Koncert profesorja trobente Matthiasa Höfsa v okviru Mojstrskega tečaja Festivala Ljubljana in serije komornih koncertov 67. Ljubljana Festivala je v Narodni galeriji stopnjeval vzdušje do končnih ovacij in sicer neobičajnih navdušujočih žvižgov, tako da smo dočakali dodatek v obliki jazz balade, čeprav je bil ves večer v znamenju Mozarta. Kot Höfsovi gostje so nastopili pianist Paul Rivinius, violinistka Sarah Christian, violist Jano Lisboa in violončelist Samuel Lutzker.
Matthias Höfs
Koncert se je od začetka do konca vedno bolj profiliral, dobival vse bolj prefinjena zvočna ravnovesja in poudarke, stilno specifičnost in zaokoženost, dinamično uravnoteženost in nasploh sproščenost.
Narodna galerija ima v svoji veliki dvorani odlično, a malo premočno akustiko, tako da je lahko zelo hitro posameznega inštrumenta preveč, tu še posebej klavirja ali trobente, medtem ko se je pri treh godalcih pokazala lepota temnih nižin pri violončelu, barvna zaokroženost pri violi, medtem ko pri violini ni bilo vedno vse v ravnovesju ali ujemanju; precej je bilo presvetlih fraz, ki niso ravno podpirale Mozartove klasicistične elegance, umirjenosti in nasploh vodilnosti v posameznih inštrumentalnih kombinacijah, pri katerih je bolj dominirala piccolo trobenta A in B kot aranžiran inštrument, ne pa Mozartov izvirni.
Matthias Höfs
Podobno je klavir oziroma pianist potreboval nekaj časa poslušanja samega sebe, da je dinamiko prilagodil trenutku in prostoru, pri trobentarju pa se je vsaj na začetku zdelo, kot da malo pohiteva in ima nekaj tehničnih problemov.
Kot rečeno je bil v celoti boljši drugi del koncerta, kar velja za vse tri kompozicije; Kvartet v Es-duru, KV 160 za trobento in godalni trio v treh stavkih, kjer je bila uigranost naravnost zgledna, potem v Klavirskem kvartetu v Es – duru, KV 493 z večjo izenačenostjo in globljim medsebojnim dialogim vseh glasbenikov, da bi dosegli interpretativni in hkrati poseben ali svojski doživljajski vrh v aranžirani uverturi k operi Beg iz seraja. No. tu sem kajpada pričakoval “turška” tolkala z zvončki, a je trobenta pokazala svojo dinamično in izrazno moč “namesto njih”.
V prvem delu ni bilo nobene vrhunske ali idealne izvedbe; ne uvodne kratke Cerkvene sonate v C – duru, KV 336 za trobento, godalni trio in klavir, potem Klavirskega tria v B – duru, KV 502, violino in violončelo, kjer je bila violina najšibkejši člen, kot ne v precej domačijskem ali priložnostnem Mozartovem muziciranju v Triu Kegelstatt, KV 498 za klavir, trobento in violo, kjer je trobenta zamenjala izvirni klarinet.
Glasbeniki so bili odlični, a se je hkrati poznalo, da je koncert kvalitativno rastel od začetka do konca.
Na navdušen sprejem pri občinstvu so se glasbeniki odzvali z nepričakovano jazz balado How Do You Keep The Music Playing ? Michela Legranda v aranžmaju D. J. Lawrencea, ko je odlični trobentar piccolo trobento zamenjal s trombo da caccia.
Marijan Zlobec