Po gostovanju Münchenčanov je bil sinočnji koncert Beograjskega komornega zbora z izborom pravoslavnih liturgičnih skladb na 67. Ljubljana Festivalu v Šentjakobski cerkvi še en zborovski vrhunec, čeprav povsem drugačne narave in vsebine.
Beograjski komorni zbor, foto Marijan Zlobec
Šentjakobska cerkev je ena najlepših v Ljubljani, preseneča s številom (9) oltarjev in seveda jezuitsko tradicijo, predvsem pa je znana po kipih slavnega baročnega kiparskega mojstra Francesca Robbe, ki je napravil legendarni vodnjak pred Magistratom. Žal je cerkev večinoma izključena iz turističnih ogledov in skoraj ves dan ali dneve zaprta za oglede.
Liturgija na zborovski način
Če bi rekel, da bi bil koncert take vsebine primeren za pravoslavno cerkev ob Narodni galeriji, bi hkati ugotovil, da v resnici malo Ljubljančanov zaide vanjo, čeprav je okolje tipično pravoslavno, cerkev bogato opremljena in za komorne zborovske koncerte ponuja idealne pogoje. Doslej sem v njej videl le en zborovski koncert, prav tako Beograjčanov v okviru Evropskega zborovskega festivala. Upajmo, da bo Europa Cantat v Ljubljani leta 2021 s 4000 in več pevci iz vsega sveta organizatorje prebudila in povezala vse možne kapacitete, ki pa jih mesto za koncerte ima celo več, kot si mislimo. Festival Ljubljana, kot mi je po sinočnjem koncertu Beograjčanov povedal direktor Darko Blek, bo pri koncertih, ki bodi množični vsak dan, sodeloval.
Popolna izenačenost in zlitost glasov
Beograjski komorni zbor sestavlja dvajset vidnih profesionalnih glasbenikov. Ustanovljen je bil leta 1996, poleg številnih nastopov v Srbiji pa je Beograjski komorni zbor gostoval tudi v Rusiji, Nemčiji, Grčiji, Črni gori, Belorusiji, Bosni in Hercegovini ter na Madžarskem in Češkem. Leta 2004 so nastopili na priznanem Moskovskem velikonočnem festivalu, kar do tedaj ni uspelo še nobenemu zboru iz Srbije. Deset let kasneje so nastopili tudi na uglednem Velikonočnem festivalu v Brnu, in sicer v Katedrali sv. Petra in Pavla. Na njihovem repertoarju lahko v veliki meri zasledimo starejša sakralna glasbena dela, vokalna ali vokalno-inštrumentalna dela evropske glasbene dediščine kot tudi dela sodobnih skladateljev. Še posebej skrbijo za uveljavitev srbskih glasbenikov, kot so najstarejši še živeči, znan kot dirigent Vojislav Simić Bubiša (1924), ki je nekoč dirigiral tudi v Ljubljani, ali od njega nekoliko mlajša Miodrag Govedarica (1950) in Vladimir Milosavljević (1951), medtem ko kakšnega predstavnika srednje ali najmlajše generacije srbske zborovske kulture nismo slišali.
Odlične solistke, kot Radmila Vladelić Ivanišević
Zboru od ustanovitve dirigira Vladimir Marković, ki je dejaven tudi kot glasbeni producent, aranžer in skladatelj. Od leta 1986 piše glasbo za film, televizijo in gledališče in se povezuje s pomembnimi gledališkimi režiserji, kot so Dejan Mijač, Darko Bajić, Branka Pleše, Dragana Marinković, Boba Đurović in drugi. Njegov dolgoletni sodelavec je Dušan Kovačević, eden največjih dramatikov tega prostora. Vladimir Marković je za svoje glasbeno ustvarjanje prejel številne nagrade in priznanja.
in solisti, kot Nikola Dorić
Koncert je uvedla skladba Oče naš srbskega skladatelja Aleksandra Gavanskega (1901 – 1972). Oče naš je najpomembnejša krščanska liturgična molitev. Slovenska zborovska kultura pa pozna znamenito verzijo Karola Pahorja, ki je v bistvu protest Cankarjevega Hlapca Jerneja. Oče naš je z altovskim solom Zorane Kalapiš nakazal tipični harmonski, izrazni in kontemplativni značaj, ki je zatem bolj ali manj zaznamoval ves koncert kot izrazito duhovni dogodek, ki po svoje celo presega cerkveni ritual, ker poslušalca pritegne ali posrka vase, ne da bi mu bilo treba slediti mašnemu obredu.
in Aleksandar Novaković
Komelije Stanković (1831 – 1865) je utemeljitelj srbske glasbene romantike. Čeprav je še mlad umrl, je vplival celo na Čajkovskega, ko je v Slovanski koračnici uporabil dve njegovi skladbi. Duhovna speva Gospod, jočem in Naj se moja molitev povzdigne sta iz Oktoiha, cerkvene pravoslavne knjige z bogoslužnimi deli osmih nedelj. Značilna je zelo počasna kontemplativnost, umirjenost in poglobljenost v izrazno napetem, a liričnem pianu.
Zatem smo se preselili v rusko pravoslavno zborovsko in liturgično območje. Aleksej Fjodorovič Lvov (1798 – 1870) je bil sin princa Fjodorja Petroviča Lvova, glasbenega direktorja Kraljeve kapele v Sankt Peterburgu. Večeri tvojeja tajnija iz leta 1846 je molitev, ki temelji na liturgičnih besedilih velikega četrtka, se pravi velikega tedna.
Brez slavnega srbskega skladatelja Stevana Hristića (1885 – 1958) ni možen tak koncert. Njegova koncertna prisotnost je bila posvečena vsem padlim v srbskem uporu proti otomanskemu cesarstvu v prvi in drugi Balkanski vojni leta 1912 in 1913, (o kateri je tedaj v Sloveniji izšla bogato dokumentirana zgodovinska monografija). Svjati Bože je sicer odlomek iz Opela v b-molu in ga odlikuje spet umirjena izpovednost in ekspresiven izraz, ki ga je Beograjski komorni zbor intenzivno podajal ves večer.
Dirigent Vladimir Marković je karizmatičen
Kosta Manojlović (1890 – 1949), srbski skladatelj, etnomuzikolog in zborovodja je bil na koncertu zastopan s Tebe pojem, v kateri prepleta balkansko in slavonsko ljudsko izročilo.
Zadovoljstvo po koncertu
Iz opusa ruskega skladatelja in dirigenta Pavla Grigorjeva Česnokova (1877 – 1944) je Beograjski komorni zbor z dirigentom Vladimirjem Markovićem izbral tri skladbe: Sovjet prevječniji za samo moški zbor, Spasenije sodjelal in Spasi, Bože, ljudi tvoja. V njih sta se izkazala solista: baritonist Aleksandar Novaković (v prvi) in basist Goran Kmeta (v tretji).
Zahvala
Vladimir Sokolov (1830 – 1890) je v duhu poznoromantičnega zborovskega ustvarjanja v program prispeval Marijino hvalnico Veličit duša moja Gospoda za ženski zbor in s sopranskim solom Radmile Vladetić Ivanišević.
Z oltarjem s kipi Francesca Robbe
Beograjski skladatelj Miodrag Govedarica je uglasbil litanijo priprošenj Suguba jektenija in molitev Tjelo Hristovo. Vojislav Simić Bubiša pa je prispeval iz svojega bogatega opusa Skaži mi, gospodi (Psalm 39). Poslušali smo še Vladimirja Milosavljevića z njegovo skladbo Molitva Davidova (Psalm 86) s sopranskim solom Radmile Vladetić Ivanišević. Sodobnost je kot smo slišali prav tako močna in se navezuje na žlahtno tradicijo.
In zadovoljnim občinstvom
Brez legendarnega Stevana Mokranjaca večera enostavno ni moglo biti, kar samo dokazuje in potrjuje, kako je močan, globok in hkrati popularen, seveda tudi v Sloveniji, kjer ni ali ni bilo boljšega, kaj šele odličnega zbora, ki ga ne bil pel. Peli so ga tudi okteti. V izvedbi Beograjčanov smo poslušali njegov rekviem Opelo kot pravoslavni pogrebni obred, iz katerega je največkrat samostojno izvajana Njest svjat ali Nihče ni svet, v kateri doseže široka izrazna dinamika svoj vrhunec, ko smo slišali, praktično edinikrat pravi forte, tudi sinoči. Uvodno pesem pa je vendarle uvedel deklamatorsko izpovedni baritonski solo Aleksandra Novakovića, ki mu odgovarja predvsem ženski zbor s svojimi vokalnimi loki, moški del pa ga globinsko podpre.
Bil je veličasten zborovski in duhovni večer, za katerega se Beograjčanom lahko samo zahvaljujemo.
Marijan Zlobec