Kulturno društvo Mohorjan s Prevalj je v Knjigarni Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici v Ljubljani odmevno predstavilo zbornik, posvečen tridesetletnici slovenske samostojnosti ali slovenske države Republike Slovenije.
Jožko Kert, fotografije Marijan Zlobec
Knjiga Slovenec sem s podnaslovom “Tako je mati djala, ko me je dete pestovala…” avtorjev dr. Aleša Mavra, akad. Andreja Jemca, akad. Lojzeta Lebiča, dr. Matjaža Klemenčiča in Lucije Mirkac, predstavlja pot Slovencev do lastne države s krepitvijo kulturne ustvarjalnosti skozi stoletja in razvojem misli o državi na slovenskem narodnem ozemlju.
Dr. Tanja Ozvatič
Posebej natančno je v njej orisan razvoj glasbe na Slovenskem, kar je zasluga izjemnega poznavalca in skladatelja Lojzeta Lebiča.
Na predstavitvi so sodelovali dr. Aleš Maver (urednik), akademik Lojze Lebič in akademik dr. Andrej Jemec, s pozdravnim nagovorom se je pridružil Joško Kert, prav tako je vse prisotne, med katerimi so bili akademik dr. Kajetan Gantar, podpredsednik prve osamosvojitvene vlade 1990 Mitja Malešič, predsednica Glasbene matice Ljubljana Veronika Brvar, muzikolog dr. Matjaž Barbo, kot so bili uradno oziroma poimensko predstavljeni, pozdravila še ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič.
Predstavitev Andreja Jemca
Jožko Kert, večdesetletni koroški kulturni delavec, nekdanji predsednik Kulturnega društva Mohorjan Prevalje, zborovodja in inženir kemije, je med drugim spomnil, da se je Mohorjeva družba leta 1917 preselila iz Celovca v Prevalje, kjer je delovala kar osem let, to je do leta 1927. Tam so izdali sto knjižnih naslovov in natisnili dva milijona knjig. Kulturno društvo Mohorjan Prevalje je izdalo okrog osemdeset naslovov. Društvo je imelo kar tri pevske zbore, s Koroške je izšlo dvanajt članov SAZU, trinajst je univerzitetnih profesorjev, imajo svojo bralno značko in zborovski festival…
Akademik Lojze Lebič je doma s Prevalj
Urednik Aleš Maver o izdaji:
»S pričujočo knjigo, ki je v jubilejnem letu nastala na pobudo Kulturnega društva Mohorjan s Prevalj, smo želeli ob trideseti obletnici slovenske neodvisnosti izrisati fresko poti Slovencev do lastne države. Skušali smo zajeti kar največ področij, na katerih sta se skozi stoletja postopoma krepili kulturna ustvarjalnost in pozneje tudi misel o državi na slovenskem narodnem ozemlju. Bralec bo opazil, da je posebej natančno orisan razvoj glasbe na Slovenskem, kar je zasluga izjemnega poznavalca in skladatelja Lojzeta Lebiča. Posebno poglavje velja nadalje osrednjim zgodovinskim mejnikom, ki so se zasidrali v zgodovinski spomin Slovencev in prispevali gradnike za slovensko državnost. Izpod peresa Andreja Jemca prihaja pregledni prikaz slovenske likovne umetnosti. Matjaž Klemenčič je prispeval besedilo o kamenčkih, ki so jih v mozaik rojstva samostojne Slovenije prispevali Slovenci zunaj današnjih slovenskih meja. Glede na veliko vlogo krščanstva v slovenski zgodovini ne manjka niti kratek prispevek o pomenu duhovnikov za narodno uveljavitev Slovencev. Posebnost knjige pa sta morda zlasti dva izbora besedil. Prvi prinaša taka, ki so se uveljavila kot najpomembnejši besedilni spomeniki slovenstva oziroma je v njih še posebej izraženo prizadevanje za ohranjanje in poživitev slovenske narodne samobitnosti, dopolnjuje pa jih posrečen izbor domoljubne poezije v slovenščini, ki ga je zasnovala mlada pesnica Lucija Mirkac in bo najbrž zbudil pozornost tudi pri širšem občinstvu.«
Akademik Andrej Jemec
Knjiga Slovenec sem je razdeljena na sedem poglavij. Uvodno poglavje Premisleki o slovenskih pogledih na zgodovino in državnost je prispeval urednik dr. Aleš Maver, ki je tudi avtor zadnjega poglavja Vloga duhovnikov in Cerkve pri narodni uveljavitvi Slovencev in soavtor (z Matjažem Klemenčičem) poglavja Vloga Slovencev zunaj Slovenije pri slovenskem osamosvajanju. Urednik je pripravil poglavje Izbrana temeljna besedila slovenstva, skupaj z Lucijo Mirkac pa antologijo Slovenska domoljubna poezija skozi stoletja. Poglavje Slovensko slikarstvo in grafika kot pomemben del slovenske likovne kulture in umetnosti je napisal akademik Andrej Jemec, akademik Lojze Lebič pa je svoj zapis naslovil Glasovi časov, o slovenski glasbeni ustvarjalnosti. Jemec je skupaj z Lauro Kumprej izbral dela slovenskih likovnih umetnikov za objavo, pri čemer izstopa lahko bi rekli kar legendarna slika Gojmirja Antona Kosa Ustoličenje koroških vojvod na naslovnici. Na koncu knjige je objavljen katalog vseh knjig, ki jih je izdalo Kulturno društvo Mohorjan Prevalje.
Andrej Jemec
Vsako poglavje bi terjalo posebno pozornost, še posebej ona, ki analizirajo in predstavljajo zgodovinska dogajanja. Tu ni razvidnega jasnega koncepta, na katera vprašanja in teme ter kako bo knjiga odgovarjala ter kakšen je nasploh njen karakter. Je to jubilejna knjiga, je domoljubna, je procerkvena, da ne rečem politično neodomobranska, selektivna ali celo sektaška, je esejistično zgodovinska izrazito avtorskih pogledov samega urednika, ki je z omenjanjem zgodovinskih osebnosti nenavadno skop, je prav taka antologija izbranih tekstov, pa še posebej poezije, ki se časovno zaključujejo nenavadno zgodaj, s Tonetom Kuntnerjem in Rožo Gantar (žena dr. Kajetana Gantarja), ki je širše znana s pesmijo Tisoč let je že minilo, a bolj zaradi pete melodije skladatelja Damijana Močnika in priredbe za pihalno godbo Vinka Štrucla, posvečena prvemu papeževemu obisku Slovenije leta 1996…? Pomisel, da slovenske domoljubne poezije v zadnjih desetletjih sploh ni, daje misliti. Še bolj pa, da je s slovenskim domoljubjem težko (živeti).
Aleš Maver
Dr. Aleš Maver se je lotil zgodovinske teme s preveliko žlico in hkrati veliko željo, da bi ugajal vsem tistim ali vsemu tistemu, kar je proti jasni kronologiji pojavljanja idej o nacionalni državi, nacionalni federaciji enakopravnih narodov, idej o slovenski svobodi, slovenski avtonomiji, kulturnih problemih slovenstva, razvoju slovenskega narodnega vprašanja…, emigrantskih projektih in publikacijah, ki izrecno govorijo o slovenski samostojnosti, o političnih polemikah, napadih…, tako da rdeče niti ne opazimo. Maver je seveda proti NOB in še posebej komunistom in komunizmu, a je njegova predstavitev dogajanja med drugo svetovno vojno osupljivo kratka, saj obsega le slabi dve strani (Labirinti druge svetovne vojne). To je nekaj najslabšega, kar je bilo kdajkoli zapisano. Morda je vredno prisluhniti stavku, da je “tradicionalni tabor s predvojno elito, ki je ostala v domovini, odločilno zamudil z neuresničevanjem svojih zamisli o različnih ravneh odpora proti okupatorju, zaradi česar je gotovo zapravil zaupanje dobršnega dela Slovencev in odprl prostor razmeroma brezbrižnemu odnosu do sistematičnega obračuna s predstavniki te elite.“
Lojze Lebič
Ta elita, zbrana v Narodnem svetu za Slovenijo, je narod pustila na cedilu, zato je bila kasneje kot posledica neizpolnjevanja v Slovencu objavljenih zavez in obljub, ampak hitre kapitulacije ob italijanski vojaški okupaciji, leva politična opcija prisiljena ustanoviti Protiimperialistično fronto, kasneje imenovano Osvobodilna. Če bi tradicionalni tabor ukrepal tako, kot je narodu 6. aprila 1941 obljubil, a je ban Natlačen že 17. aprila izročil upravo civilnemu predstavniku italijanske vojaške uprave, OF sploh ne bi bilo, saj bi bila nepotrebna, ker bi večinske stranke, ki so se peščici komunistov, – ti so prosili za sprejem in se želeli pridružiti s predstavnikom Borisom Kidričem (po enih pričevanjih Alešem Beblerjem)-, posmehovale, opravile kasnejše partizanske naloge do končne osvoboditve izpod okupatorja (in ustanovitve samostojne Slovenije).
Maver ni zgodovinar, ki bi si kaj upal, ne glede na dejstvo, kaj ve, pa si ne upa ali ne želi povedati. V tem poglavju je omenjen le Edvard Kocbek, pa še to v kontekstu, na katerega ne bi nihče pomislil, namreč da so si ljudje želeli predvsem agrarne reforme in ločitve Cerkve od države, kar pa je seveda že iz povojnega časa.
Maver je izzivalen, ko objavlja Taborsko resolucijo z dne 3. maja 1945, politični manifest prvega slovenskega, domobranskega parlamenta, ustanovljenega v Sokolskem domu na Taboru 3. maja 1945, partizanske vlade, ustanovljene 5. maja v Ajdovščini, pa ne omenja. Partizanov kot da jih ni bilo, kaj šele, da bi ali celo so zmagali. Po Alešu Mavru so zmagali podpisniki omenjene resolucije: kralj Peter, federativna kraljevina Jugoslavija in narodna država Slovenija. Do Majniške deklaracije 1989 (8. maja) se po Mavru v Sloveniji ali z njo ni zgodilo nič.
Združena Slovenija vstaja !- Taborska resolucija z dne 3. maja 1945 (slike iz Slovenca ni v knjigi, ampak celoten tekst)
Maver je avtor izbora Izbranih temeljnih besedil slovenstva. Nihče ne bi nikoli uganil, da bo vključil odlomek iz pridige na Svetih Višarjah leta 1933 duhovnika Lamberta Ehrlicha, s čimer želi povedati, da je bil to resni poizkus razmišljanja o neki novi in drugačni politični ureditvi in položaju Slovenije v Evropi. Očitno je to nastalo pod vplivom Janeza Juhanta, ki v svoji knjigi o Ehrlichu govori o “Višarski Sloveniji”. Še več, citira dr. Kajetana Gantarja, ki je v ustnem pogovoru s piscem knjige Juhantom, Ehrlicha postavil v položaj, ko je še “pred Robertom Schumanom in drugimi govoril o združeni Evropi, s Slovenijo v središču.”
Kot vidimo se je božja volja, o kateri je govoril Ehrlich na Svetih Višarjah že leta 1933 – Slovenija mora ostati mejnik, ki druži kakor Svete Višarje Germane, Romane in Slovane. To je božja volja. To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu in severu, na vzhodu ali na zahodu – uresničila.
Notni zapis pesmi Slovenec sem Gustava Ipavca, ki ga v knjigi ni
Akademik Lojze Lebič je napisal obsežno glasbenozgodovinsko študijo Glasovi časov, ki v takšnih podrobnostih in celovitosti ne spada v tak profil knjige, saj postavlja glasbo na prvo mesto po pomenu katerekoli narodne dejavnosti ali ustvarjalnosti v zgodovini Slovenije. Treba bo začeti razmišljati o tem, ali pa morda ima celo prav. Njegov esej ima v knjigi kar 80 strani in je obsežnejši od vseh drugih, vključno z Mavrovim uvodnim ali glavnim Premisleki o slovenskih pogledih na zgodovino in državnost. Ima pa Lebič trditve, ki so na moč vprašljive, vsekakor pa so v skladu s sedaj aktualnim domobranskim zgodovinopisjem.
Je pa Lebič na predstavitvi knjige poudaril, da se danes bolj govori in piše o glasbi na Slovenskem kot o slovenski glasbi, kot da je več ni. Res pa je, da ima pravkar izšla knjiga naslov Zgodovina glasbe na Slovenskem III s podnaslovom, ki še enkrat poudarja Glasba na Slovenskem med letoma 1800 in 1918. Naj se muzikologi, glasbeni zgodovinarji in skladatelji pomenijo med sabo in že poprej, ne pa, ko so tri knjige pod tem naslovom, četrta (št. II) pa je verjetno že napisana, med bralci.
Akademik Andrej Jemec je imel prav tako težko nalogo izbora likovnih del, ki naj bi se navezovala na temo in naslov knjige Slovenec sem. Tako je nastalo poglavje Slovensko slikarstvo in grafika kot pomemben del slovenske likovne kulture in umetnosti. Opis je precej skromen, prav tako izbor likovnih del.
Dr. Matjaž Klemenčič in dr. Aleš Maver sta avtorja študije Vloga Slovencev zunaj Slovenije pri slovenskem osamosvajanju, Maver pa še poglavja Vloga duhovnikov in Cerkve pri narodni uveljavitvi Slovencev (še enkrat zelo pomanjkljivo in samovoljno).
Marijan Zlobec