Serija koncertov Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije na 67. Ljubljana Festivalu se je končala zelo odmevno in uspešno. Velika dvorana Narodne galerije je bila premajhna in so nekateri, ki niso imeli vstopnic že od prej, morali domov. Nekatere sem poznal in mi je bilo zanje žal.
Mak Grgić, foto Marijan Zlobec
Nastop nekdanjega Ljubljančana z Bežigrajske gimnazije in Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, sedaj pa v Los Angelesu živečega kitarista Maka Grgića (po dedu sicer iz hrvaškega Zagorja) s slavnim Conciertom de Aranjuez za kitaro in godalni orkester, je bil pojem celovitega glasbenika skromnega, sproščenega in spontanega značaja.
Sloviti Rodrigov koncert smo poslušali v aranžmaju srbskega violinista, koncertnega mojstra Münchenskih filharmonikov in našega starega znanca v Ljubljani Sretena Krstića iz Beograda. Krstić je spretno adaptiral nekatere izvirne inštrumente in jim našel godalne vzporednice tako, da se bi ali se je čim manj poznalo ali da bi se čim manj izgubil mediteranski ali še bolj španski kolorit, kar pa ni nujno, da je vedno tako.
Grgić je zlahka ohranil ves solistični part v njegovi avtentičnosti in ga izvedel z neverjetno lahkotnostjo, tako da ima poslušalec občutek, kako je ta koncert v bistvu za izvajalca lahek. Še največ poudarka virtuozne in nasploh izpovedne moči se je, kot kontrast celoti, pokazala solistova kadenca v drugem stavku Adagio, kot da bi že Krstić Mediteran zamenjal z bavarsko kontemplacijo. Grgić je to zaznal kot nekakšno past in se spretno izognil tako, da je solo povzdignil v svojo ilustracijo kot dokaz ali prikaz lastne glasbene identitete ali profila. Iz tega pa se je z veliko lahkotnostjo spustil v bolj plesni tretji stavek Allegro gentile in dokazal, da je velik muzik.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je solista spremljal zelo rafirirano, ko je bilo to potrebno in z večjimi dinamičnimi niansami, bolj poudarjenimi ritmi in slikovitostjo, a vedno tako, da je bilo ohranjeno zvočno ravnovesje in nasploh celovit karakter koncerta.
Po zelo toplem sprejemu občinstva se je solist z orkestrom oddolžil z dodatkom kot nekakšno ilustracijo balkanskih melosov v trinajst osminskem ritmu v kompoziciji Walk dance v Ameriki živečega srbskega skladatelja Miroslava Tadića in v priredbi Leona Firšta za kitaro in godalni orkester.
Prav mladi skladatelj Leon Firšt pa je poskrbel za slovenski skladateljski delež na koncertu. Napisal je svojo verzijo Zgodb s slik za godalni orkester. Te slike pa visijo v dvorani Narodne galerije in obe slavni Bergantovi sliki Ptičar in Prestar v stranski dvorani.
Klemen Hvala in Igor Škerjanec
Skupaj je zvočno ilustriral ali zabeležil svoje kot gledalčeve vtise o šestih slikah. Bil je spreten v iskanju identitete med slikarsko vsebino, tako da smo kar slišali zmaja, ki ga zabode sveti Jurij, ali nevihto ter zvijačnost kvartopircev…Vse slike smo si lahko takoj oziroma v pavzi ogledali in preverili, ali ima skladatelj prav. Dobro je zadel motive in izraz, hkrati pa je odprl vprašanje sodobnih skladateljskih interpretacij likovne umetnosti. Tu seveda ni šlo za aktualno, ampak za zgodovinsko slikarstvo in je bil zato tudi Firštov glasbeni jezik bolj zgodovinsko adaptiran ali pogojen.
Leon Firšt
Na uvodni Firštov cikel so se v drugem delu koncerta navezale slavne Slike z razstave Modesta Musorgskega. Priredbo za komorni godalni orkester je napravil R. G. Patterson. Svoje zahtevno delo spričo splošno znanega karakterja in monumentalnosti Slik z razstave je opravil odlično, Znal je poudarit vse, kar že ima Musorgski in sam hkrati tega ne izgubi, ampak uvidi ter vidi drugače in daje poslušalcu misliti, da so slike na razstavi v bistvu mnogo bolj odprta dela, kot jih je zvočno zabetoniral Musorgski.
Adaptacija je zelo inteligentna in kaže skladatelja kot odličnega poznavalca godal, tako da jim je “dodajal” pihala in trobila v obliki raznih barv in pomagal, solov in izbora kombinacij. Vsega je več kot bi morda celo pričakovali, hkrati pa se ne ponavlja, tako da vsak delček tega slikovnega kolaža, ki ga povezujejo različne promenade, išče in najde interpretativno svojskost in svojost.
Koncertni mojster Janez Podlesek
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je igral zelo angažirano, napeto ali intenzivno, naštudirano in v celoti prepričljivo.
Marijan Zlobec