Edvard Kocbek bo po številu avtorskih knjig v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev premagal Ivana Cankarja, ki je v največji zbirki (285 knjig) zastopan s kar tridesetimi. Kocbek se sicer bliža zadnjemu delu, a zelo zahtevnem, saj bo treba poleg dnevnikov iz zadnjih desetletij njegovega življenja zbrati še odmeve na knjižico Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki so poleg Jugoslavije segli v zamejstvo in emigracijo, posebej pa še v Evropo (nobelovec Heinrich Böll), tako da bo dela še ogromno. Najtežje pa bo verjetno zbrati Kocbekova pisma številnim tujim sodelavcem, prijateljem in naslovnikom, še posebej v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Jugoslaviji. Tako da bo skupaj knjig čez 30, čeprav oštevilčenje še ni določeno in se je že doslej izkazalo, da je bilo precej “eksperimentalno”, saj je na primer samo njegove esejistike pod številko 11 za štiri knjige. Urednik Zbranega dela Edvarda Kocbeka je po smrti dr. Andreja Inkreta ostal ali pa je vse uredniško delo padlo na ramena dr. Mihaela Glavana. Doslej je v Zbranih delih Edvarda Kocbeka izšlo že 21 knjig.
Urednik Mihael Glavan, foto ZRC SAZU
“V četrti knjigi esejistike spremljamo Edvarda Kocbeka v zadnjih dveh desetletjih njegovega življenja. Po nekaj letih se je privadil živeti z mikrofonom v stanovanju, se še naprej preživljal s pisanjem esejev v Novi poti in z občasnim prevajanjem. Trenutek tihega zmagoslavja je zanj prišel sredi poletja 1963, ko je prejel prve izvode svoje pesniške zbirke Groza. Februarja 1964 podeljena Prešernova nagrada, ki si jo je moral deliti z Miškom Kranjcem, mu je prinesla nekaj zadoščenja, predvsem pa odrešitev od najhujših dolgov. Vsebinski prameni Kocbekove esejistike v letih 1961–1966 še naprej prinašajo refleksije verskega, filozofskega, umetnostnega, tudi političnega in znanstvenega dogajanja v Evropi in tudi širše z gledišča krščanskega misleca. Zaradi takratne zaprtosti slovenske družbe so bila ta besedila temeljne strokovne iztočnice za bolj poglobljeno spoznavanje evropske filozofske in sociološke literature,“ predstavlja knjigo Založba ZRC.
Naslovnica
Urednik Mihael Glavan je nastopil na tiskovni konferenci po Zoomu. Uvodoma je spomnil, da je pred kratkim minilo štirideset let od smrti Edvarda Kocbeka, zdaj pa prihaja med bralce že četrti del enajste knjige Zbranih del Edvarda Kocbeka. Zadnji del prinaša Kocbekovo esejistiko iz zadnjih dvajset let pesnikovega življenja in delovanja (od 1961 do 1980).
Urednik Mihael Glavan, foto Miran Hladnik
Kocbeka so v prvem delu te publicistike še pestile težave v zvezi z njegovim političnim pogrezom in tudi družinsko revščino, v kateri je petčlanska družina zaradi nemožnosti njegovega delovanja morala živeti. V drugem delu, po letu 1960, se stvari otoplijo. Vemo, da se začne njegov novi razcvet, pesniški in drugačen, seveda pa se začne starati in so ga ob sedemdesetletnici pestile že razne tegobe.
Edvard Kocbek
Glavan je posebej omenil nenadno smrt spričo bolezni njegove hčerke Lučke leta 1973, tako da se je to odrazilo v nekaterih Kocbekovih močnejših zapisih, za katere so značilni obup, resignacija, letargija. Velik pretres se je dogajal ob izidu knjižice Edvard Kocbek, pričevalev našega časa (1975), ki je izšla v Trstu v Zalivu urednika Borisa Pahorja, sodeloval je še Alojz Rebula. Glavan v opombah piše, da bo to izšlo v Zbranih delih med Dnevniki iz let 1973 in 1974, ko je intervju nastajal, kar pa je seveda narobe. Knjiga doslej še ni bila v celoti predstavljena in tekstovno soočena z vsemi odmevi, ki jih je za celo knjigo že samih po sebi. Delno bibliografijo odmevov je objavil prof. France Pibernik, a je še večja. Vsekakor mora ta tema (povojnih pobojev) imeti svojo knjigo. Kako bi bila strukturirana in urejena, pa je stvar odločitve na podlagi končnega zbranega gradiva. Eno so Dnevniki kot taki, drugo pa izid same knjige. V tem smislu bo treba znova iskati dnevnike, ki so bili iz Kocbekovega stanovanja ukradeni in če niso v Ljubljani, jim morda ima Beograd ? Dobro bi bilo, da bi se vsaj anonimno oglasil nekdo, ki kaj ve ali je v Udbi deloval.
Mihael Glavan
Od leta 1970 izhajajo Kocbekove knjige, kot Svoboda in nujnost, 1974, izbor poezije Žerjavica, še obsežnejši izbor Zbranih pesmi, 1977. To je bil hkrati zadnji javni Kocbekov popolnoma artikuliran nastop, ko je bil še priseben, kajti potem se začenjajo njegove težave z Alzheimerjevo boleznijo.
Četrti del enajste knjige Zbranih del je najobsežnejši (800 strani) in v celoti zanika trditve, da Kocbek več kot deset let ni mogel ničesar objavljati, ker je bil v popolni politični nemilosti. Največ je objavljal v reviji Nova pot med letoma 1961 in 1966. V teh letih se je nabralo kar 109 Kocbekovih besedil. Kocbek največ piše o političnem, umetnostnem, kulturnem, filozofskem (teološkem) dogajanju v Evropi in tudi širše, seveda z vidika krščanskega misleca.
V drugem delu knjige sledi še petnajst besedil, ki so vsebinsko še bolj raznolika in so nastajala med letoma 1966 in 1980. Nekatera so krajša, spominski članki, jubileji, čestitke, intervjuji. Najobsežnejša v tem obdobju sta dva eseja iz let 1969 in 1972. Prvi je Zaprtost in odprtost sodobne slovenske kulture (20 strani), nastal kot predavanje na vsakoletnem srečanju slovenskih intelektualcev v Dragi leta 1969. Tam so si Kocbekovega nastopa vedno želeli, a se zaradi razmer ni odločil, da pride. Končno se je odločil in predaval. Drugi, še obsežnejši esej je posvečen filozofinji Simone Weil (60 strani), objavljen v reviji Znamenje, ki je po koncu Nove poti začela leta 1972 izhajati v Celju.
Zadnje besedilo je Moje krščansko izkustvo, ki ga je Kocbek v obliki predavanja 25. marca 1980 v Uršulinski cerkvi namenil mladim. Pripravil ga je duhovnik dr. Rudi Koncilija, ki je na Kocbekovem domu snemal njegovo izpoved, na dogodku pa so v glavnem poslušali posnetke, čeprav je bil Kocbek prisoten in je sedel za mizo. Koncilija je hodil štirinajst dni na Kocbekov dom in ga postopoma snemal, saj je bil Kocbek že tako slaboten, da tega v enem kosu ni bilo mogoče uresničiti. V opombah Glavan piše, da originalnih kaset s posnetki doslej niso našli.
Ta knjiga je zaključek Kocbekove esejistike. Presega vsa dosedanja vedenja in seveda obravnave kot njegovih besedil. Če pogledamo še enkrat: v prvi knjigi so bili objavljeni Zgodnji in mladostni esejistični spisi (11/1), v drugi Esejistika 1938 – 1957 (11/2), v tretji Esejistika 1958 – 1960 (11/3) in v četrti Zrela esejistika 1961 – 1980 (11/4).
Ob te štiri knjige sodita še dve pod skupnim naslovom Programsko politični spisi 1941 – 1951 (10/1 in 10/2).
Glavan je omenil nadaljevanja objavljanja Kocbekovih Dnevnikov kot nadaljevanje predvojnih, medvojnih in nekaterih povojnih, ki so v Zbranih delih že izšli (deloma 1945…). Prva ali naslednja knjiga bo sicer izšla prihodnje leto in bo predstavila Dnevnike iz leta 1954. Urednik je izrazil upanje, da bodo delo oziroma objave lahko končali, saj je Kocbek dnevnik pisal okrog petdeset let, do leta 1980, a so bili zadnji dnevniki že nečitljivi.
Izid šestih knjig Kocbekove publicistike med 1941 in 1980 pomeni izjemen opus okrog 4000 strani. Sedaj je veliko več možnosti za celovitejše obravnavanje Kocbeka kot sočasnega evropskega misleca ob boku mnogih intelektualcev, ki jim sicer v svoji publicistiki namenja svojo miselno in dialoško pozornost.
Veliko bo možnosti za nove knjige o Kocbeku in njegovem horizontu, ki je presenetljivo velik. Glavan se v opombah sprašuje, od kje je Kocbek vse črpal in bil na tekočem z dogajanjem v Evropi. Zdi se, da je bil Kocbek prvi v Sloveniji, ki je že leta 1945 pisal o Sartru in Simone de Beauvoir.
Koliko je zanimivih in še danes aktualnih tekstov, da lahko samo strmiš. Izjemen je sicer kratek tekst Ali Prešeren še živi ? Naj za ilustracijo citiram nekaj samo iz tega zapisa.
“Monumentalnosti pesnikov ni mogoče vkleniti v spomenike in v občasne književne formule, kajti njihova navzočnost prebiva sredi ljudstva kot zaklinjanje in odklinjanje, kot resnica, ki ne potrebuje niti avtorefleksije niti altroanalize. Pesnikov ni treba niti ni mogoče razlagati, njihova neposrednost je sodba zgodovine in moč usode. Le z njihovo pomočjo je mogoče prerasti vsak dokončni odgovor. Zato si Prešerna ne moremo zamejiti na podobo najvišjega artista, ki naj bi se v zagatni življenjski nesreči zatekel v pesniško sublimacijo, da bi se tako kompenziral za bivanjsko povprečnost in se rešil v vrednostni svet in ustvarjalno vzornost. Prešerna moramo pojmovati kot celostnega zmagovalca življenjskega kaosa. Kolikor je Prešernova pesem vzorna (in vzorna je v izjemnem obsegu), je vzorna tako rekoč proti svoji volji, saj si je lepoto podvrgla resnici o svetu in človeku, resnico pa si užalostila z lepoto. Vse tiste oblikovne prvine, ki jih malomeščan danes slavi v Prešernu in ga zaradi njih povzdiguje na Olimp, so izpoved nečesa silnejšega in vznemirljivejšega. Prešeren nam je odkril naše lastne zakone in izvirna pravila naše igre. Do kraja se je poistil s svojo usodo, premagal skušnjavo podvajanja svojega jaza v razumu in v utopijah, samega sebe izražal celostno, na razvidni medčloveški ravnini, dvom in skrivnost pa neposredno družil. Čim bolj je bil človek, tem bolj je bil pesnik, in čim bolj je bil pesnik, tem bolj je preraščal obstoječe stanje. Pesnik ima namreč moč, ki ni samo sila kritike obstoječega. Prešernova govorica je šla skozi vse ognje in obstala. Obstala je in postala naša govorica, da bi tudi naša govorica obstala v vseh katastrofah in postala nova govorica. Nas rešuje Prešeren kot poziv na obstajanje in postajanje…” (odlomek iz ankete Mladine pred slovenskim kulturnim praznikom, 1971).
Kocbek je bil veliko večji poznavalec intelektualne Evrope, kot se je vedelo doslej. V knjigi na primer najdemo nekrologe ob smrti filozofov Mauricea Merleau – Pontyja in Carla Gustava Junga, protestantskega teologa Paula Tilicha, judovskega misleca Martina Buberja, zapis ob 400. obletnici smrti zagovornika indijanskih pravic v Peruju in Mehiki, meniha Las Casasa, o smrti stigmatiziranke Therese Neumann, po smrti italijanskega komunista Palmira Togliattija, novem romanu Grahama Greena, o svetovni premieri zborovske simfonije Pacem in Terris Dariusa Milhauda, o posmrtni objavi dnevnikov (1925 – 1961) generalnega sekretarja OZN Daga Hammarskjölda, ki je v še nepojasnjenih okoliščinah umrl v letalski nesreči nad Kongom, o očetu Pierru Teilhardu de Chardinu, o nemškem kardinalu, filozofu in teologu iz 15. stoletja Nikolaju Kuzanskem… Več je jubilejnih zapisov kot o Françoisu Mauriacu, Gabrielu Marcelu, Karlu Barthu, Grahamu Greenu, Antonu Slodnjaku, pa o Schopenhauerju, teološki misli Alberta Schweitzerja, pričevalca krščanstva v weimarski in hitlerjevski dobi Dietricha Bonhoefferja…
Zakaj je najobsežnejši esej o Simone Weill, je odprto vprašanje, na katerega urednik Glavan ne odgovarja. Kocbeka je lahko fascinirala spričo več komponent, dejavnosti in usode, predvsem pa kot strastna iskalka absolutnega. Kocbek med drugim zapiše: “Takoj spočetka moramo podčrtati, da pri njej nimamo opravka niti z eteričnim ženskim likom, niti z nesrečno možačo ali kakšno Simone de Beauvoir, še manj pa z življenjsko udržanim verskim vzornikom…Njena največja odlika je v zaresni in dejavni veri, kjer se življenje in verovanje nerazdružljivo spajata in prebujata monumentalno zrenje…”
Kocbeka je zanimalo krščanstvo kot globalni proces, v politiki pa osvobajanje Afrike izpod kolonializma, sobivanje ideologij, odnosi znotraj Cerkve. Najmanj pa je vse življenje pisal o Svetem pismu in evangelijih ter pričevanjih v njih, o Jezusu Kristusu in čudežih.
Omenjeni dolg esej Zaprtost in odprtost sodobne slovenske kulture (predavanje v Dragi, 1969) bolj govori o splošnih potezah slovenske družbe med socializmom in kapitalizmom kot o čem konkretnem v sami umetnosti. “Resnica potrošništva govori o smrti Boga, o smrti revolucionarnega človeka in o siloviti premoči stvari nad človekom…”
Marijan Zlobec