Pianist Vadim Kolodenko igra bolj zase


Klavirski recital ukrajinskega pianista Vadima Kolodenka v polni Viteški dvorani Križank na 67. Ljubljana Festivalu je po svoje uspel, po drugi strani pa pušča odprta mnoga vprašanja, tako o njem kot pianistu mednarodnega, da ne rečem svetovnega ranga, kot načina interpetacije ter izbora programa.

K IMG_1085.jpg

Vadim Kolodenko, foto Marijan Zlobec

Če začnem pri slednjem, potem bi težko rekel, da je Kolodenko pianist z okusom, kaj šele prefinjenim okusom. Izbral je v glavnem skladatelje, ki imajo veliko boljših in bolj umetniško prepričljivih del, kot smo jih slišali na recitalu sinoči. To velja tako za Mozarta kot za Beethovna in Chopina (v preobleki Ludwiga Godowskega). Zakaj ni šel domov, k ruskemu pianizmu, razen v drugem dodatku, ko je zaigral Scherzo Petra Iljiča Čajkovskega, je morda politično vprašanje psihološkega izvora, zakaj je izbral bolj “mračna” dela, pa bolj avtobiografskega, da ne rečem osebno usodnostnega.

K 3 IMG_1093.jpg

Kolodenko je uvodno Mozartovo Fantazijo v c-molu, K 475 interpretiral poglobljeno, zamaknjeno, kot potopljen v neki bolj svoj kot Mozartov svet, ne da bi opazil, kako se od izvornega skladatelja vse bolj stilno oddaljuje in namesto o Mozartu pripoveduje o sebi.

K 6 IMG_1095.jpg

Če bi se v nadaljevanju, ko je izvajal 7 Bagatel op. 33 Ludwiga van Beethovna, bolj odprl in srednjeevropsko zadihal, ne bi bil tako avtobiografsko meditativen in refleksiven. Pianizem Kolodenka je v tem trenutku ali obdobju bolj zazrt vase ali obremenjen s samim sabo kot “koavtorjem” ali “soskladateljem” izvajanih del.

K 8 IMG_1098.jpg

Podobno repertoarno nepričakovano je za konec drugega dela izbral še Beethovnov Rondo a capriccio v G-duru, op. 129 Ludwiga van Beethovna. Kriterij malo znanih in malokrat izvajanih del se ne obnese.

K 2 IMG_1100.jpg

Nabolj se je to pokazalo pri naporu v izvedbi Študij na Chopinove etude op. 10 in op. 25 Ludwiga Godowskega (1870 – 1937), enega največjih virtuozov zlate dobe pianizma. Če citiram kritiko Harolda Sconberga Študij iz leta 1914 (po koncertnem listu):” Najbolj nemogoče težka stvar, napisana za klavir, a hkrati fantastične vaje, ki premikajo meje klavirske tehnike do skrajnosti, o kakršnih ni sanjal niti Liszt.” No, Liszt ima tri knjige klavirskih vaj, ki jih ne izvaja nihče, tako kot njegove parafraze, ki se komajda kdaj še slišijo na koncertnih odrih, pa še to bolj kot dodatek.

K 5 IMG_1105.jpg

Kolodenkov izbor je pravzaprav želel soočiti sebe kot pianista z Godowskym, nekako v “tekmovalnem” duhu, ne pa toliko v poudarjanju izvorne lepote Chopinovih etud v dveh samostojnih ciklih op. 10 in op. 25. Te so preprosto rečeno lepše, virtuozno napisane pa prav tako. Morda gre pri transkripcijah Godowskega večji, da ne rečem velik poudarek na levi roki, s čimer naj bi skladatelj dokazal, da je leva roka samostojna in enakovredna desnici. Godowsky je malo pozabil na Chopinov espri. Kolodenko pa tudi.

K 5 IMG_1110.jpg

Dobili smo križanec, ki je resda bil v Sloveniji verjetno izveden šele prvič, a hkrati trikrat. Dober pianist mora vedeti, kakšen bo njegov koncertni “izplen”. Tokrat se zdi, kot da mu ta ozir ni bil kaj dosti pomemben. Igral je bolj zase.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: