KRITIK.si

Sinočnji koncert simfoničnega orkestra Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga z dirigentom Valerijem Gergijevim in mladim pianistom Dimitrijem Šiškinom je bil eden najboljših v zadnjih letih v Ljubljani, tokrat pa na 67. Ljubljana Festivalu.

Valerij Gergijev z orkestrom Marijinega gledališča, foto Marijan Zlobec

Že dolgo pa nismo poslušali kakšnega koncerta pred železno zaveso, saj imamo zadaj dvorano ali oder z akustično školjko. Zakaj je prišlo do spremembe, je na tiskovni konferenci spregovoril direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek. Na odru namreč postavljajo zahtevno zrcalno konstrukcijo za dve predstavi Verdijeve Traviate s Teatro Regio iz Torina.

Valerij Gergijev iz Bayreutha direktno v Ljubljano

Izgledalo je, kot da bo prostora za vse nastopajoče premalo, a se je na koncu izkazalo, da ga je bilo dovolj, še posebej, ker je bilo godalcev v orkestru kar štirnajst manj (46), namesto običajne polne zasedbe (60). Zasedba je bila 13, 10, 9, 8, 6.

Gledalci in poslušalci, ki so s huronskim navdušenjem sprejeli prvi nastop pri nas sedemindvajsetletnega ruskega pianista Dimitrija Šiškina, ne bi pomislili, da je prvič in edinikrat imel vajo z nastopajočim orkestrom in dirigentom šele pred koncertom samim, in da si je upal na oder tako rekoč “na slepo”. In to z enim najtežjih klavirskih koncertov, Tretjim v d-molu op. 30 Sergeja Rahmaninova.

Kaj to pomeni, bi primerjalno dodal, da tega koncerta v Ljubljani vse doslej ni igral z orkestrom še noben slovenski pianist. Zakaj ne, je vprašanje tako za pianiste same kot za njihove pedagoge. Kot kaže, nimamo dovolj dobrih ali odličnih ne enih ne drugih.

Dimitrij Šiškin je velik muzik že sedaj in ima s tako postavljeno glasbeno podobo, ki jo manifestira lahkotno, mirno, samoumevno, brez nervoze in skrbi, ampak s tehnično pianistično sposobnostjo in koncertno prezentnostjo, da mu dolga kariera, v kateri bo svoje interpretacije lahko le še poglabljal, ne uide.

Šiškin ima briljantno pianistično tehniko, v interpretaciji skuša biti vsaj malo lirik, romantik in ne s prevelikim dinamičnim razponom, kot ga rad uprizarja in pokaže v tem koncertu na primer naš stari znanec Denis Macujev. Šiškin igra v skladu s samim sabo, preko Rahmaninova igra sebe in ne želi biti kaj drugega kot je; tu in sedaj. Zaveda se avtonomije in kvalitete slehernega glasbenega trenutka v zahtevni in dolgi partituri. Zato njegova interpretacija ni imela šibkih mest ali neizdelanih pasaž. Nasprotno, njegova kadenca je ne le samosvoja, ampak je vedno bolj pridobivala kontemplativne razsežnosti. Vsebinska členjenost na tri kontrastne stavke se je pokazala kot enovit glasbeni dogodek z močnim ravnovesjem med solistom in orkestrom, ki je bil takoj močnejši, čim je igral sam, a je sredi prvega stavka Allegro Valeriju Gergijevu nadzor dinamike malo ušel izpod rok in je orkester po nepotrebnem solista preglasil.

V zvoku njegovega klavirja bi se dalo pridobiti še malo več barvne pastoznosti, samega zvočnega hedonizma, razkošja, ki pa ga pianist pridobi z izkušnjami in svetovnim nastopanjem, s čimer pa se Šiškin že močno uveljavlja. Morda je malenkost šibkejši v zgornjih tonih, še posebej končnicah z mezincem, a so to že hude podrobnosti.

Pri Rahmaninovu se vedno spominjamo tedaj komaj osemnajstletnega Dimitrisa Sgourosa, ki je s Slovensko filharmonijo in dirigentom Urošem Lajovicem krstil ta koncert v Cankarjevem domu. Takrat z burnimi ovacijami in skandirajočimi aplavzi. Tokrat je bilo podobno, morda je bilo ovacij, torej klicev še malo več, ni pa bilo skandirajočih aplavzov, ki so se v zadnjem obdobju nekako umaknili “s sporeda” reakcij občinstva.

Šiškina je tako topel sprejem občinstva z zelo dolgimi aplavzi presenetil in hkrati spodbudil, da je zaigral še dva dodatka; Rahmaninova in Chopina. Če ga opazuješ bolj od blizu, vidiš, da ima pravzaprav povsem svojsko oblikovane roke, še posebej izstopajo zelo dolgi prsti, tako da z lahkoto igra najtežje akorde, ki jih pri Rahmaninovu ni malo. Te roke sicer fizično niso tako močne kot pri Ivu Pogoreliću ali Denisu Macujevu, a imajo vse pogoje za interpretacijo vseh koncertov doslej ali onih, ki bodo Rahmaninovu še sledili.

Po tako lepem prvem ljubljanskem sprejemu je malo možnosti, da ga ne bomo slišali še kdaj, bodisi z orkestrom ali solistično.

Valerij Gergijev si je za uvod v koncert izbral dve znani kompoziciji: Pavano za umrlo princeso Mauricea Ravela in Preludij k Favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja. Orkester je želel pokazati svojo drugačno zvočno in interpretacijsko podobo, impresionistično. Tu so še rezerve, tako po barvi kot solistih. Še najboljši je bil tempo izvedb.

Neponovljiva pa je bila izvedba Desete simfonije v e-molu, op. 93 Dimitrija Šostakoviča. Če rečem, da je pri Šostakoviču orkester s svojim dirigentom zares doma, bi smel pomisliti, da razen Rusov celotne glasbene in družbeno-politične zgodovine nihče ne pozna in še manj čuti (v taki globini). Najboljši je bil drugi, “Stalinov” stavek. Nehote pomisliš, da je Stalin pravzaprav zaslužen, da je ravno v njegovem času nastalo toliko odličnih glasbenih del, (bi rekli v sicer bolj žalostno tolažbo). Šostakovič je Stalina preživel, njegova Deseta simfonija pa je nastala v času Stalinive smrti leta 1953, ko je bila prvič izvedena.

Občudovali smo tako zvok celotnega orkestra kot soliste; fagotista, prvi rog in vse horniste, flavto, oboo, harfo, tri pozavne in tolkala, manj so bile izrazite trobente ali klarineti… Godala so imela ves čas temno barvo, pokazalo pa se je, kako zvenijo, če igrajo odlični glasbeniki z nasploh dobrimi inštrumenti.