Gostovanje slavnega španskega tenorista, sedaj že baritonista in dirigenta Plácida Dominga na 69. Ljubljana Festivalu je navdušilo. Še enkrat smo občutili njegovo osebnostno karizmo, odrski fluid, neverjetno energijo osemdesetletnika, muzikalnost, spretnost, elegantnost in kavalirstvo; spremljavo svojih gostij na oder, popolno osredotočenost na izbran in izvajan program z željo biti v vsakem trenutku samo še vrhunski.
Plácido Domingo na Kongresnem trgu, vse fotografije Marijan Zlobec
Če bi rekel, da se mi kaže še bolj odprt kot je bil včasih, bi to morda veljalo bolj za osebno izpoved, se pravi govorjenje o sebi, medtem ko je v čisto glasbenem in umetniškem smislu vedno nekoliko drugačen, morda celo inovativen, preseneti z izborom vsaj ene arije, ki je z opernih odrov ne poznamo in ki njemu samemu, bolj kot nam, pomeni preizkus lastne izrazne in glasovne kondicije.
Sicilijanske večernice
Kilometrina njegovih na tisoče nastopov je naravnost čudežna, a je vendarle tako, da moraš biti vedno v formi. Vedno znova za vse ljudi, ki so v tistem trenutku pred tabo v avditoriju, ki jih je Domingo sinoči z odra videl skoraj tja do Uršulinske cerkve in je imel veliko boljši razgled kot vsi v “parterju”.
Duet Germonta in Violette iz Traviate
Uvertura k Verdijevim Sicilijanskim večernicam morda ni bila ravno najboljši izbor za začetek koncerta; še veliko jih je, ki ne najdejo svojega mesta in bi jih radi slišali. Navidez se izvajalci ali programerji umaknejo drugim iz bolj znanih in izvajanih oper, a ni nujno, da se tako pogosto ponavljajo. Tako so bili tudi Simfoniki RTV Slovenija vsaj v prvih minutah igranja še precej medli, neintenzivni, premalo angažirani, dokler ni prišlo do dramatičnega preobrata v sami partituri in je njihova igra dobila več žara.
Nemico della Patria
Pri baritonskih vlogah je za Dominga zelo pomembno, ali je opero že prepel, se pravi da jo pozna do potankosti, a nekako z drugega glasovnega registra, kot tenorist.
Tako je najprej izbral sorazmerno znano, v bistvu monološko vlogo Gerarda iz Andrea Chéniera Umberta Giordana Nemico della Patria. Ta ne – prijatelj ali po naše sovražnik seveda ni on sam, ampak nekdo, ki ga javno opazuje in okarakterizira, da ne rečem sodi in na koncu obsodi.
A to je najlažje reči. V vsaki sodbi ali obsodbi, četudi gre za revolucionarno sodišče, ali celo še bolj, je neka intima, notranja opredelitev, tu nekakšna ljubezenska strast in rivalstvo, boj.
Domingo pozna mnoge interpretacije, a ga njihova večja glasovna dramatičnost (Cappuccilli, Nucci, pri nas je bil ravno v tej ariji fenomenalen Ferdinand Radovan na posnetku s Samom Hubadom okrog leta 1970). Domingo zna vzpostaviti notranji dialog z okoljem, četudi je v tej ariji na odru v resnici sam, a nastopa kot osebnost, ki išče svojo osebnostno identiteto in pravilnost odločitve. Domingo je bil glasovno mehkejši, a je hkrati dobro odpel nižine, v končnici pa seveda ni tako “divji” kot nekateri zgoraj omenjeni, ki so ravno tu, z dolgim fraziranjem, brez dihanja, dajejo duška in izzovejo velik efekt. Domingo je bil natanko tak, kot zmore biti. In takoj je izzval ovacije. S tem smo dobili potrditev, da bo večer opernih arij enkraten. Domingo ima kajpada hkrati neverjetno prednost med vsemi drugimi opernimi pevci, da je npr. že v tej operi poprej pel tenorsko vlogo pesnika Andrea Chéniera (arija Un di all’azzurro spazio Guardai profondo). Ta neverjetna dvojna operna perspektiva različnih glasov v isti operi in z istim interpretom, nekoč in danes, je naravnost čudežna. Tega ni možno dočakati, če ni na delu neka posebna starostna preobrazba brez kakršnih koli posledic.
V Ljubljani bi bil sicer možen nekakšen operni preizkus tako, da bi npr. z videom predvajali Domingov posnetek v tenorski vlogi, zatem pa v živo prisluhnili baritonski. Vsaj en primer, ne vsega.
Saioa Hernandez
Takoj smo v nadaljevanju bili radovedni, kakšen bo nastop španske sopranistke Saioe Hernández, kot jo je izbral za svojo gostjo sam Domingo. Na začetku je bila še precej negotova, ne s čistim glasom, premalo dramatična, v nekoliko prehitrem tempu za osebno izpoved, a hkrati z nadzorovanim glasom. Svojo izpoved v Tacea la notte placida kot arijo Leonore iz Trubadurja je zelo počasi nadgrajevala s smislom vpogleda v lastno notranjost. Višine so bile še precej “vriskajoče” in nasploh interpretacija kot celota glede vsebino petega ne ravno idealna.
Sabina Cvilak
Zato pa je povsem presenetila sopranistka Sabina Cvilak s slavno arijo Si, mi chiamano Mimi iz Puccinijeve opere La bohème. Cvilak je bila povsem zbrana in skoncentrirana na predstavitveno osebno izpoved bolne mladenke, za katero nihče iz nove okolice ne ve, da je v bistvu na smrt bolna. Cvilak je bila zelo samozavestna, umirjeva, glasovno čista, nesentimentalna, bolj stoična, tako da bi iz tega položaja prej vstopila v prostor bolečine kot kakšnega veselja, ki se v nadaljevanju vendarle dogodi, potem pa začenja padati. Cvilak je tako vsem dala vedeti, da je velika pevka. To je podkrepila z umirjeno mimiko in gestikulacijo.
Domingo je zatem izbral duet Madamigella Valery ? iz Verdijeve Traviate in k sebi kot operni partnerici povabil Hernándezovo. Ta duet je izjemno težek, tako po vokalni prezenci obeh pevcev, še bolj pa po psihologiji, se pravi po rafiniranih odtenkih sporočila, zlasti seveda njegovega. To je zelo zapleten in hkrati ključni moment v operi, ker nikomur ni čisto jasno, ali misli Germont resno, kajti če je Violetta res “lepa in mlada”, zakaj bi jo branil za nevesto lastnemu sinu ? Oba sta nastopila zelo prepričljivo, a dilema vendarla ostaja v nas samih.
Orkester je pod vodstvom dirigenta Jordija Bernàcerja zaigral le še eno medigro, tokrat intermezzo iz opere Fedora Umberta Giordana. Tu se ne morem izogniti pomisli na eno najlepših arij za tenor sploh: Fedora, Amor ti vietta, za katero nisem prepričan, da smo jo na naših koncertnih odrih v kakšni sijajni izvedbi sploh kdaj slišali.
Najboj drzni programski izziv in hkrati dosežek je Domingo naložil sam sebi z izborom arije Hamleta O vin, disippe la tristesse Ambroisa Thomasa, ki jo je zapel v francoščini. Uvodni plesni karakter arije zahteva posebno ritmiko, temperament, čisto dikcijo, ki pa se po zelo kratki orkestrski medigri spremeni in dobi nov, bolj dramatičen karakter, a spet z nekaterimi glasovnimi okraski, do efektnega konca.
Arija Magdalene La mamma morta iz opere Andrea Chénier je dopolnila močno zastopanost te opere v programu. Saioa Hernández je bila tokrat povsem celovita, bolj poglobljena in glasovno izenačena; ujela je svoj pravi sopranski trenutek.
V novi obleki
Sabina Cvilak je nastopila še enkrat, z arijo Un bel di, vedremo Čo Čo san iz Puccinijeve opere Madama Butterfly. Ponovila je svojo sijajno odrsko držo, markanten glas in prepričljivo izpoved, s potrebnim dramatičnim niansiranjem, ki se v teh trenutkih psihološko želi čim bolj približati ženski psihi.
Sabina Cvilak
Cvilak poje s posebno vdanostjo, poglobljenostjo, noče zunanjih efektov, ve, kaj je njeno besedno in vokalno sporočilo, kakšno psihološko in dogajalno okolje, kakšna povezava s preteklostjo in kaj usodnega ji sledi. To je njeno operno videnje osebe, ki se znajde na prelomnici življenja.
Uradni del programa se je zaključil z duetom Udiste ?… Mira, d’acerbe lagrime, grofa Lune in Leonore iz Verdijevega Trubadurja s Placidom Domingom in Saioo Hernández. Spet smo pri moči združevanja in odnosa moški ženska. Moški hoče nadvlado, kar pokaže v odnosu in z glasovno-dramskim nastopom. Ženska nastopa bolj ranjeno, njuna strast pa se le še razvija v prepir in bolečino.
Oba pevca bi bila lahko še bolj epska in seveda dramatično razgibana, kar pa bi se bolj pokazalo na odru v pravi operni predstavi.
Domingo je po burnih aplavzih in ovacijah začel s tretjim delom, z dodatki. Najprej je zapel efektno No puede ser iz zarzuele, s katero se sicer rad predstavlja, ko je koncertov že konec.
Z zarzuelo je takoj nadaljevala Saioa Hernández s Que te importa que no venga iz zarzuele Los Claveles Josea Serrana in pokazala svojo globoko povezanost, da ne rečem zlitost s špansko glasbeno tradicijo in folklornostjo.
Sabina Cvilak je prevzela pobudo in skupaj z Domingom prišla na oder za slavni duet Lippen schweigen iz Leharjeve operete Vesela vdova, tako da sta poleg petja v nemščini še zaplesala.
Koncert se je končal z duetom iz opere El gato montes Manuella Penelle v izvedbi Dominga in Hernández z opaznimi “bikoborskimi elementi”.
V tako močni pevski odrski prezenci se je zdel dirigent Jordi Bernàcer manj izrazit, saj se je zelo spretno prilagajal posameznim nastopom, prav tako je bil zelo dober orkester z več soli in zahtevnimi poudarki ter karakterji različnih partitur. Koncertni mojster je bil Benjamin Ziervogel, ki se mu je Domingo še posebej opazno zahvalil.
Občinstvo pa s stoječimi aplavzi in ovacijami.
Marijan Zlobec