Gostovanje Baleta SNG Maribor je sinoči napolnilo Kongresni trg za predstavo Peer Gynt koreografa Edwarda Cluga na glasbo Edvarda Griega. Clug je 1. julija pripravil zelo odmevno koreografijo pod Blejskim otokom na samem Blejskem jezeru kot kulturno-umetniški uvod v slovensko predsedovanje Svetu Evropske unije. Clug je tako postal glavna zvezda slovenskega umetniškega scenskega dogajanja. Upravičeno; to se je sinoči videlo že po sklepnih ovacijah in stoječih aplavzih avditorija, kar se za domače goste na Ljubljana Festivalu zgodi bolj poredko.
Zadovoljstvo ob koncu predstave, vse fotografije Marijan Zlobec
Edward Clug je ravno letos dosegel svoj ustvarjalni vrh in najmočnejšo, tudi mednarodno prepoznavnost. Če se spomnimo televizijskega prenosa iz Maribora, omenjene blejske predstave in sedanjega gostovanja v Ljubljani, bi se sestavil lep ustvarjalni in poustvarjalni lok, ki kaže Mariborčane kot en korak naprej pred ljubljanskimi kolegi. To drži Maribor v kondiciji in želji po gostovanjih v metropoli, medtem ko je ljubljanski ansambel najraje doma.
“𝐏𝐞𝐞𝐫 𝐆𝐲𝐧𝐭 𝐣𝐞 𝐤𝐨𝐭 𝐤𝐨𝐦𝐩𝐥𝐞𝐤𝐬𝐧𝐢 𝐝𝐫𝐚𝐦𝐬𝐤𝐢 𝐥𝐢𝐤 𝐢𝐳 𝐢𝐬𝐭𝐨𝐢𝐦𝐞𝐧𝐬𝐤𝐞 𝐝𝐫𝐚𝐦𝐬𝐤𝐞 𝐩𝐞𝐬𝐧𝐢𝐭𝐯𝐞 𝐩𝐨𝐬𝐭𝐚𝐯𝐢𝐥 𝐈𝐛𝐬𝐞𝐧𝐚 𝐧𝐚 𝐦𝐞𝐬𝐭𝐨 𝐯𝐨𝐝𝐢𝐥𝐧𝐢𝐡 𝐝𝐫𝐚𝐦𝐚𝐭𝐢𝐤𝐨𝐯 𝐨𝐛 𝐤𝐨𝐧𝐜𝐮 𝟏𝟗. 𝐬𝐭𝐨𝐥𝐞𝐭𝐣𝐚, 𝐦𝐞𝐝𝐭𝐞𝐦 𝐤𝐨 𝐬𝐞 𝐣𝐞 𝐆𝐫𝐢𝐞𝐠 𝐬 𝐬𝐯𝐨𝐣𝐢𝐦 𝐭𝐞𝐧𝐤𝐨č𝐮𝐭𝐧𝐢𝐦 𝐧𝐨𝐫𝐝𝐢𝐣𝐬𝐤𝐢𝐦 𝐠𝐥𝐚𝐬𝐛𝐞𝐧𝐢𝐦 𝐢𝐝𝐢𝐨𝐦𝐨𝐦 𝐮𝐯𝐞𝐥𝐣𝐚𝐯𝐢𝐥 𝐤𝐨𝐭 𝐞𝐝𝐞𝐧 𝐧𝐚𝐣𝐳𝐧𝐚č𝐢𝐥𝐧𝐞𝐣š𝐢𝐡 𝐩𝐫𝐞𝐝𝐬𝐭𝐚𝐯𝐧𝐢𝐤𝐨𝐯 𝐫𝐨𝐦𝐚𝐧𝐭𝐢𝐤𝐞,” pravi Clug.
»Med raziskovanjem Ibsenovega besedila in Griegove glasbe ter razmišljujoč o njuni združitvi v plesno predstavo Peer Gynt sem naletel na nemalo težav. Po eni strani sem razpolagal s kompleksnim Ibsenovim besedilom, ki v svoji hermetični fantaziji deluje brezčasno in univerzalno, po drugi strani pa Griegova glasba konkretizira romantične pokrajine, ki spontano nastajajo v vzporednem svetu in neodvisno od Ibsenovega dramskega univerzuma. Z drugimi besedami: tako Ibsen kot Grieg sta vsak v svojem avtorskem bistvu iznašla svojega Peera Gynta. Moj namen je premostiti ovire obeh in ustvarjati pot do svojega. Predstava, ki je pred nami, se v kronološkem smislu razvija po zaporedju dramskih dogodkov, kakor jih je predvidel Ibsen. Pri oblikovanju lastnega koncepta oziroma libreta sem poleg stavkov iz Griegove priložnostne glasbe Peer Gynt posegel tudi po drugih Griegovih koncertnih, komornih in solističnih skladbah, da bi tako dosegel dinamičen in koherenten razvoj plesne pripovedi,« je zapisal avtor baleta Edward Clug.
Prizor iz predstave, foto Darja Štravs Tisu
Seveda je njegov avtorski pristop namenjen tako drami kot glasbi, ki je tu še kako prepoznavna in zelo domiselno kombinirana iz Griegove glasbe za Ibsenov dramski tekst Peer Gynt in drugih Griegovih del: drugega in tretjega stavka Klavirskega koncerta v a-molu op. 16 (z odlično pianistko Majo Gombač), tremi stavki iz Godalnega kvarteta v g-molu št. 1 op. 27, zlasti z opaznim solom koncertne mojstrice Oksane Pečeny Dolenc, s Pastirčkom in Melodijo iz Liričnih skladb za klavir, četrtim stavkom suite Iz Holbergovih časov, op. 40, in prvim Norveškim plesom, op. 35.
Edward Clug ni želel biti moderen, prej pravljični, fantazijski, deloma ljudski ali nordijsko folklorni, a ves čas dramatičen, gibljiv, s hitrimi scenskimi in dogajalnimi premiki. Njegova sposobnost oblikovanja različnih prizorov z nenehno dinamiko je osupljiva in se nekako navezuje na starejšega koreografa Milka Šparembleka in še koga. Clug ima v sebi pravi baletni živec, ki se iz prizora v prizor širi in poglablja, postaja vse bolj epski in na koncu doseže kar dveurni celovečerni balet, kar avtorja postavlja ob bok najmonumentalnejšim baletnim delom Čajkovskega ali Prokofjeva. Clug je prav gotovo imel še težje delo, kot je kakšna znana zgodba o Romeu in Juliji… On v nekem smislu avtorsko šele vstopa v trajnostno sfero celovečernih baletnih del in še ne vemo, kako se bo vse še razvijalo, vemo pa, da so s Peer Gyntom že gostovali v moskovskem Bolšoj teatru.
Clug je morda kakšno minuto predolg, a bi o tem lahko kaj bolj določnega rekel, ko bi bila predstava na velikem odru Cankarjevega doma ob boljših scenskih in akustičnih pogojih ter boljši legi samega orkestra in zbora. Takrat bi vse finese prišle še bolj do izraza.
Dirigentu Simonu Robinsonu prav gotovo ni bilo lahko držati v izvajalski napetosti in intenzivnosti tako rezširjenega glasbenega korpusa; orkestra z osrednjim koncertnim klavirjem pred odrom, moškega opernega zbora na levi strani in ženskega zbora na desni, potem pa seveda ves oder, na katerem je prevladoval velik krog; v bistvu dva v dveh nivojih scenografa Marka Japlja, ki je poskrbel še za nekatere drzne scenske elemente, najbolj za premični “hrib” z jelenom, na koncu pa s krsto. K temu je svoj bogat in domiseln delež dodal kostumograf Leo Kulaš, ki je na nekaterih mestih aludiral tudi na naš, ne pravljični ali vsaj pretekli čas.
Vtis je bil, kot da je Edward Clug sam vplival ali dogovorno dosegel celovitost predstave in da so se različni elementi ali komponente združile v spreten in prepričljiv vseobsegajoči baletni večer. Tu je ta Clugov nedvomno velik uspeh; drznost, epskost, liričnost, dramatičnost, prepričljivost v zgradbi in tekoči, dinamični izpeljavi, skratka veliko avtorsko delo.
Clug je bil epski tudi v sestavi solističnega baletnega ansambla in celotnega spremstva, kot so bili svatinje in svatje, trolke in troli, vaščanke in vaščani…in pokaže moč celotnega mariborskega baletnega ansambla ter predvsem zavedanja pomembnega sodelovanja v predstavi.
Poglejmo, kaj pravi uradna predstavitev vsebine baleta.
Prvo dejanje:
Nekje na severu, kjer se vse vrti v krogu … Mladenič Peer Gynt živi sam s svojo materjo Åse (oče ju je zapustil v dolgovih) in ji pripoveduje o ulovu belega jelena. Mati se ne zmeni za njegovo fantaziranje in mu očita, da je zamudil priložnost trajne zveze z Ingrid, ki se tega dne poroči z bogatašem Madsom Moenom. Peer se odloči oditi na svatbo. Na poročnem slavju se Peer zbliža s plahim dekletom Solveig, njun ples spodbudi ljubosumje pri Ingrid. Solveigina sestra Helga jo odpelje s poroke, Peer pa je že kmalu v Ingridinem objemu. Peerovo predrzno obnašanje razburi vaščane, vname se prepir med Peerom in kovačem Aslakom, ki se po posredovanju Smrti ne konča usodno. Peer uspe ugrabiti Ingrid, ki preživi poročno noč z njim ob obujanju njune nekdanje ljubezni. Toda Peer se je kmalu naveliča in jo odslovi. Zapeljevati ga začnejo tri Gorjanke, ko ostane sam, pa spozna skrivnostno Zeleno. Ta ga povabi v kraljestvo svojega očeta, poglavarja trolov, kamor ji Peer sledi v svoji preračunljivi pohlepnosti. Zelena mu razkazuje bogastvo in mu ga obljubi v zameno za ljubezen; poroki je naklonjen tudi poglavar trolov, ki želi Peeru pokazati pravi obraz svoje hčere. Zelenin poljub in njena prava podoba Peera prestrašita in želi pobegniti, a Zelena trdi, da nosi njegovega otroka, kar pa Peer zanika. Maščevanje poglavarja trolov prestreže Helga in Peera opomni na ljubezensko obljubo do Solveig. Bes trolov dokončno ustavi Smrt; na platno naslika osamljenega Peera na krasni pokrajini. Sestri Helga in Solveig obiščeta Peera, kjer se Peer in Solvieg vnovič zbližata. Krik jelena napove Åsino smrt, zato se Peer vrne k materi in ji pripoveduje o zgodbo s srečnimi spomini na njegovo otroštvo.
Krsta s Peerom Gyntom
Drugo dejanje:
V prostrani sobi Peerove domišljije … Po nekaj letih je Peer zelo obogatel. Na potovanju vse do puščave v Maroku spozna hčerko vodje beduinov Anitro. Zapelje ga samo zato, da bi ga okradla, kar ji tudi uspe. Zmedenega in osamljenega ga najde zdravnik Begriffenfeldt, ki ga odpelje v norišnico. Doktor preiskuje Peerove odzive na različne posege in ga povsem izčrpa. Peer se postaran, utrujen in razočaran vrača domov in halucinira o poroki Madsa Moena z Ingrid. Svatom se pridružijo še troli in Zelena z novorojencem. Peer je prišel do trenutka končnega obračuna, skrivnostni popotnik ga že vabi v lastno krsto. Peer Gynt spozna, da je v iskanju vznemirljivih dogodivščin zapostavil in zamudil Solveigino resnično ljubezen. Sprejme ga že stara in slepa, prav pri njej pa končno najde svoj mir.
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Dolenc
Kot rečeno, je bil solistični delež zelo močan in se je navezoval na dolgo popotovanje skozi osebno usodo osrednjega baletnega junaka Peera Gynta. Interpretiral ga je Miloš Isailović kot gost z vsemi potrebnimi karakternimi, dogajalnimi in emotivnimi kontrasti, plesno eleganco in gibčnostjo, manj z dramatičnostjo, kot da bi bil v določenih situacij bolj kot fantazijski, manj elementarni. Bolj je voden kot sam koga vodi; pojem romantičnega subjekta je bolj pesniški kot dramski in v bistvu nadaljuje goethejansko tradicijo kakega Wertherja.
Pianistka Maja Gombač
Okrog njega so se na kratko, a efektno in diferencirano pojavljali številni drugi; Evgenija Koškina kot Solveig (tu priznam, da sem pričakoval njeno petje oziroma koga, ki bi pel), pa izrazito prisotno, ekstazično Smrt Gaja Žmavca, malo elementarne (s šeškanjem) Peerove mati Ase, v inerpretaciji Tanje Baronik.
Moški del opernega zbora
Močna je bila postava Jelena, tako scensko kot fizično in vsebinsko v interpretaciji Sytza Jana Luske. Nevesta Ingrid, nežna in mila, kot se spodobi, je bila Tijuana Križman Hudernik. Elementaren, močan kot se prilega Kovaču je bil Sergiu Moga. Bolj “problematična”, nekako po funkciji bolj skrivnostna je bila Zelena v interpretaciji Tetiane Svetlična, ne toliko izstopajoč ženin Mads Moen v interpretaciji Lucia Mautonea.
Ženski del
Anitra, hči beduinskega poglavarja, je bila Monja Obrul, Mala Helga Ema Perič, poglavar trolov Vadim Kurgajev, tri Gorjanke Klavdija Stanišić, Olesja Hartmann Marin in Hristina Stoycheva, zdravnik Begriffenfeldt Sergiu Moga, pa štirje norci Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Davide Buffone in Tiberiu Marta. Najširši baletni ansambel je štel še triindvajset članov v različnih funkcijah. Med njimi se je na odru pojavila tudi Teja Bajc iz baleta dunajske Državne opere.
Orkester, zbor in plesalce je vodil dirigent Simom Robinson; na začetku precej medlo in s premajhno zahtevo po popolni koncentraciji, tako da je bila izvedba na nekaj mestih, zlasti po krivdi neenotnih in neintenzivnih godalcih nihajoča; pravi izraz je dobivala tam, kjer so Griegove melodije splošno znane, pa v godalnem triu in s solom klavirja.
Ne dvomim, da bi bila izvedba v Cankarjevem domu še bolj izpiljena in z vidika postavitve gledalcev, še posebej na balkonu, v celoti ter s tem vsebinsko bolj prezentna.
Edward Clug pa je vendarle v Ljubljani in na 69. Ljubljana Festivalu dočakal odmev in priznanje, kot si ga je zaslužil.
Foto Darja Štravs Tisu
Marijan Zlobec