Gostovanje Opere in baleta SNG Maribor, tokrat že drugo v nekaj dneh; po baletu Peer Gynt sinoči še z opero Madama Butterfly v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki je prvič odprl vrata za polno kapaciteto po lanskem 15. septembru, na 69. Ljubljana Festivalu je ponudilo povsem prepričljivo predstavo slavne Puccinijeve opere.
Rebeka Lokar pred harakirijem, vse fotografije Marijan Zlobec
Predstava ima najprej odlično scenografijo; boljšo od one v dunajski Državni operi, kot sem jo bil videl pred leti.
Začetek, ko srečanja med ljubimcema še ni
Ženske bolj slutijo, kaj bo
Scenograf Nicolas Boni je izvirno scenografijo zasnoval tako za Mariborsko opero kot za njeno preselitev v Azijo, kamor jo bodo prepeljali v naslednjih dneh. Scena je s svojimi 14 metri širine skoraj povsem zapolnila Gallusovo dvorano, tako da nismo imeli občutka kakega “oženja” ali praznega, scensko neizpolnjenega prostora.
Protest strica Bonca
Iventivna kombinacija morja in kopnega
Boni je osnovno sceno postavil ob morju ali celo na njem v Nagasakiju. Morje malo valovi, malo prekrije domovanje Čo čo san, ugledamo cvetenje japonskih češenj, spremljamo spanje in sanje Čo čo san…
Smisel za sanje in upanje
Večino dogajalnega časa je scensko namenjenega sami lokaciji, kot jo poznamo, se pravi hiši ali domovanju Čo čo san, ki pa spet ni enopomenska, ampak omogoča vse zaplete in razplete, dramatiko in ljubezensko liriko, japonski kolorit z vedenjem Japoncev, intrige in zavračanje poroke Japonke z Američanom, kar se je v resnici dogajalo npr. po drugi svetovni vojni…
Cvetenje japonskih češenj
Ker se osnovna scenografija fizično ni spreminjala, so k večplastni podobi predstave veliko prispevali video, luč, najbolj pa režija, medtem ko je kostumografija Luce Dall’Alpija v glavnem ostajala v domeni ustaljene, a hkrati zelo razkošne podobe nastopajočih v času opernega dogajanja okrog leta 1900.
Poroka
Režiser Pier Francesco Maestrini je predstavo vodil efektno in hkrati zelo pregledno z natančnim prikazom vseh podrobnosti. Predstavi je dajal dovolj tekočega in smiselno razvijajočega se dramskega poudarka, tako da je vedno ohranjal pregled tako nad celoto kot posameznostmi opernega dogajanja. Tak režijski koncept se je zelo smiselno, da ne rečem kar najbolje vklapljal v scensko prepričljivost in na koncu poudaril enovitost ter veliko gledljivost predstave.
Ljubezenska idila
Sporočilo same opere se ne odmika od znanega ali tradicionalnega, tako da bi lahko govorili o bolj tradicionalnem scensko-režijskem pristopu k Puccinijevi mojstrovini. Verjetno je obdobje režijskega gledališča bila bolj domena preteklosti, medtem pa so režiserji že spoznali, da moraš najprej znati interpretirati operno dogajanje na čim bolj avtentičen način, kjer pa seveda imaš še vedno dovolj možnosti za posamezne poudarke, detajle, stike med osebami, rafiniranega občutenja ambienta, stilnih posebnosti, ki tu na primer ločujejo ameriški in japonski kulturno-zgodovinski svet. V tej režiji so bile nekatere podrobnosti zelo opazne ali celo poudarjene, bodisi z vidika fizisa, predmetnega sveta ali obrednosti, vse do končnega samomora Čo čo san. Dober režiser najde v sami operi veliko več, kot bi si znal sam “predstavljati”.
Avtentični japonski svet čuti možno nesrečo in reagira tradicionalistično
Glasbena podoba predstave je bila v rokah italijanskega gosta, dirigenta Stefana Romanija. Čeprav je vso predstavo vodil v puccinijevsko bolj počasnem tempu, mu je glasbeni tok nekajkrat nekako ušel iz rok v nepotrebno pohitevanje, medtem ko najboljši orkestri in vsi nastopajoči začutijo glasbeno naslado šele tedaj, ko je tempo počasen in občutijo valovanja zvoka in glasov, a na posameznih mestih seveda vedo, da mora priti do dramatičnih in dinamičnih sprememb. Orkester, ki ima polnoštevilčno zasedbo pihal in trobil, je bil glasnejši, kot smo navajeni ali bi pričakovali v tej operi; ves čas predstave bi si želel nekoliko bolj tiho spremljavo, pevci pa so vendarle imeli to srečo, da so bili scensko dvignjeni in je njihov glas segal v dvorano, na posameznih mestih spet preglasno.
Z otrokom
Največ pričakovanj je upravičeno bila deležna slovenska sopranistka Rebeka Lokar v naslovni vlogi Butterfly oziroma Čo čo san. Čisto na začetku, ko je še pela za zaveso, je bil njen glas podvržen začetni negotovosti (nižanje, vibrato), potem je scensko postajala vedno bolj suverena in je lik japonske gejše (o njeni usodi govori več stavkov v operi), izoblikovala razvojno, čeprav seveda zgolj v dogajalnem času kakih treh let, a dovolj, da razvije in poudari svoj svet, emocije, ljubezen, materinstvo, zvestobo, upanje, intuicijo, ki jo vodi in vizijo, ki ji sledi. Spet na posameznih mestih je njeno petje nečisto, kot da bi hkrati pela dva tona.
Renzo Zulian in Rebeka Lokar
V slavnem ljubezenskem duetu, ki je dolg in poln glasovnega, izraznega in intonančnega prelivanja ali prepletanja, je bilo čutiti še možnosti samega vokalnega razvoja in izoblikovanja vloge, ki še ni dosegla vrha. Tu je še precej mesta za tako pedantnost, kot jo je v tej vlogi imela na primer Raina Kabaivanska, kot sem jo bil nekoč videl v veronski areni.
Vrhunec ljubezenskih trenutkov
Ta duet je eden največjih biserov, kar seveda ve tudi tenorist Renzo Zulian, ki je sinoči nastopil kot Pinkerton. Morda je bil tudi on malo preglasen, kar pomeni, da se je želel izkazati in občinstvu dati čim več kar zna in zmore. Glasovno in igralsko je bil prepričljiv, močan akter celotnega dogajanja, čeprav vsaj na zunaj ni pokazal kakšne velike ljubezenske strasti do Čo čo san in je v tem smislu ravno tu odprto vprašanje civilizacijsko-kulturni razlik, o katerih med drugim opera govori. Ta retardacija ali zadržek ali pomisel je v izoblikovanju lika, pa seveda tudi njegove ljube oziroma z njene strani ljubega, vedno odprta za vsakršne odtenke podajanja pristnosti in prepričljivosti. Lepota glasu je skladna s psihologijo osebnosti in stanja kulture v zavesti, čeprav gre tu v bistvu za vojaškega akterja, ameriškega poročnika. Zulian je želel biti čim bolj pristen in s tem prepričljiv; ves čas mu je to uspevalo.
Irena Petkova in Rebeka Lokar
Bolečina
Dovolj diskretna, a spet na posameznih mestih odločna in sočutna, razumevajoča je bila mezzosopranistka Irena Petkova kot služabnica Suzuki.
Jaki Jurgec in Renato Zulian
Baritonist Jaki Juregec kot ameriški konzul Sharpless v Nagasakiju je bil izdelan v svoji operni funkciji, tako spoznavno, ko uvidi, da Pinkerton ne čuti tako iskrene ljubezni kot Čo čo san, kot ona do njega, kot kasneje “reševalno”, torej kot pravi diplomat, ki bi se rad izognil možnim, kaj šele tragičnim posledicam neke preuranjene zakonske zveze. Jurgec je bil glasovno dovolj izrazit, pa tudi igralsko prepričljiv Pinkertonov sopotnik.
Konzul poroča o Pinkertonu v Ameriki
V majših vlogah so nastopili še tenorist Dušan Topolovec kot ženitni posrednik Goro, tenorist Bogdan Stopar kot princ Jamadori, ki si zaman prizadeva pridobiti roko po njegovem že zapuščene Pinkertonove žene, basist Valentin Pivovarov kot stric Bonec, mezzosopranistka Klavdija Kuzkin kot Kate Pinkerton…
Klavdija Kuzkin kot Kate Pinkertom
Američanka je vmes
Aplavz in ovacije za nastopajoče
Predstava je postajala vse bolj prepričljiva, všečna, izdelana in je na koncu izzvala velike, stoječe aplavze in ovacije, še posebej za Rebeko Lokar.
Marijan Zlobec