Sinočnja premiera ruskega musicala Onjeginov demon v polnem Poletnem gledališču v Križankah v okviru 67. Ljubljana Festivala je odprla vrsto vprašanj ravno o tem, kar smo bili v preteklih dvajsetih, tridesetih in še več letih videli na tem odru; tako gostovanj zagrebške Komedije, pa musicalov iz Londona in New Yorka, ko je nazadnje v zaporedju začela nastajati domača produkcija tujih musicalov in kot izziv še izvirni slovenski musical. Ruskega musicala pa še nismo doživeli.
Demon, ostareli Onjegin in Tatjana, foto Marijan Zlobec
Literarna snov, kot so jo ponudili Rusi, se po načinu obravnave nekako navezujejo na naša avtorska videnja npr. Cvetja v jeseni ali Vesne, medtem ko je Mamma mia! že prevzemanje in adaptiranje ter besedilni prevod tuje avtorske produkcije, tako z zgodbo kot glasbo.
Onjegin in Tatjana
Če je Onjeginov demon v najtesnejši povezavi najprej z Aleksandrom Sergejevičem Puškinom, tokrat z določeno adaptacijo besedila in dodanimi opisi ter dialogi, pa je povezava s samo opero Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega manjša kot sem pričakoval.
Skladatelj Anton Tanonov
Glavni skladatelj, profesor na konservatoriju v Sankt Peterburgu, Anton Tanonov, ki mu je pomagal še Gleb Matvejčuk, je želel glasbeno osmisliti znano zgodbo o Onjeginu in okrog njega tako, da bi bolj malo aludiral na Čajkovskega, a vendarle pokazal, da se mimo ruske glasbene tradicije ne more iti. Vprašanje je, ali je Čajkovski zadovoljiv, preskromen ali sploh potreben glasbeni “element” v sodobnem ruskem musicalu, ali bi se dalo vse skupaj osvoboditi zgodovine in stvar povsem vzeti v svoje roke ?
Tatjanina rojstnodnevna zabava
Za zdaj kaže, da se mimo Čajkovskega še ne da, a je vendarle kakih devetdeset odstotkov glasbe nove, avtorske, kar velja tako za inštrumentalno kot vokalno, peto podobo vlog. Nihče na odru namreč ne poje nobene arije, ki bi jo lahko prepoznali iz opere. In kot je bilo opaziti, teh arij niti nismo pogrešali.
Lenski se bo poročil z Olgo
Tanonov bi morda lahko šel še naprej v osvobajanju, kar bo verjetno lažje storil ob kakšni drugi priložnosti, kjer ne bo povezanost z literarno predlogo in njeno svetovno znano uglasbitvijo, kot je to primer Jevgenja Onjegina, tako izrazita, ali pa bo imel pogum pozabe na vse poprejšnje vzorce in napisal zgolj svojo glasbo in na novo rusko zgodbo.
Onjeginov spomin na rusko zimo
To je seveda zadeva celotnega ruskega Gledališča LDM Novaya scena iz Sankt Peterburga, njegovega direktorja, tu pa konkretno producentke in scenaristke Irine Afanasjeve, ki je prišla z ansamblom v Ljubljano.
Prizor na vasi
Pri ruskem musicalu se vedno lahko vprašamo, ali pa on ima, kar nimata npr. angleški ali ameriški ? Predvsem nima tiste dinamike, odrske bleščave, plesne vrhunskosti, lahko bi rekli neke tipologije vokalnega nastopaštva, pozerstva, agresivnosti, komunikativnosti, spogledljivosti, celo pačenja ali vsaj komedijantstva, s katerimi hočejo za vsako ceno pritegniti pozornost, v glasbenem smislu pa vzpostaviti tako poslušljive melodije, da si jih gledalec hitro osvoji in jih identificira kot simbol nekega poimenskega musicala. Če pogledamo sinočnji konec musicala Onjeginov demon in ga primerjamo s koncem Mamma mia!, vidimo da tak “finiš” manjka. Namesto tega smo zagledali nekaj plesalcev v smislu ruske plesne folklore, kar je bila povsem nepotrebna poteza.
Kaj imaš v glavi, ko se vrneš “nazaj” ?
Konec mora izhajati iz vsega poprejšnjega, kar pa pri Onjeginu nima nikakršne optimistične note, saj je namesto poveličanja poudarek na Onjeginovi samoizpovedi krivde in zavedanju, da je bil morilec, sicer le v dvoboju za čast, lastnega prijatelja. Jasno pa je, da ga demon ne bo osvobodil teže greha in zločina; za to bi bil potreben Onjeginov angel.
Pri Onjeginovem demonu je tako spremembo težko storiti, ker soustvarjalci na dano zgodbo, ne glede na novost v njej v obliki demona, tvegajo, da bi izpadli neresni. Kaj bi bila namesto Jevgenija Onjegina in v nadaljevanju gostovanja še musicala Mojster in Margareta po istoimenskem romanu Mihaila Bulgakova sodobnejša ruska tema, si sam ne bi želel domišljati, saj sem opazil zadrego že pri prenosu sicer tujih uprizoritev opere Pasje srce (po Bulgakovu) pretežno v tujini živečega sodobnega ruskega skladatelja Aleksandra Raskatova, kot sem njegovo opero videl v milanski Scali, a je v sami Rusiji nočejo uprizoriti. O tem je tekla beseda tudi na tiskovni konferenci. Odgovor je bil, da so težave z avtorskimi pravicami. Pri Bulgakovu se pojavi figura diktatorja Stalina, v kateri pa bi danes smeli prepoznati morda celo aktualnega predsednika Vladimirja Putina. Jasno, da v sodobni Rusiji ni nikogar, ki bi postavil na oder musical o Putinu (na tak način).
Tatjanin poročni ples
V kontekstu zgodovine musicala sta Anglija in Amerika v tolikšni prednosti, in to v vseh produkcijskih smislih, da se bo ruska tradicija vzpostavljala precej težje. V pomoč bi ji vsekakor bilo, če bi produkcijske hiše in ansambli čez lužo sami prepoznali v musicalih Gledališča LDM Novaya scena tolikšno glasbeno-gledališko vrednost, da bi bodisi ansambel povabili k sebi, ali pa sami ustvarili svojo produkcijo po njihovem, torej ruskem avtorstvu. Dokler do tega enakovrednega dogajanja ne bo prišlo, je ruski musical še vedno bolj lokalno obarvan.
Zapeljevanje
Dejstvo, da smo bili v Ljubljani komaj prvi v tujini, ki smo musical Onjeginov demon sploh videli v živo, to samo potrjuje. Ne more pa si Ljubljana domišljati, da bo o prodorih in uspehih v tujini ruskega ansambla “odločala”.
Demon je vedno na preži
Predstava Onjeginov demon je precej boljša v drugem delu, medtem ko prvi v celoti poteka kot nekakšen prolog, kjer se vse še pripravlja na temeljne vsebinske odločitve ali dogajanje. Tu še posebej, ker ni velikih scen, kot smo jih vajeni v operi Jevgenij Onjegin, ampak je vse dogajalno bolj komorno in scensko zamejeno pred in na okroglem in vrtečem se odru s svojo zaveso, tako da lahko prihaja do dogajalnih sprememb in te predstavo močno poživijo, saj so omogočeni vsebinsko zelo različni prizori, tako v različnih interierih kot eksterierih ter sestopanja iz njih v predodrje in celo med občinstvo.
Demon zapeljivec
Predstava je, kot rečeno še posebej v drugem delu, dinamična, polna vsebinskih preobratov, pri čemer pa se vendarle zdi, ko da je demon prevečkrat angažiran, bodisi kot opazovalec dogajanja, spremljevalec, manj ali bolj fizični kreator, še posebej v erotičnih scenah, kjer se zdi, da želi dobiti malo slasti še zase, na račun žensk, za katere ve, komu pripadajo. Demon je v osnovi pokvarjenec, ne pa patronažna sestra, ki skrbi v francoščini za ostarelega Onjegina in mu daje injekcije za pomiritev.
Tatjana se je poročila z vojaškim častnikom
Nastopajoča ekipa je bila v celoti zelo solidna, glavni protagonisti pa odlični. Imeli so svoj diferenciran karakter, kot se izvorno pokaže že pri Puškinu in Čajkovskem. Ivan Ožogin je bil kot Onjegin markantna pojava, po svoje egocentrični lepotec, ki bi želel v življenu doseči kaj več, a ga v musicalu ostareli Onjegin, kot ga je interpretiral Jaroslav Švarijov, postavi na realna tla, še posebej v soočenju obeh skupaj z demonom, vendar pa se zdi konči preobrat, dosežen s pomočjo Tatjanine molitve Oče naš, s katero prosi Boga, naj se Onjegina končno usmili, dramaturško in režijsko premalo izčiščen, tako da poveličanja (ko se molitvi pridruži še Onjegin) ne občutimo s tako vznesenostjo protagonistov, kot morda sami mislijo, da naredijo tak efekt. Prehod zgodbinega dogajanja v začetek priklanjanja posameznih protagonistov, nima potrebne cezure, tako da ne vemo, kdaj je musicala do pike konec.
Dva Onjegina in demon
Demon je bil Sergej Hudjakov, eleganten, vseprisoten, kajpada v črnem in dolgolas, bolj karekterni zapeljivec in elegantni strežnik samemu sebi in svojim vedno novim in sprotnim domislicam, pri čemer si pomaga z rokami, glavo in vsem telesom, lahko bi rekel, da je po svoje ves čas koreografiran.
Priklon solistov
Tatjana Larina je bila Alina Atlasova, zelo všečna v vseh prizorih in vsebinskih potezah, razvoju, sklepu, romantična v mislih, besedah in dejanjih. Dobro, tisto znamenito pismo Onjeginu, se je zdelo, kot da ima več poizkusov ter nasprotnih “reakcij”, vse do pričakovanega njenega odgovora ostarelemu Onjeginu, ki pa ga ni bilo. Kot pevka je bila odlična in musical obvlada.
Onjeginova pisma brez Tatjaninih odgovorov
Vladimir Lenski je bil Anton Avdejev, zelo pristen interpret svoje vloge in sijajen pevec z lirskim glasom in tenorskih višin. Njegova Olga Larina je bila prav tako vlogi primerna Natalia Fireman, tako da smo na koncu dobili zelo posrečeno, ustrezno in v celoti odlično solistično ekipo. K njej so spadale še manjše vloge, kot so jih izoblikovali Marija Lagackaja – Zimina kot gospa Larina, Manana Gogitice kot varuška, Aliaksander Kulinkovič kot gospod Triquet, ki tudi ni smel manjkati, pa še demonovo spremstvo ter številen ansambel in baletni plesalci.
Sofia Streisand
Režiserka Sofia Streisand je naredila razvojno vse boj dinamičen in vsebinsko poveden musical, pri čemer je pazila na notranjo logiko, a se vendarle zastavi vprašanje, ali so vsi prizori, ki smo jih videli, res nujni, in ali so nekateri pokazani kot vsebinsko dovolj močni (npr. slabo prikazan zlom Onjegina, ko spozna, da je njegova Tatjana srečno omožena, sicer z invalidom (česar tu nismo videli), ali pa preskromen poudarek Onjeginovega odgovora na Tatjanino ljubezensko pismo kot zavrnitev vstopa v odnos).
Koreograf Dmitrij Pimonov je poizkušal poudariti nekatere elemente baleta, še posebej povezane z demonom, delno še v družabnem plesu in domnevno rusko folklornem, manj pa je izviren, ko bi se moral prilagajati modernejši glasbi, ki ni imela kakšnega bolj izrazitejšega koreografskega ekvivalenta. S tem pa je nehote in morda celo nevede opozoril na to, kje ima ruski musical svojo “luknjo”.
Veliko je bilo scenskih sprememb v iznajdljivi scenografiji (Andrej Kezzin, Irina Afanasjeva), odlična je bila kostumografija, ki je predstavo vrnila v zgodovinsko podobo (Anna Nazukova, Igor Guljaev), uspešna sta bila še luč (Ivan Pišev) in video (Igor Schwartz).
Slovo
Glasbena podoba je bila sicer manj odlična, kot bi pričakovali od ruskih glasbenikov s tako visoko glasbeno tradicijo, kar po svoje potrjuje tezo, da je ruski izvirni musical še v razvoju in ima pred sabo še marsikaj za povedati, pa tudi postoriti.
Občinstvo je bilo zelo zadovoljno, ne pa čisto navdušeno.
Marijan Zlobec