo, kdor je čul ta vik in krik, ta tega ne bo pozabil do smrti. Groza se mu je zarezala globoko v mozeg….”
Desetletnica škofovanja dr. Gregorija Rožmana v časopisu Mi mladi borci
Zakrajšek se je 10. aprila 1941 znašel v Zagrebu, kjer je na ameriškem konzulatu – bil je ameriški državljan – želel urejati dokumente za vrnitev v ZDA. Bil je priča množični hrvaški manifestaciji v podporo Hitlerju, v mesto prihajajočim nemškim vojakom in novi NDH. Popadla ga je groza.
Ob tem naj spomnim, da je italijanski zunanji minister, grof Galeazzo Ciano prišel v Ljubljano že 25. aprila, med drugim da bi se srečal z Antejem Pavelićem, poglavarjem NDH. Istega dne je Ciano imel sestanek tudi z banom Natlačenom. Tam je Ciano banu povedal, da je že 22. aprila na Dunaju podpisal dogovor o novi meji. Se pravi, da je najvišji predstavnik fašistične zunanje politike odpotoval na sestanek o razmejitvi okupiranega slovenskega ozemlja na Dunaj, ne v Berlin.
Juhant Ciana v knjigi sploh ne omenja, kaj šele, da bi spomnil na prihod v Ljubljano Anteja Pavelića, ki se je srečal s Cianom, da sta se dogovorila in potrdila politično orientacijo NDH – Nezavisne države Hrvatske. Juhant tudi Pavelića ne omenja, tako da v njegovi knjigi ni možno ugotoviti, kakšen je bil v tem kontekstu Ehrlichov politični cilj. Juhant še manj omenja poizvedovanje papeža Pija XII. pri ljubljanskem škofu Rožmanu, kakšen je v resnici Ante Pavelić, in mu je škof garantiral, da je “naš človek” in da ga potemtakem lahko uradno sprejme v Vatikanu. To se seveda ni zgodilo, saj je papež dobil jasne informacije o tem, da je prav Pavelić poslal v Francijo svoje atentatorje, ki so ubili kralja Aleksandra. Papež je Pavelića potem sprejel le zasebno.
Seznam ustreljenih v Celju 15. avgusta 1942
Za dr. Janeza Juhanta je ta molk značilen, sprenevedanje o obstoju omenjene knjige patra Zakrajška pa zgovorno.
Sam složnosti in s tem strokovnosti slovenskega zgodovinopisja ne vidim. Vojna med njimi je trajna. Spričo vojne v Ukrajini prej vidim možnost, da se bo zgodovina ponovila in se bo vojna tragedija nad nedolžnimi ljudmi razširila v nepredstavljivem obsegu.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec