Letošnje Salzburške slavnostne igre so se v svoji operni produkciji navezale na mitologijo, starogrško tragedijo v kasnejših opernih predelavah, postavljene na sodoben ali moderen način, da bi se časovno povezale z našim trenutkom, življenjem in nasploh čutenjem sveta. Tak je bil že uvodni Idomeneo, potem Medeja in na koncu ali doslej še Enescujev Oedipe, ob Orfeju v peklu ter na koncu ob ponovljeni Salomi.
Christopher Maltman kot boksarski Oedipe, foto SF/Monika Rittershaus
George Enescu (1881 – 1955) je pisal svojo opero Oedipe med 1910 in 1931, kar je zelo dolga doba, bi že lahko rekli, če pomislimo, da je Marij Kogoj napisal Črne maske v dobrih dveh letih in Enescuja ustvarjalno prehitel, ob dejstvu, da bi ravno njegova opera najbolj sodila na oder in v okolje salzburške Skalne jahalne šole. Šele tam bi si opera lahko odprla vrata v svet. Kako težko je bilo že Enescuju, priča dejstvo, da je bila premiera njegove opere Oedipe šele leta 1936 v Parizu, kjer je med drugim študiral, in zatem šele leta 1955 snemana za francoski radio, v Bruslju uprizorjena leta 1956 in v Bukarešti 1958. Enescu je tako videl le eno postavitev svoje edine opere.
Oedipe ubije kralja in spremstvo z boksarskimi udarci
Enescu je svojo lirično tragedijo v štirih dejanjih in sedmih slikah Oedipe op. 23 zasnoval po libretu Edmonda Flega, ki je združil dve Sofoklejevi antični tragediji: Kralj Ojdip in Ojdip v Kolonu. Mladi Enescu je sicer v Parizu leta 1909 videl gledališko predstavo Sofoklejeve tragedije Kralj Ojdip, v kateri je igral slavni igralec Jean Mounet – Sully (1841 – 1916). Premiera Kralja Ojdipa v Comédie-Française je bila sicer že leta 1881, vendar pa so jo igrali nič manj kot petintrideset let.
To ga je tako prevzelo, da je naročil dramatiku Edmundu Flegu, naj bi mu napisal libreto za svojo opero. Ta čas pa je sovpadal z odkritjem psihoanalitskega Ojdipovega kompleksa, kasneje najbolje opisanega v Freudovih spisih, kar pa je uporabil že režiser Max Reinhardt v svoji postavitvi Hofmannsthalove dramatizacije Sofoklejevega Kralja Ojdipa v Münchnu.
Publiciteta Sofoklejevega Kralja Ojdipa v Parizu z Jeanom Mounetom – Sullyjem je bila ogromna
Dramatik Edmond Fleg na fotografiji Henrija Manuela okrog leta 1930
George Enescu je zaslovel kot violinski virtuoz že kot mladenič
Glavne vloge ali protagonisti ostajajo isti: Oedipe, najprej kot otrok oziroma skorajda še dojenček, zatem mladenič, morilec slučajnega neznanca, ki pa se kasnje izkaže, da je bil njegov oče, potem tebanski kralj in na koncu samokaznovani begunec. Jokasta, tebanska kraljica, ima samo eno vlogo; žena, mati, kraljica in samomorilka ob spoznanju resnice, da je rodila štiri otroke, ki jih je spočela z lastnim sinom. Creon, Jocastin brat, je tu pokazan kot zahrbtnež, ki je ves čas vse vedel, predvsem kdo je kdo in kaj je naredil. To se še najbolj izkaže v četrtem dejanju.
Tiresias pove Laiosu, do mu je bog Apolon zaukazal, da ne sme imeti otrok
Tiresias kot videc, filozof, v nekem smislu simbolni in skrivnostni izpovedovalec vsega, kar je bilo, je in bo potem; ves čas ga na odru spremlja deček, tu lutka, ki jo sicer slepec poriva pred sabo in dela vtis, kot da ga on vodi. Veliki duhovnik, tako kot Kreon, ostaja v skalnih ložah, le da je bolj na sredini in v zeleni opravi, Kreon pa na desni in v rdečem. Oedipova hčerka Antigona nastopa v zadnjem delu opere, vsa v belem in je edina med štirimi njegovimi otroki, ki se za očeta na njegovi poti žrtvuje.
Oedipe se spominja, kako je obračunal z neznanci na križišču
Zgodba Enescujeve opere Oedipe kajpada ne more biti drugačna, kot jo kaže antična tragedija, za katero je Aristotel v svoji Poetiki zapisal, da je najbolj tragična izmed vseh tragedij sploh.
Oedipovo samokaznovanje
Režiser predstave Achim Freyer, ki je bil hkrati še scenograf, kostumograf in oblikovalec luči, je velik poudarek dal že mlademu Oedipu; spoznavamo ga tako rekoč še kot dojenčka in nekako samorastočega, ne da bi se mu kdo približal in pokazal svojo bližino, kaj šele čigav je. Ta uvodni del je skladatelj Enescu zelo poudaril, kot da bi hotel opozoriti na nekatere tedaj aktualne psihološke in psihoanalitske momente v aktualni umetnosti. Je pa Freyerjeva režija v bolj oratorijskem kot opernem pristopu izločila akcijskost oseb, ki ostajajo statično umaknjene v svoje skalne lože v zidu hriba (Veliki duhoven, Creon…), precej ob strani in od ves čas monološko osrediščenega Oedipa nekomunikativno oddaljene (Jocaste, Pastir, Sfinga). Oedipova infantilna boksarska pojava s povečanimi mišicami, kot kakšen bodybilder, zmanjšuje elementarnost čustev in nasploh pričujočost občutljive zavesti, tako da je vtis tragičnosti manjši kot bi smel biti.
Videc in filozof Tiresias vidi, ve in pove vse
V salzburški predstavi je najbolj posebna in doživeta uvodna figura z otroško glavo kot masko. Izoblikovala jo je igralka Katha Platz, saj otrok še ne poje, ampak se po odru v glavnem valja kot prebujeni in radoživi malo večji dojenček, ki bo šele čez kakih deset, petnajst minut uvodnega opernega dogajanja prvič vstal. Ko pa malo odraste, dobi rdeče boksarske hlače, ki mu sežejo do kolen, a imajo značilen širok ali visok pas, in s tem postane jasno, da bo v njem vsaj v zgodnji življenjski fazi dominiral zgolj fizis; bojevitost, napadalnost, egocentrični pogum, nastopaštvo… In nevednost.
Oedipe je mišičnjak
Bog Apolon je tebanskemu kralju Laiosu prerokoval, da ga bo ubil lastni sin, če se mu bo rodil. Laios se je kljub svarilu boga pred nesrečo odločil za potomstvo. Rodil se mu je sin, a ga je izročil služabniku z naročilom, naj ga pusti na planini Kitheron. V salzburški predstavi se to tako ne pokaže oziroma zgolj pevsko, ne pa scensko prezentno, dramsko, kaj šele tragično.
Oedipe postaja krivec nesreče v Tebah
Kot veste in poznate iz tragedije Kralj Ojdip, se je služabniku otrok zasmilil, zato ga je izročil pastirju, ki je pasel čredo na planini, ta pa je dojenčka izročil svojemu kralju Polybosu, ki si ga je prisvojil in ga poimenoval Oedipe – Ojdipus. Oedipe je odraščal v korintski kraljevi hiši. Živel je srečno z nadomestnima staršema, ne da bi se svojega resničnega porekla sploh zavedal. Prvo dejanje se sicer konča, vsaj pevsko, z Laiosovo izročitvijo otroka pastirju, medtem ko že Tiresias poje, da bo morilec svojega očeta, mož svoje matere, brat svojih hčera in oče svojih bratov, kar vzbudi zborovski strah.
Oedipe umori kralja Laiosa, svojega očeta
Salzburška predstava v Enescujevi operi vsega tega ne pokaže ali odkrije v taki meri, tako pripovedno, nazorno in tragično, saj se Oedipe kot odrasel, a še vedno mladi mož, predsem pa na odru v vedno isti prostorski zamejenosti in omejenosti, spopade “z neznanci na vozu v križišču” na način boksarske vadbe; Oedipe kralja Laiosa, svojega očeta, ubije z udarci v viseče boksarske vreče; tri vreče, tri figure, tri smrti. Kralj Laios je navadna boksarska vreča.
Tiresias in Oedipe
Režiser Freyer tu ni našel ničesar bolj konkretnega, konfliktnega, kar bi izzvalo smrtonosno Oedipovo reakcijo, nič brutalnega in usodnega, o čemer zelo močno, dramatično, drzno pripoveduje Enescujeva glasba. V Freyerjevih očeh je Oedipe še nedozorel, viharniški športnik, boksar, saj se je po njegovi interpretaciji razvijal sam. Režiser je nasploh preveč ali ves čas ostajal pri neki športni figuri, vsekakor pa profilu, ki s tragičnim Oedipom nima nič. Njegov karakter zamenja šele ob spoznanju, kdo je in kaj je storil ter ko se kaznuje, in to tako, da se obrne v zid, ko se oslepi, da mi ne vidimo kako, potem pa čisto na koncu spet postane na tleh ležeči dojenček, ki cuza lastni prst.
Oedipe je na začetku in koncu opere otrok
Če bi se po libretu prvo dejanje moralo dogajati v palači kralja Laiosa, se v drugem seli najprej v Polybosovo palačo. Oedipe je večji del opere ostal prepričan, da sta Polybos in njegova žena Merope njegova prava starša; Enescu je na začetek drugega dejanja postavil zaklinjanje Merope, da je Oedipova mati, ko pa je do njega že prišla vest, da je v bistvu zgolj najdenček. Oedipe se sklicuje na samo Apolonovo sporočilo; iz oči v oči. Merope pa se zaklinja, da je njegova mati, pri samem Zeusu in erinijah. Oedipe ji ne verjame in tu se v operi vsaj po glasbeni plati, ne pa režijski, začenja razpletati tragedija.
Oedipe v dvorani Skalne jahalne šole
Scena spopada med Oedipom in kraljem Laiosom s spremstvom je tako kratka in netragična, da je v operi praktično ni. V drugi sceni drugega dejanja je omejena na nekakšen “pojdi k vragu”, a je pred tem ravno prvo usodno Oedipovo samospraševanje: kdo v resnici sem. Pastir, ki vidi, da so v spopadu z Oedipom trije padli, začne vpiti: kralj je bil ubit.
Phorbas, Oedipe in Merope
V tretji sliki drugega dejanja sledi dolg interludij, v katerem pa prvič na sceno stopi Sfinga. Libretist je spremenil njeno uganko in Oedipa konkretno vpraša: kdo je močnejši od usode ? Oedipe, športnik, boksar, kajpada z lahkoto ugotovi, da je to človek. Sovražna Sfinga je s tem premagana.
Oedipe je vso opero na odru kot glavni junak
V Kralju Ojdipu beremo, kako je Tebe zadela huda nesreča. V deželo je prišla Sfinga z žensko glavo, levjimi šapami in ogromnimi perutmi. Ubila je vsakega, ki ni znal rešiti njene uganke, ki se je glasila: zjutraj hodi po štirih, opoldne po dveh, zvečer po treh; čim več nog ima, tem počasneje se premika – kaj je to? Kot rečeno, je v operi njena uganka drugačna.
Za Oedipa je usodnen en sam dan, in to dvakrat
Kot beremo v Sofoklejevem Kralju Ojdipu, so Tebanci v obupu rešitelju uganke obljubili roko kraljice Jokaste in vladarski prestol. Takrat pa je v Tebe prišel Ojdip, ki je razvozlal uganko. Rešitev uganke se je glasila: človek se kot dete plazi po štirih, odrasel hodi po dveh, starcu je palica za tretjo nogo. Sfinga se je od sramote vrgla v prepad, Ojdipu pa je postal tebanski kralj in Jokastin mož. V tem zakonu so se mu rodili štirje potomci: sinova Eteokles in Polinejk ter hčeri Antigona in Ismena. Čez nekaj let pa je bog Apolon na mesto Tebe poslal kugo. Kuga naj bi se končala takrat, ko bodo izsledili morilca kralja Laja. Ojdip je začel iskati morilca…
Tebanci v Oedipu prepoznajo krivca za kugo v mestu
V Enescujevi operi je morda najbolj tragično poudarjeno Oedipovo zaklinjanje, kako bo morilca kralja Laiosa kaznoval, ne vedoč, da govori o sebi kot edinem krivcu, medtem ko to vedo že nekateri drugi, zlasti Tiresias in Creon. Vrhunec je, ko Oedipe noče razumeti, o kom Tiresias govori kot krivcu in morilcu, dokler mu pred vsemi ne zabrusi: ta krivec, ki ga iščeš, ta morilec Laiosa, si ti. Oedipe se brani, a Tiresias vztraja: resnica ostaja resnica. In še več: še pred koncem dneva tvoje oči ne bodo več videle dneva. Razumljivo je, da je Aristotel videl tu vrh tragičnosti; vse narediš, da bi se usodi izognil, si prepričan, da si se in se nisi.
Antigona vodi slepega Oedipa
Enescu je tu bolj rapsodičen, elegičen, počasen, komaj se razvojno dogajalno pomika naprej, kot da bi se soočanje ne le stopnjevalo do razpleta, ampak hkrati aludira na to, da se Oedipe spreneveda, saj sam ve, da je nekoč, pred dvajsetimi leti, nekoga v resnici ubil, skupaj z njegovim spremstvom. Že ta zločin brez razloga bi bil za Tebance hudo spoznanje o pravi podobi svojega rešitelja, čeprav je od tedaj minilo že toliko let.
Tiresias, Veliki duhoven (v zelenem v loži), otrok Oedipe in Creon (v rdečem)
A ta ugotovitev še ni dovolj. Potrebno je zbrati dokaze in soočiti pričevalce nekdanjega dogajanja. To pa sta Phorbas, Polybosov glasnik, (ker je Polybos že prestar, in tudi Merope doma čaka in joče, kdaj se bo njen sin vrnil domov) in pastir.
Kralj Laios, otrok Oedipe, Veliki duhoven, Kreon, Tiresias in Jocaste
Zgodba (in opera) se razreši v tretjem dejanju do konca. Libretist Edmond Fleg je znal dramatičnost še stopnjevati. Tiresias kljub svojim napovedim, da bo Oedipe sam spoznal resnico o sebi kot zločincu še pred večerom, ni “svoj”, ampak so to le drugi, z Oedipom bolj povezani, kot Jocaste in omenjena gosta, ki prihajata iz Oedipove lažne domovine. Fleg in Enescu želita skozi Oedipove dialoge problematizirati vsakršne prerokbe, napovedi, oraklje, glasnike, lahko bi rekli nekaj, kar ne temelji na golih dokazih, ampak zgolj na nekih oblikah globljega videnja.
Sfinga
Fleg in Enescu dogajanje stopnjujeta; Creon in Tiresias nista dovolj, tretja v verigi je žena in mati Jocaste, ki jo je hrup privabil iz svoje spalnice. Jocaste se spominja nekdanje Tiresiasove napovedi, da bo njen sin umoril kralja Laiosa, svojega očeta. Na srečo pa so Laiosa ubili roparju na trojnem križišču poti. Jocaste zatem pojasni, da je bilo to v pokrajini Phocide in da je bilo to tedaj, ko je Oedipe rešil mesto. Oedipe hoče še več; kakšen je bil Laios, in Jocastin odgovor; glavo je imel kot ti in ti je bil podoben. In koliko jih je bilo ? Tri ali štirje. Tu nastopi nova priča: pastir; bili so trije, vsi ubiti. Oedipe sedaj spozna prekletstvo erinij, boginj maščevanja. Jocaste od njega zahteva odgovor, a ga še ne dobi, ker nastopita zbor in glasnik Phorbas. Oedipe ne pozna nikogar ali se vsaj tako dela ali spreneveda in zatrdi, da se ne bo nikoli vrnil v rodni Korint. Oedipe se pred Jocasto spomni Apolonovega oraklja in izda, da je nekaj časa še živel pri svojih starših. Tu ga prekine Phorbas, češ da Merope in Polybos nista njegova starša. In nadaljuje, da je bil sam tedaj pastir. Kralj in kraljica sta v sanjah videla božje naročilo, da dasta svojega novorojenca v rejo pastirjem. Sam ga je sprejel, a je kmalu zatem umrl. Oedipe sprašuje, kaj pa je bilo z njim ? Odgovor je, da je on prišel na njegovo mesto in postal najdenček, kraljevi sin, samo da ne kralja Laiosa, ampak Polybosa. Kdo ga je našel in zakaj ter kje ? Oedipa je kot dojenčka našel tekratni pastir na Kitheronu. In kje je sedaj ta pastir ? Tu je. Sedaj intervenira Jocaste, ki že sluti nesrečo in Oedipu veli, naj neha spraševati. Zakaj pa ne ? Gre za resnico.
Oedipe očita Creonu, da je vse vedel in bil tiho, ker je upal na svojo oblast
Tu je vrh zloma in preobrata v Enescujevi operi. Jocaste Oedipa roti, naj neha spraševati, a se že približa nekdanji pastir. Jocaste spozna resnico in izgine v svoje sobane. Pastir obžaluje, da ni umrl že tedaj. Izpove, da je slišal, da bo otrok umoril svojega očeta in postal mož svoje matere. Oedipe hoče še več. Pastir se brani, češ da je to pripovedovanje nekaj najbolj groznega, Oedipe pa, da je še bolj grozno to poslušati. Pastir izpove, da je bil on Laiosov sin. Oedipe končno spregleda, jasno vidi, a hrati poslednjič vidi svetlobo. Pojem svetlobe in oči je tako v libretu kot operi psihoanalitski. Oči so na svetu zato, da vidijo resnico. “Sonce, ti vidiš moje oči zadnjič,” je ena najbolj sijajnih metafor o oslepitvi.
Oedipe in Sfinga
Nastopi kaos, z vrhuncem najprej v reakciji množice (zbora), Jocastinim samomorom, Oedipovi samooslepitvi in Antigoninim žrtvovanjem za očeta ter Creonovo zapovedjo, naj Oedipe zapusti mesto in ga s svojim odhodom očisti pred kugo. Oedipe spozna, da vse, kar je dobrega storil za Tebe, ubil Sfingo in Tebe ter Tebance rešil, ni odslej vredno nič. Množica stopi na stran novega oblastnika Creona. Tu bi se dalo o Creonu marsikaj reči, kar je že poprej spoznal sam Oedipe, a je že tako, da v oblastni ali politični strukturi vedno zmagajo najbolj pokvarjeni, brez etike, morale in poštenja. Konec tretjega dejanja je Oedipova samorefleksija in odločitev Antigone, da slepega očeta ne pusti samega.
Jocaste s spremstvom
Tretje dejanje Enescujeve opere Oedipe bi pravzaprav zadoščalo za konec opere, saj je jasno, da je neka tragična vsebina že zaključena. Četrto dejanje je kot dodatek ali epilog, a sta se tako libretist kot skladatelj odločila zanj. Razlog je preprost; Oedipe mora ubraniti svojo nedolžnost in čistost, saj je vse napravil, da bi se izognil usodi in ni vedel, kaj v resnici počne, medtem ko so vsi drugi, tako Tebanci kot Creon, ki sedaj prihajajo v Atene, k Theseju, kjer sta Oedipe in Antigona, s prošnjo, naj se vrne. Oedipe Creonu očita, da je vse vedel že od vsega začetka, kako je z njim. Evmenide kot boginje blagoslova zaključijo opero z razglasitvijo, da naj bo blažen tisti, čigar duša je čista.
Padec Sfinge
Ta podrobnejši prikaz vsebine Enescujeve opere je nujen, saj je izredno redko uprizorjena. Razlogov je več, med drugimi zadošča eden; vloga Oedipa je tako dolga, da se je nihče ne želi lotiti in naštudirati le za nekaj predstav. Jezik je francoski, skladatelj pa Romun; Francozov opera toliko ne zanima, Romuni pa nimajo ljudi zanjo. Oedipe se s scene ne umakne in mora vzdržati koncentracijo in nastop na pamet dobri dve uri. Kaj to pomeni, smo videli pri interpretu Oedipa, britanskem baritonistu Christopherju Maltmanu. Predstavo je vzdržal v polni formi, kondiciji in intenziteti. Ostali so bili njegovi sateliti. Maltman je kot svetovno znani baritonist postavil izziv samemu sebi in ga uspešno opravil. Je pa režiserjeva krivda, če je skoraj vso njegovo vlogo oblikoval v boksarski podobi, ki je za opero vse prej kot dobrodošla ali zanimiva. Sprememba je nastala šele s samooslepitvijo, kar je v predstavo vneslo potreben ali nujen kontrast.
Christopher Maltman, fotografije s priklonov Marijan Zlobec
Enescu je v svoji edini operi uporabil velik orkester, ločeni ansambel, prav tako različne zasedbe zbora ter različne pozicije njegovega nastopanja, kar se je v dvorani Skalne jahalne šole pokazalo tako v kamenitih ložah kot na stranskih balkončkih, kjer so nastopali tako inštrumentalisti kot zborovske zasedbe. Orkester ima polnoštevilčna godala, štirinajst je trobilcev, prav toliko pihalcev in kar petnajst tolkalcev, pa še klavir, harmonij in celesta. Enescujev stil je samosvoj, čeprav ga hočejo primerjati tako z Debussyjem kot Bergom in Schönbergom, kot so ti skladatelji vedno pri roki, a je organski in samosvoj, tako kot v Črnih maskah. Če bi si Salzburg upal hkrati postaviti na oder še Busonija, Schrekerja in Kogoja, bi se vzpostavila povsem drugačna razmerja, predvsem pa do zgodovine bolj poštena.
Eve- Maud Hubeaux kot Sfinga
Ostale vloge so bistveno krajše in s tem lažje. Morda je izstopal prav tako angleški basist John Tomlinson kot Tiresias, ker je v sebi imel vse odlike misleca in vidca, preroka, ki s svojo počasnostjo vse peto še bolj poudarja in pri svojem vztraja. Morda je motila njegova kostumska oprava in dvig ter premikanje na hoduljah, kot da bi šlo za kakšnega klovna.
John Tomlinson kot Tiresias
Mezzosopranistka Anaik Morel je bila Jocaste; bolj dojemljiva za resnico, ki jo želi prikriti, a ji ne uspe in je edina možnost samomor. Irsko-kanadski tenorist Michael Colvin je bil kralj Laios, kratko na sceni, saj hitru umre.
Michael Colvin kot kralj Laios
Irsko-ameriški baritonist Brian Mulligan je interpretiral Creona; umaknjenega v skalne lože, a vseeno pričujočega. Podobno nemški basist David Steffens kot Veliki duhoven, ki pa ima manjšo vlogo. Zelo simpatična je bila švicarsko-belgijska sopranistka Chiara Skerath kot Antigona, krhka in čuteča se bo žrtvovala za očeta. Nizozemska mezzosopranistka Anna Maria Dur je bila Merope, kanadski basbaritonist Gordon Bintner Phorbas, francoski tenorist Vincent Ordonneau pastir, ruski baritonist Boris Pinkasovič Thesee, medtem ko je kot Sfinga izstopala švicarska mezzosopranistka Eva – Maud Hubeaux. Otroški Oedipe je bila Katha Platz, stražar pa nemški basist Tilmann Rönnebeck.
Achim Freyer je, kot rečeno, bil vse; poleg režiserja še scenograf, kostumograf in oblikovalec luči. Predstava je imela določene monumentalne prizore, a se v tem prostoru in z majhnim radiusom premikanja hitro iz drame preoblikuje v oratorijsko panoramsko držo. Razdalje med opernimi liki so velike in v bistvu nekomunikativne.
Glasbeno podobo Enescujevi operi Oedipe so vdahnili Dunajski filharmoniki, zbor dunajske Državne opere, festivalski otroški zbor, vsi pod dirigentskim vodstvom Inga Metzmacherja. Njegov študijski pristop do zahtevne partiture in odrske izvedbe je bil občudovanja vreden.
Potreben je velik angažma vseh, povezan s spoštovanjem do festivala s skoraj stoletno tradicijo in zgodovino, ki je v svetu neprimerljiva. Nastopajoči so bili v celoti prepričljivi, le da si je Freyer odrezal prevelik kos torte.
Marijan Zlobec