Prvo srečanje z Nicolo Piovanijem, slavnim italijanskim skladateljem, pianistom in dirigentom, dobitnikom oskarja za svojo filmsko glasbo v filmu Življenje je lepo režiserja in igralca Roberta Benignija, na 69. Ljubljana Festivalu sinoči na Kongresnem trgu v Ljubljani je upravičilo visoka pričakovanja.
Nicola Piovani se zahvaljuje ljubljanskemu občinstvu, vse fotografije Marijan Zlobec
In kdor je imel čas vsaj malo obnoviti spomin na filme, ki jih je bil gledal, če je nekoliko starejši; pred dvajsetimi, tridesetimi ali še več leti, si je moral priznati, da Piovanijeva glasba poslušalca nežno poboža, a zna tudi vznemiriti; skladatelj obvlada kompozicijo, različne žanre, stile, ritme, sižeje, seveda vrsto solističnih inštrumentov, ki jih zna filmu primerno izbrati in poudariti, tako same kot v najrazličnejših kombinacijah. In tu ne izbira ali ni selektiven; solisti so lahko vsi, od violončela prek harfe, klavirja, celeste oziroma citer, vseh pihal; sinoči še posebej opaznega angleškega roga, oboe, klarineta, fagota, flavtze, trobente, pa tolkal, celo malega bobna.
Veselje in ponos
Ob tej enkratni priložnosti, ki pa vendarle nadaljuje tradicijo prikazovanja italijanske filmske glasbe na Ljubljana Festivalu, če se spomnimo obiska slavnega, žal že pokojnega Ennia Morriconeja v Poletnem gledališču v Križankah, vse o glasbi v filmih še ni rečeno ali koncertno prikazano. Morricone je prav tako kot sedaj Piovani imel svoj koncertni večer in je sam tudi dirigiral, kar pomeni, da je za skladatelja filmske glasbe najbolje, če je sam z njo na odru. Tako ga vidimo v njegovi najbolj elementarni podobi in spoznamo kot celovitega glasbenika, medtem ko je v filmu nekako “skrit”. Razkritost skladateljeve biti je vsekakor povezana s filmsko resnico, ki čeprav je fiktivna, nemalokrat zaživi bolj kot življenje samo.
Direktor Darko Brlek
Tik pred začetkom koncerta sta nas z odra nagovorila direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in italijanski veleposlanik v Republiki Sloveniji, njegova ekselenca Carlo Campanile.
Ambasador, njegova ekselenca Carlo Campanile
Brlek je pozdravil vse italijanske in druge goste ter se jim zahvalil za sodelovanje, ki je v zadnjih letih postalo že tradicija. Spomnil je tako na poseben sporazum z italijanskim zunanjim ministrstvom, ki sponzorira gostovanja italijanskih izvajalcev na Ljubljana Festivalu, v Ljubljani pa Italijanski kulturni inštitut, ki ga vodil Stefano Cerrato in je bil seveda prisoten na koncertu. Brlek ni mogel našteti vseh italijanskih gostovanj, saj jih je bilo kar veliko, med njimi celi operni ansambli, slavni orkestri (lani milanske Scale), dirigenti (spomnimo se Riccarda Mutija, ki je v Ljubljano pripeljal slavnostno izvedbo Verdijevega Requiema v spomin na prvo svetovno vojno…).
Naj tu dodam, česar Brlek z odra in ob tej priložnosti ni izrekel. Ljubljana namreč še vedno pričakuje svetovno znani Koncert prijateljstva, ki ga organizira vsako leto Ravenna Festival, najprej doma, potem pa gostujejo z istim programom po svetu, začeli pa so ga v razvalinah Sarajeva leta 1997. Brlek se je, kot mi je znano, večkrat pogovarjal o tem koncertu v Ljubljani, k nam so prišli gostje iz Ravenne in spremljali Verdijev koncert. Ni pa prave politične volje, da bi ta koncert spremljal najvišji politični obisk s predsednikom Republike Italije in seveda ob tem jasno izrečenem opravičilu za vse strahote, ki jih je Kraljevina Italija med svojo fašistično okupacijo počela nad slovenskim narodom. Doslej je le naš predsednik odšel lani v Bazovico, skupaj z italijanskim predsednikom, a tu je vse tudi ostalo.
Brlek, kot rečeno, tega ni izrekel, zato pa smo mi tu. Ne nazadnje je v prvi vrsti včerajšnjega koncerta sedel naš nekdanji predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk z ženo, ki je bil uradni gost na Koncertu prijateljstva (Le vie dell’Amicizia – Un ponte di fratellanza attraverso l’arte e la cultura) v Trstu leta 2010, in to ravno 13. julija, ko je bila obletnica fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920 in se je na Velikem trgu zbralo deset tisoč ljudi, med njimi trije predsedniki držav (še hrvaški). Na to je treba spomniti, ker je dolg Italije veliko večji, kot se ji zdi. Brlek je takrat bil v Trstu, vse videl in se po koncertu z Mutijem pogovarjal.
Italijanski veleposlanik Carlo Campanile je spomnil na velik jubilej italijanske kulture, to je 700. obletnica smrti pesnika Danteja Alighierija. Spomnil je na delovanje italijanskega kulturnega atašeja Stefana Cerrata in bilateralne sporazume, ki omogočajo s pomočjo zunanjega ministrstva programsko bogata gostovanja italijanskih glasbenikov v Sloveniji. Ob samem večeru glasbe za različne filme, kot jo je napisal Nicola Piovani, pa je posebej izpostavil najvišjo svetovno nagrado, oskar za film Življenje je lepo leta 1998. Spomnil je na retrospektivo Fellinijevih filmov v Slovenski kinoteki. Zahvalil se je tudi simfoničnemu orkestru Furlanije – Julijske krajine iz Udin, ki se je tokrat prvič predstavil v Ljubljani.
Film Življenje je lepo se dogaja med vojno v Italiji, zato so nekatere zgornje opombe aktualne tudi z vidika vsebine in sporočila slavnega, po svoje seveda genialnega igralca in režiserja Roberta Benignija, ne glede na njegovo filmsko “prevajanje” iz nemščine ali kazanje večvrednostih potez arijske rase na lastnem telesu, da ne rečem nič o zlorabi otrok z lažmi, resda v vojni.
No, kot vidite, sem sam povedal več kot oba govornika z odra skupaj, a je hkrati res, da sem veliko večino vseh dosedanjih italijanskih gostovanj na Ljubljana Festivalu spremljal in verjamem, da se bodo bogati programi v prihodnosti le še nadaljevali. Zares pa ne bi rad zamudil omenjenega in pričakovanega Koncerta prijateljstva z maestrom Riccardom Mutijem. Z ženo sta mi nekoč pripovedovala, kako je bilo v Sarajevu, pa v New Yorku na točki O (po 11. septembru)… Letošnji Koncert prijateljstva je bil v Lugu 1. julija.
Sopranistka Annamaria Dell’Oste
Piovani se žal ni srečal z novinarji, da bi kaj več povedal o svojem ustvarjanju filmske glasbe, a kot kaže njegova bibliografija, je napisal glasbo za 180 filmov kakih dvajsetih režiserjev, med njimi je za koncert v Ljubljani izbral Tavianijevo suito, Suito iz filma Življenje je lepo in Fellinijevo suito, Dantejev jubilej pa je počastil z Balado iz Novega življenja za sopran in orkester. Tavianijeva suita je seveda nepravilno predstavljena, saj gre za filme bratov Paola in Vittoria, torej bi bil pravilni naslov Suita iz filmov bratov Taviani.
Težko slovo od ljubljanskega koncertnega občinstva
Suita je predstavila v enotni sklop povezano filmsko glasbe za Cvetenje, Sonce tudi ponoči, Noč svetega Lovrenca in Dobro jutro Babilonija. Piovani je suito sestavil po lastnem skladateljskem občutku za gradnjo čim bolj kompaktne in hkrati strukturno diferencirane celote, in sicer tako, da se je vse zdelo, kot da bi šlo za en sam ustvarjalni zamah, idejo in glasbeno izpeljavo. Piovani je kot najboljši poznavalec svoje filmske glasbe od znotraj in izvedbeno od zunaj lahko najbolj narančno in hkrati melodično prefinjeno opazoval, kako taka suita funkcionira koncertno, odrsko, ne pa filmsko, kjer bi moral poslušalec v nekem ali pogojnem smislu skakati iz enega filmskega prizora ali filma v drugega. Piovani se je temu zelo uspešno izognil, hkrati pa dal suiti svoj kompozicijski pečat ali avtorstvo še podčrtal.
Koncert na Kongresnem trgu v Ljubljani
V sorazmerno kratki Baladi iz Novega življenja je nastopila sopranistka Annamaria Dell’Oste. Poudarila je baladni karakter tako kompozicije kot lastnega nastopa, s temnim, bolj dramskim glasom in nekaj poudarjenimi višinami je iskala stik s samimi Dantejevimi verzi, ki vendarle predstavljajo lok med življenjem okoli leta 1300 in današnjo digitalno dobo. Balada je seveda lahko žalostna, hkrati pa zmore vzbuditi nekatere oblike upanja. To pa bi se bolj pokazalo, ko bi bil peti tekst hkrati objavljen. Vsekakor smo slišali zgolj en odlomek iz obsežnejše kantate Novo življenje.
Še zadnji pozdrav
Suita iz filma Življenje je lepo je pokazala vso vrednost Piovanijeve filmske glasbe, še posebej osrednja melodija, ki pa ni bila izvedena vokalno, kot smo jo slišali le dan poprej s slovensko pevko Tinkaro Kovač in v slovenščini v Preddverju Križank na koncertu kantavtorja Tomaža Domicelja, (ki je sinoči tudi prišel na Piovanijev koncert). Glasba je ujela idealni trenutek slikanja filmskih prizorov, kar je takoj opazila najvišja strokovna komisija Akademije znanosti in umetnosti gibljivih slik v Hollywoodu.
V Fellinijevi suiti smo slišali glasbo iz filmov Intervju, Glas lune in Ginger & Fred. Tu je bilo še več orkestralnih kontrastov, solov, dinamike, menjave ritmov, tudi jazzovskih elementov, sinkopirane glasbe, zvočne barvitosti. Orkester je bil za nastop dobro pripravljen in je sprejel izziv gostovanja na Kongresnem trgu z vso mladostno vehementnostjo, pogumom in optimizmom ter seveda muzikalnim vživljanjem v poseben zvočni svet.
Če bi rekel, da je filmska glasba Nicole Piovanija kot nekakšna nadaljevanka prvega povojnega italijanskega filmskega neorealističnega vala, bi hkrati ugotovil, da skladatelj ni velik inovator, prej igra na strune italijanskih čustev in s tem gledalcev filmov, ki jim mora v kakšnem prizoru iz očes prikapljati solza. Piovani se ne boji čustev, a hkrati ne želi biti sentimentalen. Ima skrben čut za mero in pravi trenutek. Za to pa moraš imeti poseben dar.
Nicola Piovani je bil zelo vesel toplega sprejema, na koncu že kar navdušenja ljubljanskega občinstva in je najprej dodal foxtrot iz filma Življenje je lepo, ker pa se skandirajoči aplavzi in ovacije niso polegli, je še enkrat dodal Suito iz tega filma. Tokrat mi je na odru manjkala Tinkara Kovač.
Marijan Zlobec