V Narodni galeriji v četrtek odpirajo izjemno razstavo o življenju in delu Hinka Smrekarja, vsestranskega umetnika, ki je zaznamoval umetnostno, družabno in politično življenje prve polovice 20. stoletja na Slovenskem. Uradnega odprtja ne bo, bo pa razstava na ogled 8. julija že od 10. ure dalje. Avtorica razstave je dr. Alenka Simončič, sodelavci Tina Buh, Mateja Krapež, Michel Mohor. Razstava je razdeljena na dva dela; prvi bo na ogled do 3. oktobra. Sledil bo drugi del razstave, ki ga napovedujejo z odprtjem 27. oktobra, na ogled pa bi bil vse do 13. februarja 2022.
Hinko Smrekar – Avtoportret, 1939, zasebna last
Hinko Smrekar (1883–1942) je eden največjih pionirjev v zgodovini slovenske umetnosti: bil je med začetniki grafike in stripa pri nas, ustvaril je vrsto pravljičnih, ljudskih in fantastičnih prizorov, z ilustracijami za literarna dela je pomagal povzdigniti knjižno opremo na mednarodno raven, tenkočutno je ilustriral otroška dela. Bil je mojster slovenske satire in karikature, ost je naperjal proti sebi, kazal na hibe prijateljev, predvsem pa se je lotil zlorab politikov in zablod vsakdanjih ljudi.
Hinko Smrekar – Zavist, iz cikla Naglavni grehi, 1927, Narodna galerija
Slovenska javnost ga najbolj pozna po kartah za tarok, ilustracijah prvih knjižnih izdaj Ivana Cankarja in po Levstikovem Martinu Krpanu, ki je tudi prva slovenska izvirna slikanica.
Hinko Smrekar – Avtoportret kot Buda, 1908, Muzej in galerije mesta Ljubljane
Hinko Smrekar je ustvaril okoli dva tisoč del. Šolanje prava je prekinil zaradi živčne bolezni, ki ga je skupaj z revščino spremljala vse življenje. Ko je bil med fašistično okupacijo Ljubljane brez sodbe ustreljen v Gramozni jami, smo izgubili neizprosnega in pronicljivega umetnika kritika, ki ni nikoli izgubil svojega človekoljubja.
Hinko Smrekar – Ptiči in sova, ilustracija za knjigo Sto basni za otroke, (1936), zasebna last
Razstava Smrekarjevega opusa je zaradi obsega in občutljivosti gradiva, gre večinoma za dela na papirju, razdeljena na dva dela. Pregledu ustvarjanja med letoma 1902 in 1917 sledi predstavitev obdobja Smrekarjevega ustvarjanja po prvi svetovni vojni vse do njegove smrti. Skupaj bo na ogled več kot 320 del.
Hinko Smrekar – Indija Koromandija (Deveta dežela), 1919, Narodna galerija
Ob razstavi bo izšel tudi katalog v dveh delih. V prvem katalogu je predstavljen Smrekarjev čas, življenje in delo, podrobneje so predstavljene tudi izbrane umetnine, ki bodo na ogled na razstavi. V drugem katalogu so navedene vse evidentirane umetnine z bibliografijo in seznam razstav.
Hinko Smrekar – Avtoportret, ok. 1907, zasebna last
Avtorica razstave, dr. Alenka Simončič poudarja, da je številnim vprašanjem o življenju in ustvarjalnosti Hinka Smrekarja postaviti tudi mejo, da naj nekatere skrivnosti Smrekarjevih del ostanejo zastrte. Dr. Simončič pravi: “Najgloblji občutek ob njegovih delih je tišina, ko nas presunejo podobe, neposredne in iskrene. Ne potrebujejo razlage. Napolnijo nam dušo z mislimi ali pa nas spravijo v smeh, pa čeprav se ne zavedamo pravega sporočila, ker so nam okoliščine tako domače in posamezni tipi tako znani.”
Hinko Smrekar – Avtoportret, 1927, zasebna last
Hinko Smrekar se je rodil v kmečki družini, 13. julija 1883 v Ljubljani v šempetrskem predmestju. Dokončal je gimnazijo in se nato vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku in potem na Dunaju. Ob tem je obiskoval risarske tečaje v dunajskem Muzeju za umetnost in obrt. Pravni študij je opustil tik pred zaključkom in se odločil za umetniški poklic. Leta 1906 je odšel v München in tam z Maksimom Gasparijem preživel leto dni. Tudi pozneje se je v Atene ob Isari rad vračal, saj se je tam motivno in slogovno bogatil. Nato je nekaj let bival v Kranju, leta 1911 pa se je za stalno naselil v Ljubljani. Bil je član različnih umetniških društev, bil je tudi med ustanovitelji Narodne galerije, kjer se je zavzemal za dopolnitev javnih zbirk z deli na papirju in uveljavitev grafike. Redno je razstavljal na razstavah širom Evrope, tudi v ZDA, o čemer so časopisi sproti poročali. Njegovo življenje se je pretrgalo 1. oktobra 1942, ko je brez sodbe kot talec padel pod streli italijanskih okupatorjev v Gramozni jami.
Hinko Smrekar – Avtoportret, 1908, Narodna galerija
Med slovenskimi umetniki ima Smrekar največ avtoportretov in avtokarikatur. Smrekar je bil med ljudmi priljubljen. Opisovali so ga kot vedno nasmejanega in dobrovoljnega, poleti oblečenega v kratke hlače in s slamnikom ter z nepogrešljivo sprehajalno palico. Kljub temu, da je bil družbeno izjemno angažiran in vpet v različne bolj ali manj resne prireditve, ter ves čas ustvarjalno aktiven na različnih področjih, je bil globoko v sebi ves čas otožen in zato tudi osamljen.
Hinko Smrekar – Avtoportret z meniško oglavnico, 1911, Narodna galerija
Velik del Smrekarjeve likovne zapuščine je v zasebni lasti. Odziv na apel, ki so ga objavili novembra 2020, je bil presenetljiv. Iskreno so hvaležni vsem zasebnim lastnikom, ki so se odzvali, njihovim sorodnikom in prijateljem, ki so ga posredovali. Čar Smrekarjevega dela zbuja zbirateljsko strast, in ni malo navdušencev, ki hranijo pomembna dela in obsežne zbirke.
Hinko Smrekar – Avtoportret, 1942, Narodna galerija
Zahvaljujejo se tudi vsem muzejem, galerijam in knjižnicam za pomoč in sodelovanje, za posredovanje seznamov o Smrekarjevih delih v njihovih zbirkah in posoditev umetnin za razstavo.
Umetnine so posodili: Festival Velenje − Galerija Velenje, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Loški muzej Škofja Loka, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodna galerija, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Slovenski gledališki inštitut in zasebni lastniki.
Hinko Smrekar – Martin Krpan
Monografijo v dveh delih je oziroma bo izdala Narodna galerija, zanjo dr. Barbara Jaki, avtorji besedil dr. Alenka Simončič, ddr. Igor Grdina, dr. Barbara Jaki (predgovor), uredili bibliotekarka mag. Mateja Krapež in dr. Alenka Simončič, strokovni pregled Alenka Klemenc in dr. Jure Mikuž… (Po tiskovnem sporočilu).
Hinko Smrekar – Biceps in možgani, iz cikla Zrcalo sveta, (1932–1933), Narodna galerija
Marijan Zlobec