Vaje za večerno premiero ruskega musicala Onjeginov demon v Poletnem gledališču v Križankah v okviru 67. Ljubljana Festivala z začetkom ob 20.30 potekajo že od sobote. Danes bo še tiskovna konferenca, kjer se bo predstavilo vodstvo ansambla, o čemer bomo še poročali. Vsekakor gre za celotedensko gostovanje gledališčnikov in glasbenikov iz Sankt Peterburga skupaj s kar štirimi predstavami dveh različnih musicalov.
Vaje v Križankah, foto Festival Ljubljana
Aleksander Sergejevič Puškin je bil ruski pesnik, pisatelj in dramatik v času romantike. Mnogi ga imajo za največjega ali vsaj najbolj priljubljenega ruskega književnika. Pojmujejo ga kot utemeljitelja moderne ruske literature. Puškin je bil pionir na področju uporabe ljudskega govora v svojih delih. Zapustil je primere vseh literarnih zvrsti tistega časa: lirika, pripovedna poezija, roman, novela, drama, kritični esej, osebna pisma in pa tudi zgodovinske fikcije.
Orest Kiprenski – Portret Puškina
Rodil se je leta 1799 v Moskvi. Svojo prvo pesem je objavil star petnajst let. Zavzemal se je za socialne reforme. V začetku leta 1820 je prišel navzkriž z vlado, ki ga je poslala v izgnanstvo na jug Rusije. Medtem ko je bil pod strogim nadzorom, ni mogel potovati ali objavljati po svoji volji, je napisal svoje najbolj znane igre, med drugim dramo Boris Godunov. Njegov roman v verzih, Jevgenij Onjegin, je bil objavljen po delih med letoma 1825 in 1832. Umrl je leta 1837 v strelskem dvoboju za čast.
Leta 1829 se je Puškin zaljubil v 16-letno Natalijo Gončarovo, s katero se je poročil dve leti kasneje. Zakon je bil nesrečen. Njegova žena je bila povabljena na vsak ples v palači, kar je popeljalo Puškina v dolgove in prezgodnjo smrt. Pojavile so se govorice o aferi med baronom Georgesom d’Anthèsom in pesnikovo ženo. Čeprav se je d’Anthès poročil s Natalijino sestro, se govorice niso polegle. Puškin je v dvoboju z d’Anthèsom branil ženino čast. Vendar je žal grof prvi sprožil pištolo in smrtno ranil Puškina, čigar krogla pa je le oplazila nasprotnika. Pesnik je umrl 10. februarja 1837 v Sankt Peterburgu za posledicami dvoboja. Vlada je zaradi strahu pred političnim škandalom na pogrebu, le tega preselila v manjše mesto in so se ga lahko udeležili le bližnji sorodniki in prijatelji. Njegovo telo je bilo položeno v grob na skrivaj ob polnoči na posestvu njegove matere.
Ivan Makarov – Puškinova žena Natalija
V zakonu z Natalijo sta imela štiri otoke: Marijo (rojena 1832), Aleksandra (rojen 1833), Grigorija (rojen 1835) in Natalijo (rojena 1836), slednja se je poročila v kraljevo hišo Nassau in postala grofica Merenberška. Krvna linija se nadaljuje samo po Aleksandru in Nataliji. Natalijina vnukinja Nadajda se je poročila v britansko kraljevo hišo. Pesnikovi potomci zdaj živijo po vsem svetu: v Angliji, Nemčiji in Belgiji. Približno petdeset jih živi v Rusiji.
Jevgenij Onjegin je bogat plemič, z burnim življenjem v Petrogradu, ki se ga prenasiti in poloti se ga tedanja bolezen mladih ljudi: naveličanost življenja. Na svojem posestvu spozna dve sestri: mlajšo Olgo ljubi njegov prijatelj Lenski, Jevgenij začne iz dolgočasja dvoriti starejši Tatjani. Tatjana Onjegina resnično vzljubi in svoja čustva mu izpove v pismu. Onjeginu je to zoprno, približa se Olgi in s tem užali Lenskega. Sledi dvoboj, v katerem Lenskega ustreli. Onjegin zatem spozna, da v resnici tudi on ljubi Tatjano, a ta se je medtem že poročila z drugim in ne prelomi zvestobe možu, čeprav Onjegina ne more pozabiti. Onjeginu ni več obstanka, zato razočaran blodi po svetu. Zgodbo o Jevgeniju Onjeginu je uglasbil Peter Iljič Čajkovski v svoji operi in je glasbeno jedro musicala Onjeginov demon.
Aleksander Kozinin – Hipotetično srečanje Prešerna in Puškina
Jevgenij Onjegin (Евгений Онегин) je Puškinova poetična povest, ki jo sam podnaslovil z izrazom roman v verzih. Je eno od klasičnih del ruske književnosti, ki je v enem delu izšlo leta 1833, pred tem pa med letoma 1825 in 1832 v nadaljevanjih. Pesnitev je v slovenščino prevedena v več variantah: vsak po svoje so jo prevedli najprej že literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, zatem pesnik Mile Klopčič in nazadnje prav tako pesnik Rado Bordon.
Leta 2001 je pri založbi Filozofske fakultete v Ljubljani izšel poseben zbornik France Prešeren – Aleksander Sergejevič Puškin. V zborniku so natisnjene razprave 18 avtorjev, ki so sodelovali na mednarodnem znanstvenem simpoziju ob 200-letnici rojstva Prešerna in Puškina (simpozij je potekal maja 2000 v Moskvi). Slovenski avtorji v svojih razpravah pišejo o tipologiji romantične klasike, položaju Prešerna kot nacionalnega pesnika, Prešernovi in Puškinovi avtotematski poeziji, Prešernovih tradicionalnih verznih in kitičnih oblikah ter o primerjavah Prešernove poezije z izbranimi ruskimi in francoskimi romantičnimi besedil. Urednik je bil dr. Miha Javornik.
V slovenski literarni zgodovini je splošno znano, da je na Franceta Prešerna vplival tudi Puškin, ki ga je naš pesnik dobro poznal.
Puškin je v Ljubljani dobil svoj spomenik v Severnem parku ob Železni cesti.
Marijan Zlobec