Hommage Zmagu Posegi: Deset let kasneje v Križankah


V preddverju ob vhodu v poslovni kompleks, na Peklensko dvorišče in v Viteško dvorano Križank so že lani našli primeren prostor za priložnostne spominske razstave. Ta prostor nadomešča Križevniško cerkev, ki zaklenjena čaka na sodni razplet, komu pripada ali jo bo lahko v prihodnje uporabljal. Najprej je bila še v Križevniški cerkvi na ogled razstava Negovana Nemca, potem na tej lokaciji Janez Lenassi, sedaj je tu Zmago Posega, kipar Jože Pohlen pa bo verjetno predstavljen prihodnje leto.

Po 1 IMG_2143.jpg

Prišlo je veliko ljudi, foto Marijan Zlobec

Nocoj so tam odprli spominsko razstavo Hommage Zmagu Posegi: Deset let kasneje. To pomeni, da je razstava ob desetletnici kiparjeve smrti leta 2009. Razstavljenih je sedemnajst del v kamnu in bronu, zlasti iz dveh ciklov, iz obdobja od leta 1993 do 2002. O kiparju in razstavi je spregovorila kustosinja dr. Nelida Nemec.

Po 2 IMG_2148.jpg

Dr. Nelida Nemec

“Nocoj je ta prostor, ki mu je v začetku petdesetih let vdahnil svoj pečat veliki arhitekt Jože Plečnik, zaživel v dialogu preteklega in sodobnega, monumentalnega in globoko estetskega, v simbiozi oblik in volumnov, ki so priklicane v plemenitem materialu, kateri je fasciniral oba, Plečnika in Posego. Vse tja do konca septembra bo to galerijski prostor, kot bi si ga morda za svoje male kamne in brone zaželel tudi kipar sam, ki je s svojimi deli, tako javnimi kot galerijskimi, znal vzpostavljati tako subtilen in nagovarjajoč dialog z naravo in s prostorom, iz katerih so pravzaprav izšla.

Po IMG_2164.jpg

Zahvala kiparjeve hčerke Nane Posega

Veliko let nazaj, na začetku svoje ustvarjalne poti, je kipar Zmago Posega povedal: »Moje delo je iskanje v materiji, iskanje oblik, ki jih ta narekuje, gibanje skozi njen prostor…Držim se klasičnih materialov, kovine, kamna, v meni je nekaj zemeljskega, osnovnega, iz česar skušam črpati. Kljub osebni obdelavi osnovne materije poskušam ohraniti njeno avtentičnost, njen značaj, njeno osnovno bit. Tako nastajajo nove specifične oblike gline, denimo, ki je v svoji osnovi zelo amorfna sestavina in v obdelavi tako krhka in lomljiva. Slediti skušam značaju sestavine, ki jo preoblikujem, vendar nisem specifično oblikotvoren, pač pa bolj kipar, ki materiji prisluškuje…«

Po 0 IMG_2178.jpg

V slovenski kulturni prostor je Zmago Posega vstopil na začetku osemdesetih let preteklega stoletja skupaj s svojo generacijo sošolcev, ki so se poimenovali Generacija 82, katere značilnost je bila, da je bil med trinajstimi člani edini kipar in kar nekako pričakovano je bilo, da bo na svoji kiparski poti posegal po žlahtnem materialu, pa tudi to, da bo najprej ustvarjal v glini, ki mu jo je ponujalo domače, biljensko okolje z opekarsko tradicijo, nato pa v kamnu, katerega so z velikim spoštovanjem leta in leta božale njegove roke po kraških gmajnah streljaj od Bilj.

Po 8 IMG_2181.jpg

Oba materiala je ljubil in globoko čutil. Poznal je njune možnosti. Prodrl v skrivnosti njune strukture. V njih se je lahko najgloblje in najizvirneje izražal. Zato ni nenavadno, da mu je bil klasični kiparski material blizu, da je pri svojem ustvarjalnem procesu v času, ko so veliko bolj prevladovali drugačni pogledi, tako suvereno uporabljal tradicionalne kiparske materiale, kot so les, kamen, bron in kovina, ter da se je s tako odprtostjo zavezal tudi črnemu kraškemu apnencu, po katerem kiparji redkeje posegajo.

Po 7 IMG_2179.jpg

In prav nič nenavadno ni bilo, da je ljubil risbo. Izbral jo je, ko je iskal, ko je razmišljal, ko se je odločal. Svoje kiparsko videnje je pogostokrat udejanil najprej v risbi, zapisu, skici, saj, kot je sam povedal, »risba pa je tisto, kar je pravzaprav neke vrste izhodišče, s čimer razmišljaš o kiparstvu. Pri tem nočem reči, da se vsak kip začne z risbo, včasih so popolnoma samostojne in živijo svoje življenje«.

Po 5IMG_2180.jpg

Ta dar videnja ga je naravnal h tisti kiparski senzibilnosti v okvirih klasičnega, tradicionalno telesnega in modelacijskega principa, ki je omogočal oblikovanje njegovega sporočila na način, da se je material vdajal njegovi roki. Da je izrazna moč sporočilno spregovorila s prepletom oblike, volumnov, površin, votlega in gmote. S spojitvijo oblikujoče praznine in telesnosti. Da sta govorili tako forma kot vsebina, ki sta bili v to formo vtisnjeni, oblikovani ali izklesani. Kot bi vsa telesnost učinkovala izven same sebe, ujeta v drži, v kateri telo ni bilo v nobenem trenutku, a je bilo v kiparjevi glavi, srcu in duši. Videno in podoživeto na njegov način. Zato oblikovano, zmodelirano, zgneteno, izklesano v njegovem videnju in materializirano z njegovo roko, ki pušča kiparjev odtis, pravzaprav sled njegove roke. To velja tako za njegovo malo in tudi javno, spomeniško plastiko.

Po 4 IMG_2176.jpg

Nataša Benčič in Nana Posega

S svojo sugestivno kiparsko govorico je opozoril že na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer se je kiparsko, likovno in umetniško oblikoval ob izjemnih kiparjih in učiteljih – Dušanu in Dragu Tršarju ter Slavku Tihcu –, ki so znali iz svojih študentov iztisniti najboljše tako po človeški kot umetniški plati. V njih so spodbudili zanimanje in ljubezen do klasičnega materiala, oblik in sporočil ter jih hkrati prepričali, da v svoje kreacije ujamejo in v njih zadržijo notranje, primarno hotenje. Svoje kiparsko videnje. Svojo lastno kiparsko izpoved, zgovorno, dotikajočo, nagovarjajočo in srčno. Oprto na tradicijo in inovativnost trenutka, v katerem nastaja. Njegovo kiparstvo je prepoznavno avtorsko in ostaja, kot je zapisal Brane Kovič, »del modernistične paradigme, primer njene kontinuitete v času, ki se ga prijela oznaka postmodernizma…«.

Po 12 IMG_2182.jpg

Zmago Posega se ni zadovoljil z izpovedjo, ki bi bila atraktivna zgolj zaradi forme same, njenih ekspresivnih ali monumentalnih razsežnosti, temveč se je z veliko senzibilnostjo prepustil tako iskanjem obdelave materiala kot distinktivnemu razpoznavanju, dojemanju in čutenju umetniškega. Vitalnega, sporočilnega. Ujetega v lepoto in izraznost materiala, pa tudi prostora, površine in svetlobe, predvsem pa avtorjevega notranjega nagovora.

Po 11 IMG_2183.jpg

Ustvaril je vrsto malih plastik, vse od leta 1990 naprej, in zanje je značilno, da ne nosijo naslovov. Ustvaril je tudi celo vrsto javnih del: ustvarjal je spominsko plastiko, največ portretnih doprsij, če omenim samo doprsna kipa Antona Rutarja v bronu iz leta 2003 v Novi Gorici in doprsni kip Simona Gregorčiča v bronu iz leta 2006 na Gradišču nad Prvačino; ustvaril je tudi celopostavno figuro Vinka Vodopivca v bronu leta 1992 za Kromberk pri Novi Gorici; ustvarjal je tudi ambientalno plastiko, če se spomnimo samo skulpture s Forme vive za slovenske ceste Bled’96 v kamnu ki je postavljena na Barju pri Ljubljani in Figure v krogu, v kamnu iz leta 1998 v Novi Gorici.

Po 10 IMG_2177.jpg

V zadnjem letu svojega, žal prekratkega življenja, je realiziral skulpturo graditeljem Nove Gorice in o njej povedal: »Kip je nastal iz ideje delovišča. Skupina figur gradi, načrtuje in oblikuje prostor. Posamezni deli kipa so zasnovani kot gmota zemlje, znotraj nje je delovišče; kot bi nek zgodovinski trenutek hotel utrgati iz tal in ga prenesti v sedanjost«.

Po 14IMG_2171.jpg

Tomo Vran

Kipar Zmago Posega je ustvarjal v ciklih. Če ga je najprej povsem prevzel človeški hrbet, napet in usločen, živ in erotičen, ki je zaživel kot popolna in samostojna forma, se je zadnja leta izpovedoval v krožnih kompozicijah kot metaforah kroga življenja in smrti, sedanjosti in preteklosti. Svojim likovnim iskanjem se je predajal z globoko senzibilnostjo in občutenjem. S strastjo in predanostjo. Z globoko občutljivostjo in spoštljivostjo do snovi, ki jo je obdeloval in neizmernim hotenjem, da ji vdahne sporočilnost, ki presegajo fizične lastnosti. V vseh teh iskanjih z osredotočenostjo k iskanjem in preverjanjem tako haptičnih kot vizualnih učinkov. S spojitvijo in prepletom, pa tudi z razdruževanjem variacij z namenom, da videno in občueno zaživi kot konkreten plastični organizem, kot živa forma, ki izžareva vsebino.”

Po 13IMG_2137.jpg

Dela za sedanjo razstavo sta posodili Nana Posega in Nataša Benčič.

Kipar Zmago Posega (1959 – 2009) se je rodil v Postojni, vendar je ves čas do odhoda na študij v Ljubljano živel v Biljah na Goriškem. Na ALU so bili njegovi profesorji za kiparstvo Drago Tršar, Dušan Tršar in Slavko Tihec. Diplomiral je leta 1982 in hkrati prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1985 je pridobil status samostojnega umetnika, leta 1995 pa prejel naziv docenta za kiparstvo. Najprej je bil docent za kiparstvo na Oddelku za restavratorstvo, kjer je poučeval kiparjenje in tehnologijo kiparskih materialov, od leta 2002 pa do 2006 je bil predstojnik oddelka. Zadnje leto svojega življenja je živel v Novi Gorici, kjer je zaključeval  javno naročilo – skulpturo ali spomenik graditeljem Nove Gorice.

Po 16 IMG_2151.jpg

Tomaž Domicelj in Irena Brunec – Tebi

Zmago Posega je širšemu občinstvu postal znan predvsem kot avtor mnogih javnih spomenikov. Ob 100. obletnici smrti pesnika Simona Gregorčiča in 140. obletnici smrti slikarja Jožefa Tominca so primorskima velikanoma na Gradišču nad Prvačino leta 2006 v spominskem parku postavili doprsna kipa, ki sta Posegovo delo. Doprsni spomenik je posvetil tudi prvemu slovenskemu letalcu in letalskemu konstruktorju Edvardu Rusjanu. Posega je leta 1998 s skulpturo ob križišču med Delpinovo in Erjavčevo ulico zaznamoval tudi podobo Nove Gorice, ki je kot mesto bolj dovzetna za javno plastiko od drugih slovenskih mest.

Po 17 IMG_2128.jpg

Najbolj pa je bil zavezan črnemu kraškemu apnencu, po katerem umetniki sicer redko posegajo. Umetnik ga je iskal v opuščenih kamnolomih v okolici Nove Gorice in ta kamen je odločilno zaznamoval Posegovo delo.

Po 19 IMG_2129.jpg

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: