Avtobiografskost se s starostjo Tomaža Domicelja podaljšuje

Šesti nastop kantavtorja, kitarista, pesnika, prevajalca, aranžerja, sopotnika slovenske in mednarodne zabavnoglasbene kulture Tomaža Domicelja na Ljubljana Festivalu se je tokrat odvijal v Preddverju Križank. Njegov gost je bil kitarist in solist v Big Bandu RTV Slovenija Primož Grašič, nepričakovana in nenapovedana solistka pa pevka Tinkara Kovač.

Tomaž Domicelj, vse fotografije Marijan Zlobec

Prav ona pa je z eno samo pesmijo opozorila, seveda nehote in slučajno, na večer filmske glasbe slavnega italijanskega skladatelja Nicola Piovanija jutri na Kongresnem trgu v Ljubljani. Zapela je pesem iz filma Življenje je lepo v lastnem slovenskem prevodu, za glasbo v tem filmu režiserja in igralca Roberta Benignija pa je Piovani prejel oskarja. Jutri bomo to pesem po vsej verjetnosti slišali v italijanščini v interpretaciji italijanske pevke, dirigiral pa bo skladatelj sam, prvič kot glasbeni gost v Ljubljani.

Tinkara Kovač

Tinkara Kovač je spregovorila o svojih otroških in mladostniških srečevanjih s filmom. Njen oče je bil namreč vodja kinematografskega podjetja Globus film Koper, tako da je vsak dan lahko hodila v kino in si ogledala vse filme na programu.

Tinkara Kovač s kitaristama Tomažem Domiceljem in Primožem Grašičem

Kot je razvidno iz napovedi jutrišnjega koncerta, bo solistka sopranistka Annamaria Dell’Oste, ki redno gostuje na svetovnih opernih odrih, nastopil pa bo na novo ustanovljeni Simfonični orkester Furlanije – Julijske krajine, ki deluje pod okriljem italijanske dežele Furlanije – Julijske krajine. Ali bo zapela osrednjo glasbeno temo, kot smo jo slišali s Tinkaro Kovač, ni povsem jasno. Upajmo.

Tomaž Domicelj začenja svoje koncerta preobremenjen sam s sabo, tako rekoč s sproščanjem odvečne energije, ki se mu nabira med prebivanjem na otoku Lanzarote v sklopu Kanarskih otokov, kamor z ženo Ireno Brunec Tebi odhajata takoj, da se potem vrneta ob koncu 69. Ljubljana Festivala. Kanarski otoki (skupaj sedem) ob Atlantskem oceanu očitno dobro vplivajo na zdravje in razpoloženje obiskovalcev, med katerimi so številni slovenski turisti. Domicelj z ženo slikarko in kiparko večino časa preživi tam, v miru ustvarjata in hkrati spremljata dogajanje doma, o katerem, vsaj v političnem smislu, pa sinoči ni govoril, vsaj ne konkretno. Bolj je povezan z glasbeno sceno, še posebej z nekdanjimi glasbenimi sopotniki in seveda s sabo in svojo bogato zgodovino, ki se je začela tam nekje ob koncu šestdesetih let na festivalu v Opatiji in prvimi kantavtorskimi nastopi na začetku sedemdesetih v Subotici in Novem Sadu.

Zakaj med koncertom tako rad govori, je še vedno skrivnost, kot da bi se spustil iz vajeti določenih notranjih zavor in bi čakal na svojih pet minut priložnosti, da se “spuca” in o marsičem pove, kaj si misli. Večinoma ostaja pri glasbenih temah in razmerah, a zelo rad s konkretnimi ljudmi v svojem biografskem kontekstu, tako da najraje izpade v smislu “jaz sam sem kralj”, kaj šele pameten.

V pokoju in določenimi tantiemami očitno lahko preživi in ga ne čaka tako žalosten konec, kot nekatere, kot jih je omenil z odra, npr. Michaela Jacksona ali Elvisa Presleya, doma pa kantavtorja Tomaža Pengova ali Danila Kocjančiča. Ena izmed Dimiceljevih zadnjih pesmi je nastala na besedilo Ferija Lainščka, ki je prejel Prešernovo nagrado za svojo literaturo, tako da je Domicelj v tem kontekstu izrekel misel, da je potemtakem sam do Prešernove nagrade že “na pol poti”. (Podobno je zagovarjal pred leti Nobelovo nagrado za književnost za Boba Dylana). Ni pa, začuda, odprl stav, ali bo Prešernovo nagrado kdaj dobil ali ne. Da si jo zasluži, v njegovih očeh kajpada ni dvoma, a pot je zelo dolga in še težja.

Če rečem, da je med triurnim koncertom brez odmora govoril blizu dveh ur, bo za sestavo radijske verzije koncerta dovolj možnosti za cenzuro izgovorjenega. Če odmislim besedni del programa, je dokazal, da je še vedno odličen kitarist in tudi glasovno še ni popustil, kljub nekajkrat izgovorjenim letom ali starosti 73 let. Ampak sam ga vidim na odru še vrsto let, koliko, pa si ne upam izreči, ker bi to pomenilo še najmanj dvajset in bi tako v Križankah dočakal trideseti koncert, kot je v kontekstu izrekel tako, da mu ni bilo treba izreči imena Vlada Kreslina.

Je pa bila zanimiva anekdota o neki diplomski nalogi, ki je obravnavala temo smrti v slovenski popevki oziroma med kantavtorji in je raziskovala, kdo je napisal največ pesmi o smrti. V igri so bili trije: Adi Smolar, Andrej Šifrer in Tomaž Domicelj. Prepričljivo, s kakimi 70 % je zmagal slednji, tako da je bila na koncu izrečena še morala zgodbe: Čaka me le še smrt.

Prav tako je bila povedna anekdota o Ježku in njegovi pesmi iz Župančičevega Cicibana, s poudarkom, da ciciban pa res ne laže, pesnik pa morda.

O LGTBZŽ je med drugim opozoril, da v ZDA že priznavajo 31 različnih spolov. O največjem številu ogledov kake svoje pesmi pa je ugotovil, da je to Bil je tako prikupno zmeden s 768.396 ogledi, pesem pa je pela Irena Kohont. Rekel je, da je to več kot vse druge njegove pesmi skupaj.

Slišali smo vrsto znanih skladb kot Kamionar (ob tem je na dolgo povedal vso zgodbo, kako je ta pesem nastala), Špricer blues, Slovenskega naroda sin, Danes bo srečen dan, na koncu Jamajko, kar pa je spet komentiral s tamkajšnjimi tropskimi orkani, kot jih je sam doživel (Jamajka, Haiti, Dominikanska republika…). Ugotovil je, da je doma lepše.

Če Tomaž Domicelj ne bi bil toliko govoril, najbrž ne bi bilo kaj dolgega za napisati, pa tudi ljudi, ki obujajo zgodovino slovenske zabavne glasbe z odra je vse manj, čeprav ni omenil dvoje smrti v zadnjem času: Tadeja Hrušovarja in Mojmirja Sepeta, čeprav se je spomnil svojega prvega sodelovanja z Majdo Sepe že leta 1969 pri pesmi Človek, ki ga ni na festivalu v Opatiji. Pevko je spremljal v ozadju s kitaro.

Začuda je z oddra veliko govoril o slovenskem jeziku in jezikovni praksi v medijih, zlasti na televiziji in oponašal npr. športni jezik… Ni pa povedal, da je diplomiran slavist oziroma profesor slovenščine. Nekoč mi je povedal, da je diplomiral pri slavnem profesorju dr. Borisu Paternuju s temo slovenščine v tekstih slovenske popevke. Diplomiral je še iz angleščine, tako da je tudi profesor angleškega jezika. Prevedel je več knjig, med njimi, to pa je povedal, tekste pesmi za muzikal Mamma mia!

Lahko verjamete, da je na odru nenehno imel težave z izborom ustne harmonike, manj kitar, najmanj pa s pivom.

Ker je zelo kritiziral Slovensko popevko, Poletne noči pa iz preračunljive previdnosti ne, je nekaj možnosti, da mu ob osemdesetletnici posvetijo celo en večer. To bi bilo nekako leta 2028.

Primož Grašič

Mogoče je najbolj izzivalno presenetil s pesmijo Na gobec! in s tem nekako parodiral polemike okrog načrtovanega in neuresničenega koncerta Hrvata Thompsona v Sloveniji. Ve, da so se pojavile nekakšne primerjave, ki pa jih ni izrekel, razen da je Thompsonovo ime omenil.

Darilo ob koncu koncerta

V kontekstu zgoraj omenjenega, kar pa seveda še zdaleč ni vse, je za gosta Primoža Grašiča, s katerim se pozna kakih trideset let, ostalo bore malo ali nič, razen da sta skupaj zaigrala nekaj Tomaževih melodij in je Primož vzel bolj jazzovsko maniro, Tomaž pa klasično. A da bi Grašič lahko kaj zaigral solo, kaj šele se izkazal in Tomaža po virtuoznosti igranja na svojo kitaro nadkrilil, to pa ne.

Marijan Zlobec